Prispevek, ki ga boste ravnokar prebrali, opisuje turnir malčkov, ki je potekal v nedeljskih dopoldanskih urah (08. 12. 2013). Najbrž bo nekoliko bolj osebno obarvan, kot običajno, pa upam, da mi bralci tega ne bodo preveč zamerili.

1441344_751312294882352_790101519_n

Sam imam ta privilegij, da s Hokejskim društvom Jesenice sodelujem na več ravneh; ena od njih je tudi, da skrbim za zapisnikarsko mizo ob tekmah v vseh kategorijah. Starši in vodstvo kluba so v nedeljo pripravili svoj prvi letošnji turnir v kategorijah U8 in U10. Iz znanih razlogov le-teh na Jesenicah nismo pripravljali niti v lanski sezoni. Že ko sem se pripeljal skozi tunel pod železnico tja v mrzlo jutro Podmežakle, je bil viden vrvež. Zasedena parkirišča, vreščanje otrok, starši, torbe z opremo…Podmežaklo je dogajalo! Naključno sem – potem ko sem se tudi sam parkiral ob pomožnem nogometnem igrišču – slišal pripombe staršev, češ, kaj pa je treba blokirati dostope do dvorane?! Malčki, starši, trenerji, in še kdo, so tako primorani svojo opremo “vlačiti” skozi množico parkiranih avtomobilov, a to pač ni tema tega prispevka. Odgovore na ta vprašanja poznajo sicer odgovorni pri Zavodu za šport. Sam sem se torej lotil svojega dela. Nekaj malega opravkov v pisarni društva, besedo ali dve sem rekel s tehničnim vodjem sodelujočih kategorij, vzel kalorifer pod roko, ter oborožen z dobro voljo vstopil v dvorano. Tam pa trušč, otroški žižav, radovedne oči gostujočih staršev, ki so si najbrž prvič v živo ogledovali lepotico Podmežaklo…vam rečem – Podmežaklo je dogajalo!

1471183_751306828216232_1302751980_n

Poleg domačih malčkov so na turnirju sodelovali tudi vrstniki iz Kranja (Triglav), Ljubljane (Olimpija) in Maribora (Lisjaki). V najlepši hokejski dvorani v Sloveniji ni pomembno, kdo se je pripeljal s katerim avtom, od kod je prišel in kako se piše. Vsi so v športno dvorano Podmežaklo prišli z enakimi željami – pokazati čim več znanja. Igrišče je bilo razdeljeno – tako je v tej starosti običaj – na tri dele. Tri tekme so torej potekale naenkrat. Petnajst minut, štirje fantje na vsaki strani. Drsanje, borbenost, objemanje po vsakem golu, pa tisti žar v očeh! Saj veste starši, tisti žar, ko otrok pokaže da zmore, ko otrok pokaže, da zna… Pa tisti občutek pripadnosti skupini, svoji ekipi, zastopanju svojega kraja. Menjave vsako minuto – no, pri označevanju le-teh s sireno sem nekajkrat “zaspal” tudi sam, priznam – so bile za vsakega od malčkov prekratke. Vsak bi raje drsal naprej, pokazal svoje znanje, ustavil nasprotnika, dosegel gol… Dopoldne je minevalo presenetljivo hitro. Starši domačih otrok so se potrudili in prispevali vse vrste dobrot, miza ob vhodu se je šibila od peciv, piškotov in podobnega. Dvorana je vrvela na ledeni ploskvi, ob njej in na tribuni. Domači klub je prispeval lepo nagrado za tistega srečneža, ki je po drugem čiščenju ledu s tribune svoj označeni pak vrgel najbližje sredini igrišča.

1475964_751312291549019_922948700_n

Nekoliko bolj sramežljivo so svojim fantom s tribune pomagali starši in ostali obiskovalci. Z navijanjem (Triglav, Triglav) so najprej pričeli Kranjčani, počasi so se jim pridružili tudi ostali. Poseben naboj je bil viden ob vsakem srečanju Jeseničanov z zelenimi iz prestolnice. Ljubljančani so sodelovali s po dvema ekipama, saj je hokejskega naraščaja po znameniti sezoni, v kateri je Jeseničan osvojil Stanley-jev pokal, preprosto ogromno. Žal je ravno v enakem času na Jesenicah zaznaven izrazit osip vpisa, deloma zaradi ekonomske situacije, predvsem pa zaradi težav z dvorano v prejšnji sezoni. A to tokrat ni bilo v ospredju. Se je pač z Ljubljančani borilo manj jeseniških otrok, a ti toliko bolj zagriženo. Opazno je bilo tudi dobro delo z otroci v drugih sodelujočih krajih, hokej je očitno popularen. Rezultati na takih turnirjih niso v ospredju, saj nimajo resnega tekmovalnega značaja. Taki turnirji bolj služijo trenerjem kot vpogled v stanje najmlajših hokejistov, napotek za bodoče delo in nadgradnjo minulega.

1459911_751310974882484_1559060459_n

Dopoldne je minilo hitro, otroci so se borili po najboljših močeh. Pecivo smo pojedli, se okrepčali s kakim vročim čajem, dosegli nekaj čudovitih golov, se enkrat, ali dvakrat tudi stepli – to pač sodi zraven – podelili nekomu od sodelujočih nagrado in vse skupaj povabili, naj se nam pridružijo tudi ob naslednji priložnosti. Na mraz v dvorani smo kaj hitro pozabili, otroci pa so v bližnjem lokalu lahko dobili tudi ogromno porcijo makaronov. Je še kaj boljšega v čudovitem nedeljskem dopoldnevu?

Zunaj pred dvorano pa spet enak prizor – torbe, otroci, avtomobili… Pohvale, objemi, poljubi, pa nezgrešljivi žar v očeh. Vam rečem – Podmežaklo je dogajalo! Nekaj let je že minilo, odkar moja otroka ne sodelujeta več na takih turnirjih, zdaj sta pač že starejša. Tudi v tekmovanjih starejših je prisotna borbenost, veliko drsanja in objemanje po vsakem golu.

Hokej je lep šport! Skupaj se potrudimo, da tak tudi ostane in obstane.

Tekst: M.L.
Foto: Katarina Žerdin