Nastopanje v najmlajši tekmovalni kategoriji U12 je v letošnji sezoni zelo zgoščeno in naporno, saj v ligaškem tekmovanju nastopa kar 14 ekip, poleg slovenskih tudi tri zagrebške in ena beograjska. Prav igralci Crvene zvezde ( CZ) so konec oktobra gostovali na Jesenicah, kjer so odigrali dve tekmi z našimi fanti in nam tako privarčevali dolgo potovanje v Beograd na tekmo rednega dela prvenstva U12. V zahvalo smo zato igralce CZ gostili starši v naših domovih in jim tako olajšali gostovanje na Jesenicah.  V tem času so se stkala poznanstva in prijateljstva med fanti, kar je eden izmed poglavitnih ciljev igranja hokeja v najmlajših kategorijah. Zato smo tudi z veseljem sprejeli povabilo CZ na gostovanje v Beograd na turnir U12 Trofej Beograda.



Na pot smo krenili v petek, 8.12, ob 8 uri. Na avtobusu je tokrat poleg razigranih fantov, polnih pričakovanja ,  ter strokovnega štaba, bila prisotna prav posebna skupina, ki si je ob koncu gostovanja pridobila poseben naziv – Ultras Starši. Brez njih na tak ali drugačen način naši fantje ne bi mogli spoznavati lepot te igre, tokrat pa so se še posebno izkazali in pustili svoj glas v dvorani Pingvin v Novem Beogradu. Zato tukaj na tem mestu en velik –HVALA. Pot je potekala mirno, z nekaj postanki in mučnega čakanja na mejnih prehodih  pa smo po 9 urni vožnji prispeli v Beograd. Za tiste, ki še niste obiskali Beograda – mesto je res metropola, saj smo npr. samo do dvorane potrebovali 1 uro ( kot zanimivost- starši otroka, ki igra pri CZ so mi povedali, da zaradi prometne gneče traja vožnja njihovega sina na trening vsak dan 1 uro v eno smer!). Po toplem sprejemu in namestitvi v garderobi, se je bilo potrebno pripraviti in ogreti, saj smo dan zaključili že s prvo tekmo na turnirju. Nasprotniki so bili fantje in dekleta iz slovaškega kluba Humenne.  Seveda nismo vedeli, kakšna tekma nas čaka, saj gre vendarle za slovaški hokej, ki je na visokem nivoju. Naši fantje se tekme niso ustrašili, in hitro povedli, najvišje vodstvo je bilo 4:0. Proti koncu so fantje popustili pri koncentraciji ter dopustili, da so se Slovaki približal i(4:3), vendar resne nevarnosti, da tekme ne bi zmagali, ni bilo. Takoj po tekmi so naši fantje odšli prespat  k svojim sovrstnikom, ki so jih gostili ta vikend.

V soboto nas je čakal pester program, saj smo na sporedu imeli kar štiri tekme. Tekme niso potekale v klasičnem ritmu 3X15 minut, temveč 2X25 minut ter brez zaustavljanja ure. Kljub temu je bil ritem izjemno naporen, tako da je bilo ogromno dela tudi za strokovni štab naše ekipe.  Železarčki so tekme odigrali z odliko, tako da so po vrsti premagali bolgarski NSA ( 6:1), prijatelje iz CZ (3:0), rivale iz zagrebške Mladosti (6:5, SO) ter na koncu še beograjski Partizan s 5:2. Tekme so bile zelo zanimive, tekmi z Mladostjo in CZ pa sta bili še posebej napeti in tudi za ta nivo izredno kvalitetni. Ker smo bili tako uspešni, nas je za nagrado čakal nedeljski finale ter prosto dopoldne.

V nedeljsko jutro nas je pospremil sonce, ki se je po sobotnem večernem sneženju prikazal iznad oblakov in nas pospremil na sprehod po Beogradu. Izpred dvorane v Novem Beogradu smo se tramvajem odpravili na najvišjo točko mesta, starodavno trdnjavo Kalamegdan, kjer je tudi fantastičen razgled na sotočje reke  Save in  Donave. Sprehodili smo se tudi po znameniti ulici Kneza Mihajla, ki je že božično – novoletno okrašena. Za kaj več žal ni bilo časa, ker nas je že čakala finalna tekma. V finalu je nasproti čakala vodilna ekipa letošnjega prvenstva U12, zagrebška Mladost. Po včerajšnji tesni zmagi nad letošnjimi rivali, tokrat naši fantje niso uspeli najti pravega ritma in kaj več kot dvakratno približanje na -1 gol razlike nismo uspeli doseči. Na koncu so zagrebčani zasluženo slavili, mi pa smo se morali zadovoljiti z drugim mestom. Kljub temu velikega razočaranja ni bilo prisotnega, saj so vse ostale pozitivne strani s turnirja prevagale nad rezultatom, predvsem pa nova prijateljstva ter načrtovanje sodelovanja za naprej.

Za konec zapisa s turnirja bi se posebno rad še enkrat zahvalil  staršem – tako našim, ki so nam omogočili gostovanje v Beogradu in tako dobro in srčno navijali za nas, kot tudi staršem beograjskih vrstnikov, ki so nas tako toplo sprejeli in gostili ter nas na koncu še obdarili. Hvala vsem. Ob takih trenutkih , ki smo jih doživeli v Beogradu, bodisi v vlogi igralcev, staršev ali trenerjev, se človek zave, da je ves trud, ki ga vlagamo v treninge in učenje hokeja, bogato poplačan. Čustva in energija, ki je prisotna, bo večno spremljala tako nas kot naše otroke. Želim si, da bi to lahko delili s čim več generacijami.

Tekst: Tony Mlakar
Foto: Urška Brglez Noč