Saj poznamo tisto zgodbo Svetlane Makarovič o pekarni (in peku) Mišmaš(u)? Svetlanin pek Mišmaš je bil v pravljici zelo priljubljen, saj je pekel zelo dober kruh, žemljice in pač vsakovrstno pecivo. Do vseh dobrot je prišel nekoliko tudi s pomočjo čarovnije – vsako noč mu slastne dobrote namreč pomagajo peči miši, ki so v resnici začarano ljudstvo, ali pa tako rekoč nevidni ljudje…

Na tej točki pa se tudi današnji turnir kategorij U8 in U10 v dvorani Podmežaklo sreča z legendarno zgodbo – brez pomoči “nevidnih” ljudi takega turnirja preprosto ni mogoče izpeljati. Gre za predano ekipo prostovoljcev, ki zbirajo dobitke za srečelov, postavljajo tramove na igrišču, skrbijo za prehrano gostujočih malih hokejistov (pa seveda tudi domačih) in počnejo še kak milijon malenkosti. Kar pa se tiče dobrot iz miš-maša (v našem primeru hokeja), pa smo tudi lahko videli pester izbor. Pa si jih poglejmo nekaj…

“Poglej kako lepa dvorana”, s široko odprtimi očmi reče malček ob vstopu v dvorano nekomu starejšemu, očitno očetu, morda trenerju. Naglas oba izdaja, da prihajata iz štajerskega dela Slovenije, zato spodaj podpisani kaj hitri ugotovi, da gre za Celjana. Na današnjem turnirju kategorij U8 in U10 so poleg domače ekipe namreč sodelovali tudi otroci iz Celja, pa tudi iz dveh blejskih klubov (HDD in HKMK). Prej omenjenemu malčku so se oči široko razprle, zdelo se je, kakor da bi otrok vsrkaval vsako najmanjšo podrobnost iz čarobne dvorane Podmežaklo…očitno jo je videl prvič.

Z nekaj malega zmede ob začetku se turnir začne, zapisnikar “požene” semafor in otroci se zapodijo po ledu. Otroci odigrajo prvi dve 60-sekundni izmeni, potem pa se zbudi tudi uradni napovedovalec, pozdravi malčke, trenerske ekipe in spremljajoče starše. Za trenutek se zazdi, da mu oči švigajo posebej po “gostujočih mamicah”, a taki so pač ti zapisnikarji… Turnir kljub vsemu nemoteno teče dalje, otroci se podijo po ledu, sirena piska in goli padajo…

“Luka, ne stoj tam, pred gol pojdi!” zakriči eden od staršev, da se tribune kar stresejo. Otroci, zatopljeni v igro, staršev najbrž ne slišijo, po vsej verjetnosti pa jim je zadnja skrb v življenju tisti trenutek tista, kakšne napotke jim dajejo starši s tribun… Tekme tečejo dalje, sirena zoprno krajša igralni čas na kratko minuto, pak se vsakič poskuša izmuzniti, pa tudi ploskev je tako neprijetno spolzka… Vseeno pa je nadvse zabavno!

Naši kadeti so že veliki, pomembni fantje. Posebej to velja za tri “velikane”, ki so tokrat na turnirju sodelovali kot sodniki. Malčki ob vsakem sodniškem metu občudujoče gledajo fante v rdečih jeseniških bundah in razmišljajo o tem, kako radi bi tudi oni bili že veliki. Pa kako radi bi šele bili hokejisti, kakor so Andraž, Matic in Luka, današnji sodniki. Vsemu občudovanju in strahospoštovanju navkljub pa se otroci tu in tam kar ujezijo:
“Gol je bil!”, tako vpije malček v modrem blejskem dresu ekipe HKMK Bled. Kadet-sodnik nekoliko neprepričano pogleduje proti trenerjem in tribunam, a na koncu obvelja njegova in gol ni priznan. Nekaj otrok veselih, nekaj pa seveda besno-žalostnih, se zapodi v tekmo naprej. Nasprotniki so zoprni, vratar presneto dober, pa tudi palica je ravno danes nekoliko “čudna”…

Starši na tribunah ognjevito spodbujajo svoje malčke. Navijajo, se veselijo vsake lepe poteze, vsakega zadetka. No, nekateri. Spet drugi vdano sedijo in čakajo, da bo tekma minila. Ko oči zaidejo tja gor pod strop dvorane v zgornje vrste, človek lahko zagleda gospo, sedečo na stolu, pa skrčeno v klobčič in pokrito z odejo. Tudi pisec teh vrstic se po kakem nedeljskem kosilu zvali v kavč, se pokrije z odejo, skrči v klobčič, začuti prijetno toploto in…preprosto uživa. Morda pa je tudi omenjena gospa začutila prijetno toploto in preprosto uživala? Tekme pa tečejo dalje…

S solznimi očmi in bolečim hrbtom počasi z ledene ploskve oddrsa eden od malih hokejistov ekipe HDD Bled. Eden od nasprotnikov je namreč pred tem – v nekoliko preveliki vnemi  – malčka grdo podrl. Le-ta je padel, sodnik pa ničesar ni videl. Med starši na tribuni je zašumelo; kar naenkrat se je iz množice izluščila postava zaskrbljenega očeta in se s hitrostjo Usaina Bolta spustila s tribune dol do ograde. Saj veste, do bande. Mimogrede, a veste kaj stori Usain Bolt, če zamudi avtobus? Počaka ga na naslednji postaji. Ampak vrnimo se k dogajanju. Sodnik ni ničesar opazil, igra je tekla dalje, nesrečni Blejec pa je nemočen ležal sredi igrišča. V tistem trenutku se je oglasila sirena za menjavo. “Poškodovani”malček se je dvignil in počasi opravil tisto, kar piše v prvem stavku tega odstavka. Sirena torej piska, otroci padajo, turnir pa z vso hitrostjo teče dalje…

Nagradna igra je za marsikoga dogodek dneva. No, nagradna igra, to je bolj tako…v narekovajih. Bomo hitro videli zakaj. Cilj nagradne igre je s tribune vreči pak in se z njim čim bližje približati piki, ki označuje sredino igrišča. “Tekmovalci” se zberejo na severni tribuni lepotice Podmežaklo, s številkami označene pake mencajo v pesteh in razmišljajo kako vreči pak. Je potrebno vreči s silo? Koliko se bo pak popeljal? Naj ga “bližam?” Taka in podobna vprašanja se pojavljajo v mislih obiskovalcev na tribunah, moderator programa pa kar noče in noče dati znaka za začetek metanja. Nekaj prerivanja za čim ugodnejšo pozicijo v spodnji vrsti je najbrž razumljivega, nekateri pa strokovno zavzamejo strateške pozicije tudi drugod po tribuni. Ko je končno dan znak za začetek “bližanja”, se s tribune usuje dež pakov. Pa kaj dež, gre za pravo nevihto črne, trde gume. Paki letijo vsepovsod, precej jih zadane ogrado na drugi strani. Nekateri se ob pristanku z višine odbijejo in odskakljajo kakor žoge, drugi se lepo popeljejo, nekaj pa se jih ustavi prav blizu sredine. Prav blizu je sicer dobro, a ne dovolj dobro za enega od pakov, ki se ustavi natančno na sredini. Za trenutek se že zazdi, da je zmagovalec znan, potem pa “z neba” prileti NLP (neznani leteči pak), “sredinca” zadane in izbije in…potrebna je bila presoja o zmagovalcu. Prijetno, a zahtevno nalogo je prevzela komisija v sestavi Miha Rebolj in…no, samo Miha Rebolj. Po strokovni presoji se je predsednik HD Jesenice odločil, da je najbližje sredini pak s številko 51, za katerega se je kasneje izkazalo, da ga je vrgel eden od članov upravnega odbora domačega kluba.
“Lopoviiii!”, se je s tribune zaslišal glas osamljenega razočaranca. Sledila je salva smeha. V strokovnost bivšega hokejskega reprezentanta pa seveda ne gre dvomiti. Pa tudi logično je, da “domačini” poberemo nagrado – smo pač daleč naokrog poznani mojstri paka, mar ne?

Turnir se je tako končal, žareče otroške oči so postale utrujene, nekaj staršev si je privoščilo zasluženo pi…okrepčilno pijačo, pisec tega teksta pa se je poln idej odpravil novim dogodivščinam naproti…

OPOMBA:  Osebe in dogodki v tej pravljici so izmišljeni. Kakopak. V vsaki pravljici so. Vsaka podobnost z dejanskimi dogodki, ali resničnimi osebami je zgolj…namerna. 

Tekst: Marko Mišmaš
Foto: Marko L.
Naslovna fotografija: mladinska.com