Predstavitev trenerjev HD Jesenice nadaljujemo s trenerjem kategorije U12, ali kot jim tudi rečemo – mlajših dečkov.

Gaber Klinar

Gaber Klinar

Gaber pozdravljeni. Za naše bralce povejte najprej nekaj osnovnih podatkov o sebi.

     Star sem 37 let, oče dveh otrok.  Zaposlen sem kot učitelj športa na Osnovni šoli Toneta Čufarja na Jesenicah.  V preteklosti sem sam kot hokejist šel skozi vse mlajše kategorije v jeseniški hokejski šoli. Pri 18ih letih sem se priključil takrat močni članski ekipi na Bledu in tam odigral 3 sezone. Pozneje sem kot napadalec dve sezoni nosil tudi dres Jesenic.

Koliko sezon že delujete kot hokejski trener?

     Če sem prav preštel, sem ravnokar vstopil v svojo 13. sezono. Kar nekaj izkušenj torej že imam. Ves čas sem delal s hokejsko šolo, malčki in mlajšimi dečki, če odmisliva drsalno šolo torej z najmlajšimi.

Z nekaterimi fanti v letošnji ekipi vstopate že v peto skupno sezono. Je to za razvoj hokejistov v redu?

     Težko bi se opredelil. Po eni strani te fante že zares dobro poznam, kar vsem skupaj prav pride pri treningih. Včasih se sporazumemo že skoraj na migljaj glave, ali pa z očmi. Fantje točno vedo kaj od njih zahtevam in najbrž tako tudi prihranimo kako dragoceno minuto. Po drugi strani pa je tudi res, da drug trener spet lahko poda druga znanja in drugačno razmišljanje. Najbrž je že prav, da fantje tudi dobijo informacije od različnih trenerjev, a za to bo še dovolj časa.

Kako so fantje napredovali skozi omenjeno obdobje petih let? So že vidne potencialne dobre in slabe lastnosti bodočih hokejistov?

     No, z nekaterimi vstopam v peto sezono ravnokar, z drugimi pač nisem skupaj niti toliko časa. Kakorkoli, seveda se posamezne karakteristike v grobem že dajo opaziti, vendar pa so vsi ti fantje še v fazi učenja. Včasih so predvsem starši nesrečni, če imajo občutek, da njihov otrok zaostaja v hokejskem razvoju za vrstniki, sam pa pravim, da ni potrebe po tem. Morda pa bo ta isti otrok v nekem obdobju kar eksplodiral v svojem razvoju. Pa tudi obratno se dostikrat dogodi – včasih kdo od otrok izrazito odstopa, potem pa kar naenkrat »prednost« izgubi. Vse to se lahko zgodi zaradi različnih razlogov.
Meni se sicer posebej zanimivo zdi, ko opazujem nekatere od svojih hokejistov v osnovni šoli. Ni redek primer, da je nekdo v šolskem okolju pravi lider v razredu, pri hokeju pa je bolj zadržan. Hokej je na nek način resnično selekcija. Sicer pa se mi zdi, da je sam razvoj skozi leta nekoliko hitrejši. Po mojem občutku otroci v tej starostni skupini pred leti še niso obvladali toliko hokeja. Tudi na sploh se svetovni hokej zelo hitro razvija.

Koliko fantov bo dejansko treniralo pod Vašim vodstvom? Bo kdo treniral tudi s starejšimi? Bo zraven kdo od mlajših?

     V kategoriji mlajših dečkov (letnika 2002 in 2003) je trenutno 19 otrok. Ni še natančno odločeno kaj bo s kategorijo malčkov, v kateri je le 7 otrok, tako da bo najbrž kdo od njih treniral tudi z nami. Žal se zelo poznajo težave iz prejšnje sezone, saj je kar nekaj otrok letnikov 2003 in mlajših odšlo k drugim klubom. Letos bodo razmere boljše.
Seveda nekatere svoje fante  pošiljam tudi na treninge k dečkom; tako razbijem monotonost in fantom dam vpogled v to kaj jih čaka v prihodnjih sezonah. Na ta način prav gotovo pridobivajo.

Bosta tudi Vaša otroka športnika? Morda hokejista?

     Seveda si želim, da bi bila dejavna v športu. Težko rečem, če bo izbrani šport hokej, posebej seveda za hči. Menim, da je v zgodnjem obdobju otroka potrebno spoznavati z najrazličnejšimi športi, tako zimskimi, kot tudi letnimi. Če bo na koncu prisotna želja po hokeju, pa ju bom pač spodbujal. Seveda enako velja tudi pri odločitvi za druge športe.

Kaj je po Vaših izkušnjah najpomembneje pri otrocih, ki bi radi postali hokejisti?

     V začetku je najpomembnejša podpora staršev. Motivacija za delo je najbrž ključna, vendar je treba najti pravi način. Če bo otrok imel občutek, da mora na led zaradi želje staršev, potem je bila nekje gotovo storjena napaka. Sicer pa hokej fante nekako pri sedmih, osmih letih prav zastvoji. Potem pa je prisotna že tekmovalnost med fanti samimi in podobno.
Zelo pomemben je tudi uspeh v šoli. Pravzaprav gre uspeh v šoli prav lepo skupaj z uspehom pri hokejskem razvoju. Opažam, da so najbolj prizadevni na treningih fantje, ki so tudi sicer v šoli podobno pridni. V pogovorih s starši imam tudi nekaj vpogleda v uspeh otrok v osnovni šoli. Včasih pa se koga da motivirati za bolj pridno učenje tudi s pomočjo hokeja, če veste na kaj mislim. Uspeh v šoli bi sicer po mojem mnenju moral biti na prvem mestu.

Otroci se v teh letih še veliko učijo osnov, torej drsanja, rokovanja s palico in podobno. Je tudi po svetu taka praksa, ali se drugje daje že bolj poudarek sami igri?

     V zadnjih letih sem s svojimi fanti sodeloval na turnirjih na Češkem. Tam sem lahko videl, da razliko naredi predvsem število otrok in treningov na ledu. Tudi sam bi fantom z veseljem več govoril o sami igri in jih uigraval, a brez osnov pač ne gre. Če pa je v trenažnem procesu zadovoljivo število ur ledu, pa je seveda lažje delati tudi na sami hokejski igri. Menim, da se razlika med nami in recimo Čehi naredi predvsem v številu otrok vključenih v proces treninga . Pri nas torej iz malega števila fantov naredimo kar nekaj zelo dobrih hokejistov, tako da je najbrž tudi naša hokejska šola precej dobra.

Boste lahko trenirali brez pomočnika na ledu, ali se bo treningom priključil še kdo?

     Trenutno res ni pomočnika trenerja, ki bi bil samo pri tej selekciji,  vendar  smo na ledu vedno  3 trenerji, saj delo s preveliko skupino ni kvalitetno. Idealno bi bilo, če bi en trener delal z nekako šestimi , ali sedmimi hokejisti. V takem primeru je veliko možnosti za individualno delo in kakovosten napredek otrok.

Ste morda tudi trener kake reprezentančne selekcije?

     V preteklosti sem bil, trenutno pa take zadolžitve nimam. Nekaj prostega časa rad porabim tudi za družino, sicer pa sem v kontaktih tudi s trenerji iz drugih klubov, posebej seveda s tistimi, ki vodijo selekcije. Menim, da je tovrstno sodelovanje kar dobro, “moji fantje” so dobro zastopani v selekcijah.

Kako gledate na razvoj hokeja na Jesenicah? Kako pa na splošno na možnosti za razvoj mladih hokejistov v domačem okolju in kako nasploh na slovenski hokej?

     Povedal bom zdaj že kar »zlajnano« resnico: Jeseničani bomo za razvoj hokeja morali stopiti skupaj. Leta stare zamere nas očitno ne bodo pripeljale nikamor, tega se bodo morali počasi zavedati vsi najbolj odgovorni. Morda je kdaj potreben tudi kak korak nazaj zato, da bi kasneje opravili skok naprej. Menim, da je tradicija na Jesenicah vseeno še dovolj močna in pomembna, da se bo za vse skupaj našla pametna rešitev. Tudi otroci seveda potrebujejo vzornike in kaj kmalu jim jih bo potrebno ponuditi.

     Kar pa se tiče drugega vprašanja – tudi sam opažam trend, da mladi hokejisti že takoj pri 15-ih letih zapustijo domače okolje in se podajo s palico po svetu. Po eni strani je dobro, da odhajajo v okolja, ki so urejena bistveno bolje, kot je urejeno domače. Govorim o hokejskem okolju seveda. Po drugi strani pa bi si morali prizadevati, da bi tudi doma vzpostavili nazaj prave razmere za ustrezen razvoj. Nihče se najbrž ne bi rad znašel v situaciji, ko bi – zaradi pomanjkanja hokejistov – težko izpeljali recimo državno prvenstvo za mladince. Prav gotovo pa je res tudi, da se tudi v tujini ne cedita samo med in mleko. Marsikateri od fantov je v rosnih letih že odšel v tujino, pa se kaj kmalu vrnil tudi nazaj in to brez omembe vredne kariere… Seveda se o takih zgodbah ne govori dosti, uspešne zgodbe gredo prav gotovo raje v uho.

     Kar pa se tiče slovenskega hokeja – včasih se sprašujem, kaj bo sledilo po vrhuncu mnogih generacij – po nastopu na Olimpijskih igrah v Sočiju. Upam, da ne bodo labodji spev slovenskega hokeja, ampak pravi impulz za nov, še močnejši zagon. Bomo videli.

Bi še sami kaj dodali?

     Lahko. Za otroke in tudi njihove starše naj bo hokej in šport na splošno predvsem zabava in užitek. Jaz še vedno uživam v tem, kar počnem.

Hvala za pogovor in veliko uspehov pri delu.

Tekst in foto: Marko Lukan