Nadaljujemo s serijo pogovorov s trenerji letošnjih selekcij. Dejan Varl bo v prihajajoči sezoni skrbel za selekcijo U18, ali mladince, kot jim tudi rečemo.

   Štiridesetletnega Dejana ljubiteljem jeseniškega hokeja ni potrebno podrobno predstavljati, saj je  v 16 sezonah v dresu članskega moštva Jesenic postal prava legenda, priljubljen in spoštovan tako med soigralci, kot tudi navijači. Nepopustljivost na ledu je postala njegov zaščitni znak. Precej sezon je v moštvu nosil  kapetanski trak in odigral okrog 115 tekem tudi za reprezentanco. Trikrat je nastopil z izbrano vrsto v najvišjem rangu svetovnega hokeja, tri leta pa je branil jeseniške barve tudi v ligi EBEL. Trenutno je zaposlen v Hervisu, ob delu pa tudi študira.

   Dejan, kako ste kaj v teh dneh?

   »Hvala za vprašanje, dobro. V zadnjih dneh je bilo zelo vroče. Vesel sem, da smo se s fanti ponovno zbrali in začeli priprave na novo sezono.«

   Letos boste zadolženi za selekcijo U18, s katero boste tekmovali tudi v različici EBEL za to starostno kategorijo. Kakšna je razlika med tekmovanjem, v katerem je lani nastopalo moštvo Marjana Kozarja in tekmovanjem, v katerem bodo nastopali Vaši fantje?

   »Lani so seveda sodelovali starejši fantje. Pri vsem skupaj gre v nekaterih primerih za fizično že odrasle fante, na nek način že skoraj izdelane hokejiste. Tudi v »moji« letošnji ekipi je par fantov, ki so lani že sodelovali v EBYSL. Bistvena razlika je tudi v tem, da je pri tekmovanju v EBYSL lahko zraven bilo tudi nekaj fantov, ki so starostno mejo 20ih let že presegli, pri U18 pa tega ne bo. Torej lahko tekmujejo samo fantje letnika 1996 in mlajši.«

   So fantje v teh letih že izoblikovani hokejisti? Je pri kom, ki morda izstopa, še možen strm padec in kasneje pač iz njega ne bo dober hokejist in obratno – je od koga, ki morda ni ravno nosilec igre v ekipi še možno napredovanje v dobrega igralca?

   »Fantje v teh letih imajo po večini že blizu 10 let treningov za sabo. Nekateri več, drugi manj. V teh letih prihajajo na dan tudi njihove osebnostne lastnosti. Poleg hokeja jih poskušam na nek način tudi vzgajati, čeprav je to seveda bolj naloga staršev. Sam jih vzgajam bolj v hokejskem smislu. Govorim jim o igri, odnosu do soigralcev, o zakonitostih slačilnice, spoštovanju nasprotnikov in podobno. V bistvu so to zadeve, ki jih črpam iz svoje dolgoletne kariere in menim, da so pri hokeju pomembne.
   Kar pa se tiče vprašanja o možnosti spreminjanja igralcev – vedno so možnosti za kaj takega. Sicer pa je tako – vsak od teh fantov ima določene lastnosti, prav gotovo vsak tudi dobre. Morda pa kdo od trenerjev v članskih kategorijah išče prav določen tip igralca. V tujini je tako razmišljanje zelo razvito, pri nas je v preteklosti bilo pomembno le kdo daje gole. Sam poskušam vnesti v vse skupaj tudi kako novo razmišljanje. Ne bi delil fantov na bolj sposobne in manj sposobne; nekateri pač imajo drugačne lastnosti od drugih. Seveda pa so najbolj na očeh tisti, ki dosegajo gole in točke. Zame pa so vsi v ekipi pomembni enako.«

   Kako je sestavljena ekipa? Povedali ste že, da starejših fantov ne sme biti zraven. Bodo zraven mlajši?

   »Trenutno imam v kadru 15 igralcev, torej tri peterke. Sam bi si želel skozi tekmovanje sicer s štirimi peterkami, tako da bom najbrž poskušal uporabiti tudi fante, ki igrajo še za kadete. Vse je stvar dogovorov med trenerji. Tekmovanje s starejšimi vrstniki je ob pametni uporabi lahko samo koristno. Seveda pa mora trener vedeti kdaj in koga od mlajših uporabiti. Na mestu vratarja pa je celo manjša gneča.«

   Kakšno odgovornost čutite kot trener igralcev, ki so tik pred vstopom v »pravi, odrasli« hokej?

   »Odgovornost je prav gotovo velika. Vsaka kategorija je pri razvoju hokejista pomembna, ta zadnja stopnička pred člansko kategorijo pa morda še najbolj. V tej selekciji je še prisotno učenje. S fanti se še usedem, spodbujam, popravljam individualne napake, svetujem in učim. Pri članih pa so na nek način pač vrženi v vodo. Nekateri splavajo, drugi ne, tam jih nihče več ničesar ne prosi. Še toliko bolj pa je moja naloga odgovorna v trenutni situaciji na Jesenicah, ki je zelo specifična in neprimerljiva z drugimi okolji.«

   Kakšni so Vaši trenerski cilji letos? Kakšni so pravzaprav Vaši splošni cilji, če govoriva o bodoči trenerski karieri?

   Vsak trener rad s svojo ekipo zmaguje, seveda tudi jaz. V vodstvu kluba niso postavljali nobenih imperativov, bi pa seveda rad bil državni prvak, pa tudi EBEL U18 bo s sodelovanjem več slovenskih ekip prav zanimiva. Tudi tam bi bil s svojimi fanti rad pri vrhu. Bomo videli kako bo. Predvsem pa bi fante rad dobro pripravil za vstop v pravi, odrasli hokej.
   V trenerski karieri si seveda želim trenirati tudi kako člansko ekipo, najbrž tudi kje v tujini. Izzivov in ciljev sem si zastavil kar veliko. Že zelo zgodaj, nekako pri 22ih ali 23ih letih sem se zavedel, da me trenersko delo zanima. Vedno sem opazoval trenerje pri delu, razmišljal o vsem skupaj in se učil.«

   Imate morda kakega trenerskega vzornika? Od koga ste se naučili največ?

Od vseh svojih trenerjev sem se naučil kake zanimive stvari. Veliko sem zvedel od Ildarja Rahmatuljina, pa od Mika Posme in Heikkija Mälkiäja. Omenjenim sem namreč bil pomočnik in vsak je prinesel svoje poglede na hokejsko igro, saj prihajajo iz zelo različnih okolij. Seveda pa imamo tudi pri nas dovolj znanja, tudi od svojih trenerjev v mlajših kategorijah sem se naučil veliko. Ne bi pa ravno rekel, da imam kakega trenerskega vzornika. Sam veliko razmišljam tudi o drugih rečeh povezanih z ekipo, ne le o hokeju. Skupina dvajsetih in več fantov je zelo raznolika in pri vsem skupaj mora človek biti tudi malce psihologa, pa generala in očeta obenem. Biti trener je zares zanimiv poklic.«

   Kako bodo fantje usklajevali naporni ritem treningov in tekem s svojimi šolskimi obveznostmi?

   Tekme bodo predvidoma le ob koncih tedna, čeprav natančni termini še niso znani. Na ritem treningov pa so fantje tako ali tako že navajeni. Iz lastnih izkušenj fantom vedno pravim, da je šola najpomembnejša, saj predstavlja na nek način plan B, če v hokejski karieri ne bi šlo vse po načrtih. Pravzaprav bi moral hokej biti plan B izobrazbi, a ti fantje imajo hokej tako radi… Izobrazba pa je vsekakor zelo pomembna. Če pride do kakih težav v šoli, je lepo, če mi fantje, ali pa morda starši to tudi povedo. Vsaka stvar se da rešiti, skupaj lahko poiščemo ustrezno rešitev.«

   Je pri U18 potrebno delati na tehniki, ali gre že bolj za pripravo moštva na tekme in uigravanje peterk?

   »Pravzaprav gre za različne treninge, vsega omenjenega je nekaj. Kar se tiče priprave moštva na tekme – lahko pač pripravljam le svoje fante. Informacij o tekmecu in taktične priprave ni veliko, to je na vrsti bolj v članskih kategorijah. Določene vaje pa seveda ponavljamo, uigravamo peterke, če hočete.«

   Ste tudi trener kake od reprezentančnih selekcij?

   »Pri delu s selekcijo letnika 1999 pomagam Alešu Sodji, sam pa zaenkrat nimam take samostojne zadolžitve.«

   Kakšen je Vaš pogled na stanje hokeja na Jesenicah? Pa hokej v Sloveniji na splošno?

   »Želel bi si, da bi končno stopili skupaj. Te male zamere in večje težave iz preteklih let nas prav gotovo ovirajo. Jeseniški hokej podpirajo ljudje iz cele Slovenije, a v zadnjih letih smo podobo vsega skupaj precej omadeževali. Skupaj lahko krenemo nazaj po poti stare slave, a bo potrebno pošteno pljuniti v roke, drugače se hokeju na Jesenicah ne piše dosti dobrega.
   Kar pa se tiče stanja hokeja v Sloveniji – skrbi me, ker je viden trend v zadnjih letih – mladi že zelo zgodaj zapuščajo Slovenijo in odhajajo na tuje. Vse bolj se zdi, da je to edina prava pot, sam pa menim, da bi morali te fante razvijati doma. Seveda na nacionalni ravni. Težave klubov v članskih kategorijah so bolj resne, kot se zdi na prvi pogled in pomanjkanje kvalitetnega domačega tekmovanja je velika težava. Mladi tako na nek način izgubljajo motivacijo, saj ne vidijo cilja, ekipe za katero bodo čez leto, ali dve igrali. Vsak pa žal nima možnosti oditi po svetu. Pravzaprav pa niti niso vsi fantje sposobni živeti kje v tujini v tej starosti. Da pa bom pravilno razumljen – nič ni narobe s tem, če fantje odidejo v bolj razvita hokejska okolja, to je dobrodošlo. Pravim le, da bi tudi tem fantom, ki ostajajo doma, morali omogočiti optimalne pogoje za razvoj. Upam, da se v tem pogledu, pa tudi na članski ravni, v prihodnje stvari obrnejo na bolje. Ne bi bil rad priča strmemu padcu kakovosti potem, ko se je članska reprezentanca uvrstila na Olimpijske igre.«

   Bi želeli še kaj dodati?

   »Veselim se nove sezone. Imeli bomo skorajda povsem novo dvorano, zanimivo tekmovanje. Vabim starše, da se v čim večjem številu udeležujejo tekem, vabljeni tudi vsi drugi. Fantje v tej starosti znajo že pošteno igrati hokej in zanimivo jih bo gledati. Kaj dosti več pa ne bi dodajal.«

   Hvala za sodelovanje in odgovore in veliko uspeha v prihajajoči sezoni.

Tekst: Marko Lukan