Minili so prvi dnevi suhih treningov/priprav na novo tekmovalno sezono 2013-14. Fantje so pod vodstvom trenerjev v bistvu trenirali do sredine julija, krajša pavza pa je tudi prišla prav. Saj veste, morje, nekaj zasluženih prostih trenutkov in podobno…počitnice pač.

   V prihajajočih dneh bomo predstavili trenerje posameznih kategorij, ki bodo v prihodnji sezoni predstavljali jeseniško hokejsko šolo širom Slovenije, najbrž pa tudi marsikje drugje. Serija člankov se začenja s trenerjem dveh kategorij (U16-kadeti in U14-dečki).

   Na začetku se najprej predstavite, povejte par osnovnih stvari o sebi.

   Aleš Sodja  »Moje ime je Aleš Sodja, star sem 42 let. V tekmovalni karieri sem 10 let igral za člansko moštvo Jesenic. Seveda sem bil  član rdeče čete tudi v vseh mlajših kategorijah. Zdravstveno stanje mi ni omogočalo daljšega igranja, po koncu aktivne kariere leta 2002 pa sem se takoj angažiral kot trener mlajših kategorij. Imam uradno licenco kot trener hokeja na ledu, sicer pa imam izobrazbo strojnega tehnika. Prihajajoča sezona bo torej moja enajsta v vlogi trenerja. Redno sem zaposlen v Zavodu za šport Jesenice.«

   Kako poznate ekipi, ki ju boste trenirali? Se v teh starostnih kategorijah že dajo opaziti posamezne izstopajoče karakteristike hokejistov? Je med njimi kak izrazit talent?

   »S fanti v kategoriji U16 (letnik 1998 in 1999) bom skupaj v resnici že peto tekmovalno sezono in jih prav gotovo dobro poznam. Skupina je izredno kvalitetna in s temi fanti je res veselje delati. Pravzaprav velikokrat opažam, da fantje naprej vlečejo drug drugega, se spodbujajo, skupaj učijo in podobno. Nekoliko drugačno bo delo z dečki (U14- letnika 2000 in 2001). Priključilo se bo tudi nekaj novih fantov, tako da se vsega skupaj že zelo veselim.
   Posamezne lastnosti se seveda že opazijo – tako je kdo od fantov bolj tehnično nadarjen, drugi je morda bolj priden, deloven, prizadeven, spet tretji pa je morda na ledu izrazito iznajdljiv. Opazne pa so seveda tudi slabše lastnosti – nagnjenost k lažjim rešitvam, slabša zavzetost pri treningih in podobno. Take reči dober trener pač mora opaziti.
   O kakem izstopajočem talentu poimensko ne bi govoril, je pa tukaj gotovo nekaj fantov, ki bi lahko s pravilnim delom postali dobri hokejisti.«

   Na čem bo poudarek pri delu v letošnji sezoni?

   »Pri delu z dečki bo potreben močan poudarek na nekaterih osnovnih prvinah. V tej starosti je pravzaprav zelo pomemben »dril«, število ponovitev določenih prvin, tako da fantom preprosto pridejo v kri. Z njimi bom največ pozornosti namenil tehniki, seveda pa bomo spoznavali tudi osnove taktike. Pri U16 je zgodba drugačna – tukaj bo pozornost namenjena tako taktiki, kot tudi tehniki bolj podrobno. Programi pa se sicer prilagajajo sproti, saj trener tekom sezone pri ekipi opaža določene pomanjkljivosti in jih s svojim delom poskuša odpravljati.«

   So mesta v ekipi zacementirana? Če so, ali je to tako zaradi števila igralcev, ki so na voljo, ali zaradi opravljenega dela trenerjev, ki so fante trenirali v mlajših kategorijah?

   » Trenerji nasploh med seboj precej komuniciramo. Ko fantje pridejo pod moje okrilje iz mlajših kategorij, me njihov trener obvesti o posameznih karakteristikah, tako da osnove vedno vem. Sicer pa mlajše kategorije redno spremljam tudi sam in si tako ustvarjam svoj vtis. Največ pa se seveda o fantih naučim pri delu z njimi. Po tem se ravnam tudi pri sestavi ekipe. Ni sicer rečeno, da imajo fantje zacementirana mesta v smislu – branilec tudi ostane branilec, napadalec pa napadalec. Te vloge se seveda lahko tudi zamenjajo, vendar pa so za napadalce pomembne določene lastnosti, za branilce spet druge. Vsako mesto v ekipi pa je enako vredno in enako pomembno. Kar pa se tiče števila igralcev – v posameznih kategorijah pač imamo toliko igralcev, kolikor jih imamo. Z njimi je potrebno delati, nobena kategorija pa s fanti ni ravno podhranjena.«

U14-2

   Poznate tudi konkurenco v obeh starostnih kategorijah?

   »Konkurenco dokaj dobro poznam. Vsaka starostna kategorija vključuje fante dveh letnikov in vsako sezono se karte premešajo na novo. Če imaš v ekipi zelo malo fantov »nosilnega letnika«, torej starejših, potem je delo nekoliko bolj zahtevno. Sicer pa je delo vsakič izziv, vsako sezono pa nekoliko drugačno. Kar pa se konkurence tiče – če je določen klub v prejšnji sezoni imel sijajno ekipo in rezultate, to avtomatično ne pomeni, da bo tudi v prihajajoči tako. Fantje so v občutljivih letih; včasih kemijo v ekipi lahko podre kak neuspeh v šoli, težave v krogu družine, ali pa morda neuslišana ljubezen. Velja seveda tako za naši ekipi, kot tudi za konkurenco iz drugih krajev. Tudi s takimi zadevami se ubadamo trenerji.«

   Kako stojijo fantje v primerjavi z vrstniki iz okoliških držav?

   »Težko je dati neko trdno oceno, a kljub zadnji zares težki sezoni, se nam vrstnikov iz Avstrije, Italije, ali recimo Hrvaške ni potrebno ravno bati. Seveda vedno lahko izgubimo tudi z omenjenimi, a menim, da imajo naši fantje kar precej znanja in predvsem želje. Jeseničani se s pravilnim pristopom prav gotovo brez strahu lahko uspešno kosamo z vrstniki iz omenjenih držav. Bi pa opozoril na delo z mladimi pri naših vzhodnih sosedih Madžarih. Tam je delo v zadnjih letih izredno kvalitetno in intenzivno. Pri takem delu bo njihova članska reprezentanca v prihodnjih letih redna članica najvišjega svetovnega kakovostnega razreda, tudi v mlajših kategorijah pa občasno za njimi že zaostajamo.«

   Ste morda tudi trener kake od reprezentančnih selekcij? Koliko jeseniških fantov je trenutno zraven?

   »Delujem kot trener selekcije letnika 1999. Vsak letnik ima namreč svojega trenerja in s ponosom povem, da je pri letniku 1999 kar devet stalnih reprezentantov, trije, ali štirje fantje pa so v selekciji občasno.«

   Kako ste zadovoljni s prejšnjo sezono?

   »Letošnja ekipa U16 je osvojila drugo mesto v državnem prvenstvu. Seveda bi si kot trener želel osvojiti naslov državnega prvaka, a menim, da je ob vseh okoliščinah, ki nam v prejšnji sezoni zares niso bile naklonjene – drugo mesto optimalen dosežek. Bi pa pohvalil fante za zelo prizadevno delo skozi celotno sezono.
   Drugačna je zgodba pri dečkih, lani seveda tekmujočih še v kategoriji mlajši dečki. Tam sta bili organizirani dve ekipi. Tako je bilo omogočeno vsem fantom, ki jih je ob začetku sezone bilo zares veliko, da redno igrajo. Tekom sezone je prišlo do določenega osipa, precej fantov je odšlo k drugim klubom. Rezultatsko bi se morda dalo doseči kaj več, vendar je ekipa A bila ob koncu sezone zelo kadrovsko podhranjena, pa vseeno osvojila 5. mesto (torej prvo mesto v drugi skupini), premagala pa je tudi kasnejše prvake. Ekipa B je pošteno namučila precej tekmecev, ob koncu tudi dosegla nekaj odmevnih rezultatov in se izognila zadnjemu mestu. Prav gotovo so tudi mlajši odnesli precej znanja od tekmovanja proti močnejšim, večjim in starejšim nasprotnikom, rezultati pa bodo vidni v tej in prihodnjih sezonah.«

   Kakšni pa bodo pogoji za delo v novi sezoni?

   »V prvih dveh mesecih, oziroma do začetka oktobra, bodo pogoji podobno zahtevni, kot v prejšnji sezoni. Potem pa, ko se končno vrnemo v Podmežaklo, pa bodo prav gotovo optimalni. Pravzaprav bodo pogoji za delo najboljši v Sloveniji, pa najbrž tudi širše. Sezone se zelo veselim, fantje in trenerji pa bomo brez dvoma uživali v treningih in tekmah v prenovljeni dvorani Podmežaklo.«

   Kakšne cilje ste si pri delu zastavili v prihajajoči sezoni?

   »Predvsem bi rad delal »v širino«. Skozi celotno sezono bi vsem fantom rad ponudil čim več možnosti za dokazovanje. Seveda je potrebno razumeti, da v odločilnih trenutkih tekem, ali ob koncu sezone pri tekmah za razvrstitev – nekaterim fantom pač bolj zaupam. A tak je šport. Fantje si moje zaupanje gradijo skozi celotno sezono in menim, da je tako tudi najbolj pravilno. Zaupanje pa se gradi z delom na treningih, s prizadevnostjo, odnosom do ostalih fantov v ekipi, obnašanjem v garderobi, na potovanjih in podobno. Dober hokejist ni sestavljen samo iz števila točk, ki jih doseže v sezoni, pač pa še iz marsičesa drugega.
   Kar pa se tiče tekmovalnih ciljev – če se v posamezni kategoriji pokaže priložnost za odmeven dosežek, to pa je na Jesenicah seveda samo naslov državnih prvakov – si bomo brez dvoma prizadevali, da jo tudi izkoristimo. Zahtevati kaj takega od fantov pa bi bilo prav gotovo neodgovorno. Sezona lahko prinese marsikaj, morda kako bolezen, zlomljeno nogo, ali kaj podobnega ob nepravem trenutku… Sam pri sebi seveda imam želje in cilje, videli pa bomo, koliko bom pri uresničevanju le-teh uspešen.«

   Bi ob koncu še kaj dodali?

   »Kar izdatno sva se pogovorila. Morda bi si želel nekaj manj zahtev staršev, manj pritiskov na same fante, pa tudi na vodstvo ekipe. Fantje velikokrat staršem verjamejo bolj, kot verjamejo trenerju in če ne govorimo oboji istih stvari, lahko hitro pride do razlik v pogledih in nepotrebne slabe volje. Občasno kdo od staršev svojega otroka celo denarno nagrajuje za – recimo – dosežen gol in podobno; take stvari pa so hitro lahko kontra-produktivne za ekipo. Menim, da take zadeve ne sodijo v sklop vzgajanja športnikov. Včasih kak gol manj za posameznika lahko pomeni kako zmago več za ekipo. Zaključil pa bi takole – želim si miru pri delu s fanti. Sam bom dal od sebe vse, da jih naučim čim več. Od njih samih pa je seveda odvisno, koliko tega znanja bodo tudi osvojili.«

   Hvala, ker ste si vzeli čas. Fantom in Vam pa seveda v imenu bralcev želimo uspešno sezono.

(Tekst & foto: Marko Lukan)