Tokratni pogovor z enim od trenerjev mlajših kategorij pri HD Jesenice prinaša še posebej zanimivo branje, saj je sogovornik dolgoletni hokejski igralec, hokejski delavec, pedagog in še marsikaj drugega.

Profesor Bojan Brun, naštejva najprej nekaj osnovnih podatkov za tiste, ki Vas morda ne poznajo.

     Zaposlen sem kot profesor športne vzgoje na Srednji šoli Jesenice. Star sem 56 let in imam dve odrasli hčeri. Precej let že delujem kot hokejski trener.

Ravno o Vaši hokejski karieri sem Vas hotel povprašati. Pa povejva bralcem še podatke o Vaši igralski in trenerski karieri.

     Od leta 1966 sem prisoten v jeseniškem hokeju, vmes v študijskih letih tudi v ljubljanskem. Seveda sem vse mlajše kategorije »oddelal« na Jesenicah, začenši z omenjeno sezono leta 1966/67. Moj oče je v tisti sezoni tudi deloval v klubu kot trener. Pravzaprav je tedanje vodstvo kluba poslalo na izobraževanje na Češkoslovaško takrat nekaj uveljavljenih igralcev, ki so imeli namen, ali pa so že trenirali mlajše rodove.  Če se prav spomnim, so na tisto izobraževanje takrat šli legende jeseniškega hokeja in gospodje, ki so bili zraven pri prvih jeseniških zvezdicah – Jože Novak, Cena Valentar, Ciril Klinar, Matko Medja, Jože Trebušak in moj oče Dušan Brun, morda pa sem koga pozabil in se mu seveda opravičujem. Takrat nekako so se postavili obrisi za tisto, česar se je v prihodnjih letih prijelo ime »jeseniška hokejska šola«. Sam sem torej od leta 1966 – star sem bil 9 let in najmlajši med fanti, ki so trenirali – član kluba.

Če se še nekoliko vrnem na »češke« vzore – takrat smo z organizacijo, ki smo jo postavili na Jesenicah, preprosto orali ledino. Nikjer drugje v tedanji Jugoslaviji, pa tudi v nam bližnjih avstrijskih in italijanskih hokejskih okoljih tedaj ni bil postavljen sistem dela, kakršen je bil postavljen na Jesenicah. Treba je vedeti, da tedanje kategorije niso bile enake, kakor so kategorije danes. Na Jesenicah smo otroci šli skozi t.i. kategorije A, B in C. Pionir si bil od svojih prvih korakov na ledu, pa tja do nekako 14. leta, mladinec potem do 18., kasneje pa pač član. Hokej se je sprva sicer začel igrati po večjih urbanih središčih, v tedanji Jugoslavije tako v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Je pa tudi po svetu prišlo do zanimivega fenomena, da se je igra dobro prijela v železarskih, jeklarskih in nasploh v industrijskih okoljih. Igra tedaj še ni bila tako razvita, fantje na ledu so bili po večini amaterji in dopoldan delavci v železarni, na ledu pa so z veseljem dokazovali svojo trdnost, moč in vztrajnost. Tisto so bili časi, ko so igralci na ledu dokazovali, kako »tough« so, če se izrazim z angleškim izrazom. Tudi zaradi takega odnosa je hokej v jeklarskih središčih pognal tako globoke korenine in dosegel toliko uspeha in popularnosti.

20130924_095049
Bojan Brun

Nazaj k moji karieri; za tedanjo Kranjsko Goro sem igral od leta 1973 do leta 1976. Kr. Gora je bila preprosto B članska ekipa prvega moštva Jesenic, v kateri so igrali mladi pred vstopom v članski hokej, v moštvu pa so bili tudi starejši, izkušeni igralci, pogojno rečeno veterani, ki so mladim podali veliko znanja in izkušenj. Tedanja Kr. Gora je igrala v članskem državnem prvenstvu Jugoslavije in je vsakemu tekmecu predstavljala resno oviro. V sezonah ’76/’77 in ’79/’80 sem igral za člansko moštvo Jesenic, v sezoni ’77/’78 pa tudi za ljubljansko Olimpijo. Takrat sem namreč študiral v Ljubljani. V sezoni ’78/’79 sem igral za tedanje moštvo Tivolija. Potem sem v članski kategoriji odigral za Kr. Goro še vse sezone med 1980 in 1988.

S trenerstvom sem začel že v času študija v Ljubljani, kjer sem v sezoni ’78/’79 treniral pionirje in mladince Tivolija. S treningi na Jesenicah sem začel pod vodstvom pred kratkim preminulega Viktorja Tišlarja, vedno pa sem skrbel za razvoj najmlajših – hokejske in drsalne šole. Od leta 1998 sem konstantno član trenerske ekipe pri mlajših kategorijah na Jesenicah.

Kako gledate na hokejsko situacijo na Jesenicah? So Jesenice po dogodkih v zadnjih letih še hokejsko mesto?

Jeklarstvo in železarna sta služila kot identifikacija z jeseniškim hokejem v preteklosti. Nekoč je v železarni delalo 6000 ljudi, vsaj polovica od teh je redno, ali pač občasno, obiskovala hokejske tekme. Na voljo so bile poceni sezonske vstopnice, ki jih je deloma subvencionirala železarna. Tudi igralci so bili v rednem delovnem razmerju v železarni in so prejemali plače, so pa seveda skrbeli večino sezone samo za svoj hokejski razvoj. Teh stvari danes ni več, bile pa bi zelo dobrodošle. Ne strinjam se niti z mnenji, ki jih občasno slišim v zadnjem času, češ kako so v preteklosti zaradi hokeja stagnirali, ali celo nazadovali nekateri drugi športi v mestu. Včasih so v mestu odlično uspevali tudi košarka, odbojka, rokomet, nogomet, pa smučanje, judo  in še kaj. Vsi ti športi so v mestu v preteklosti uspešno sobivali s hokejem. Odlično čtivo na to temo je delo Bloudkovega nagrajenca Viktorja Krevsla »Kdo je kdo med olimpijci od Rateč do Rodin«, v katerem je lepo vidno kako odlične športnike v različnih panogah premoremo na tem majcenem koščku zemlje. Ne samo hokejiste. Najbrž bi človek lahko rekel, da je genetski material ljudi na tem območju za dosego sijajnih športnih rezultatov izjemen in neprimerljiv s katerimkoli podobnim področjem na svetu. Kar pa se tiče vašega vprašanja – upam, srčno upam, da so Jesenice še vedno hokejsko mesto. Nekaj primerov iz bližnje preteklosti priča, da je vsak šport, ki v mestu v nekem trenutku odmre, izredno težko postaviti nazaj v delujoče stanje, kaj šele dosegati rezultate.

Naj se dotaknem še infrastrukture – pogoji, ki jih bodo fantje po novem imeli, bodo najboljši v vsej zgodovini slovenskega hokeja. Bojim pa se, da teh pogojev iz različnih vzrokov ne bomo izrabili. Govorim o uporabi dvorane. V preteklosti je bilo v dvorani »gospodar« prvo, člansko, profesionalno moštvo. Njihovim potrebam so se prilagajali vsi, pa kakih večjih težav preprosto ni bilo. Zjutraj so s treningi pred poukom pričeli drsalci in mlajše kategorije, dopoldan so večino časa ledeno ploskev na voljo imeli profesionalci, od dvanajste ure naprej pa so spet prišli na vrsto drsalci in mlajše kategorije hokejskega kluba. Pa danes? Danes je »gospodar«v dvorani  Zavod za šport. Profesionalne ekipe na Jesenicah ni. To pomeni, da bo precej fantov, ki bodo sicer igrali za člansko ekipo,  dopoldan kje v službi, popoldan pa bo seveda treba trenirati. Na ta račun bo najbrž kaka ura manj na voljo tudi otrokom. Če v prihodnosti želimo še imeti hokej na nekem solidnem nivoju, je profesionalno moštvo preprosto nuja. Seveda tudi zaradi vzornikov za otroke in še marsičesa. Lahko se zgodi, da bo dvorana dopoldan samevala, v Zavodu za šport pa jo bodo primorani tržiti. Ob tem bi rad dejal tole – dvorana Podmežaklo ni komercialna dvorana! To je preprosto mestna dvorana, namenjena športnikom iz mesta in okolice. Ne poznam primera mestne dvorane po svetu, ki bi bila sposobna preživeti po načelih ekonomske logike. Tudi pri nas ne bo, pa če odgovorni dajo še toliko visokoletečih obljub. Potrebna bo dobra volja in pomoč lokalne skupnosti; starši in navijači pač ne bodo tisti, ki bodo dvorano držali pokonci. Mislim, da si je o tem pomembno v današnjih časih priti na čisto. Dvorana je bila potrebna obnove, o tem ni dvoma. Zdaj pa je vanjo treba dati še vsebino, otrokom in odraslim športnikom pa – motiv!

Kako pa gledate na razvoj hokeja v Sloveniji?

    2013-08-30 13.21.29     Skrbijo me nekatera stališča v krovni hokejski organizaciji. Skrbi me ogromen odliv mladih igralcev iz Slovenije pri rosnih letih, taka pot ne more biti prava pot. V marsikateri kategoriji državnega prvenstva preprosto nimamo, ali pa je iz leta v leto izvedena drugačna oblika tekmovanja. Imam občutek, da se organizacija tekmovanj v vseh kategorijah pripravlja kampanjsko, vsako leto sproti. Vedno se k nekomu »prišlepamo«, premalo pa delamo na popularizaciji športa pri nas doma. Pa saj tudi pri nas doma ni vse tako slabo, premalo cenimo svoje delo in dosežke. Marsikdo od mladih, ki so že izkusili tujino, se šele v širnem svetu zave v kakšnih pogojih je delal doma. Večkrat človek dobi občutek, da so v tem trenutku Olimpijske igre in sodelovanje članske reprezentance edini resen projekt HZS-ja, sam pa se sprašujem kaj bo kasneje. Po nekem črnem scenariju ne bo sledil postopen padec, ampak popoln mrk. Si bodo ljudje na HZS-ju v takem primeru pred javnostjo umili roke in se trkali po prsih z dosežkom članske reprezentance? Sam že več let opozarjam na nekatere napake in zgrešene usmeritve. Pravzaprav dobim dosti pritrdilnih mnenj v svojih razmišljanjih, pa vseeno stihija vlada še naprej. Do kdaj tako?

Kakšen obisk drsalne in hokejske šole pričakujete v letošnji sezoni? Kako je bilo s tem v najbolj in najmanj obiskanih sezonah?

Prejšnjo zimo, ko je drsalni tečaj potekal na začasnem drsališču v »balonu«, nas je obisk prav osupnil. Zaradi vse negativnosti povezane s hokejem na Jesenicah v zadnjih letih, smo pričakovali slabši vpis, na koncu pa je bilo otrok toliko, kot še nikdar doslej. Jeseničani torej še dihamo s hokejem, ga pogrešamo in si ga želimo. Ne bi špekuliral s številkami, a po izkušnjah je običajno vsako sezono prisotnih nekako 75 do 80 otrok na novo. Seveda vsi ne ostanejo v hokejski šoli, toliko se jih pač prijavi skozi celotno sezono. Običajno jih pa nekako okrog 25 ostane z željo po nadaljnjem treningu. Z leti ta cifra skozi starejše kategorije iz različnih vzrokov pada. Je pa danes težko, starši nimajo časa, so zaposleni vedno bolj in bolj, otroke pa na treninge vozijo stari starši, sorodniki in sosedje. Dostikrat je prav trener tisti, ki z otrokom skozi teden v resnici preživi največ časa in pravim, da smo trenerji večkrat tudi nadomestni očetje. Te otroke skozi šport tako ali tako vzgajamo, občasno pa na nek način zamenjujemo tudi vlogo staršev, ki preprosto ne morejo biti toliko prisotni, kot bi si želeli. Pa še nekaj je opazno v zadnjih letih – otroci na treninge prihajajo tudi od drugod. Včasih je bil hokej domena Jeseničanov, danes, ko smo toliko bolj mobilni, se otroci vozijo Podmežaklo od vsepovsod. To pa na nek način spet pomeni manj prostega časa, tako za otroke, kot tudi za starše. Težko je, vem.

Se na Jesenicah dovolj dela z mladimi? Kaj bi spremenili Vi, če bi bilo v Vaši moči?

Po mojem trdnem prepričanju je ura treninga v enem dnevu dovolj, vendar mora biti delo takrat zelo intenzivno. Sam bi si želel še kakega trenerja za pomoč, najbrž je tudi v drugih kategorijah podobno. V tujini je navada, da je na ledu glavni trener, lahko mu rečemo koordinator treningov. Potem pa so na ledu še trije pomočniki, ki delajo z otroci neposredno. Tako se lahko posvetijo tudi posameznikom, pri nas pa to žal ni mogoče. Vem, da se je sedanje vodstvo kluba znašlo v nikoli doslej enaki situaciji, da ni sredstev in podobno. Cenim napore vodstva kluba, pripomnil pa bi, da smo ravno trenerji tisti, ki svojega dela doslej nikoli nismo zanemarjali zaradi omenjenih težav.

Sam na svoje delo gledam s pedagoškega vidika. Rad bi videl, da bi iz vseh fantov nastali dobri hokejisti, pa da bi vsi v višjih kategorijah imeli dovolj igralnega časa. Vendar se morajo tudi fantje sami naučiti, da je hokej tekmovalen šport; če nekdo v nekem trenutku ni dovolj dober, mora mesto prepustiti boljšim. Tak je pač šport. Seveda je bilo o tem govoriti včasih lažje – danes starši plačujejo za trenažni proces in seveda pričakujejo, da bo njihov otrok redno igral. Trenerjem pa je vseeno treba pustiti toliko avtoritete in samostojnosti, da na svoj način dosežejo tisto, kar so si zamislili. O delu trenerjev mora odločati stroka in ne starši! Žal pa potem seveda vedno kdo ostane nezadovoljen. A tako je pač življenje. Otroci  včasih so tekmovali med seboj kdo zmore več, kdo zna bolje, danes pa »skozi starše« in pod vplivom medijev  načrtujejo svoje življenje kot bodoče zvezde. Lepo je sanjati ligo NHL, treba pa se je tudi zavedati, da je izredno malo takih, ki samo s hokejem lahko zaslužijo za dostojno življenje. Bolje rečeno – za sprotno življenje. Prav je, da so postavljeni cilji visoki, a ponavljam – otrok mora na trening iti z veseljem in željo, da se bo nečesa naučil. Otrok mora biti tisti, ki starše pocuka za rokav in reče, da si želi na trening in ne obratno. Na nek način pogrešam tudi bolj pogost dialog med starši in trenerji, saj bi se tako lahko izognili marsikateremu nesporazumu. Seveda ne na način, ki spodkopava trenerjevo avtoriteto med otroci.

2013-08-30 14.16.56

Kako bi izboljšali sodelovanje z okoljem, s šolami, podjetji?

Dolgo je že znana moja vizija, po kateri bi na Jesenicah ustanovili neke sorte regijski hokejski center. Panožni center, če hočete. To pomeni, da bi ustvarili pogoje, da se naši fantje v letih, ko obiskujejo srednjo šolo, pri nas v miru šolajo, se ne vozijo v druge kraje in imajo tudi v vodstvu kluba nek nadzor nad učnim uspehom . Včasih kdo od staršev reče, da uspeh v šoli pa ni stvar, za katero bi se moral brigati trener… Regijski hokejski center bi moral zagotoviti tudi nastanitvene in prehrambene možnosti za fante iz drugih krajev. Morali bi imeti zaposlenega koordinatorja takega programa, človeka, ki bi skrbel za nemoteno treniranje, obiskovanje pouka in udeležbo na tekmovanjih. Tukaj bi potrebovali posluh lokalne in širše državne skupnosti. Najpomembnejši pa naj bo uspeh v šoli. Pogosto se dogaja, da so fantje v srednješolskih časih izredno neuspešni v šoli, s starši skupaj pa vse karte stavijo na uspeh pri hokeju. Tako razmišljanje je napačno.

2013-08-30 14.21.55Lahko hokej v bodoče obstane na visokem nivoju ob sedanjem trendu prostovoljstva, ali bo potrebno nekatere službe in funkcije nazaj profesionalizirati?

     Prostovoljstvo in amaterizem sta v teh težkih razmerah vsekakor dobrodošla. Žal pa taka zadeva lahko deluje samo do neke meje. Ne samo na Jesenicah in ne samo v hokeju – nasploh je v Sloveniji težava zaradi pomanjkanja kvalitetnega in izobraženega športnega menedžmenta. V tujini se vodstveni delavci kar naprej izobražujejo, klubi pa delujejo kot velike organizacije z dobro utečenim sistemom. Bojim se, da s prostovoljskim pristopom nepovratno padamo na amatersko raven, na nek način počasi ukinjamo sami sebe. Tudi pri pomanjkanju trenerjev in sredstev zanje bi se lahko našla rešitev – pa se lahko spet vrneva k panožnemu centru – na ledu bi lahko pomagali dijaki, študentje in bodoči trenerji. Tisti seveda, ki bi bili za tako zadevo usposobljeni.

Bi za konec še sami kaj dodali?

Dodal bi edino upanje, da bomo v mestu stopili skupaj in izkoristili dobre pogoje, ki se ponujajo. Šport je potrebno vrniti mladim v obliki zabave in ne kot možnost uspeha v življenju, pa se bodo zadeve odvijale same od sebe. Žal ni vse tako, kot prikazujejo mediji. Veselim se že novih malčkov, novih žarečih pogledov in novega snidenja s starimi prijatelji na ledu. Pa lep hokejski pozdrav vsem skupaj.

 

Tekst in foto: Marko Lukan