Kar nekaj Save je že preteklo odkar smo na teh straneh zadnjič predstavili kakega od trenerjev pri HD Jesenice. Odmeven intervju s profesor Brunom je dal precej snovi za razmislek. Vmes se je zares začela nova sezona, vrnili smo se v obnovljeno dvorano Podmežaklo in opravili kopico treningov. Tudi kar lepo število tekem je že za fanti v vseh selekcijah. Kar za dve od njih je v letošnji sezoni zadolžen Luka Pogačnik. Pa ga spoznajmo podrobneje.

   Luka pozdravljen. Tako kot je to že v navadi – začniva najprej z nekaj osnovnimi podatki. Predstavite so torej našim bralcem.

Star sem 25 let in sem še študent. Marsikdo kar avtomatsko misli, da sem “DIF”-ovec, a v resnici sem študent sanitarnega inženirstva. Doma sem na Hrušici. S treningi hokeja sem začel že zgodaj, star sem bil nekako 4, morda 5 let. Na Jesenicah sem šel skozi vse kategorije in “tekmovalno” v njem prebil kakih 15 ali 16 sezon. Tekmovalno seveda rečeno v narekovajih, saj v prvih nekaj letih nisem imel pravih tekem. V zadnjih petih sezonah se ukvarjam z vzgojo hokejistov. Tudi sicer prihajam iz športne družine, moj ata se je v teku na smučeh recimo udeležil zimske olimpijade v St. Moritzu leta 1948.

   Za katere kategorije ste torej zadolženi pri HD Jesenice?

Zadolžen sem za otroke v kategorijah U8 in U10. V kategoriji U8 treninge obiskuje 14 otrok, v kategoriji U10 pa jih je le 10, od tega sta 2 vratarja. Še od teh desetih trije redno obiskujejo treninge pri mlajših dečkih, tako da brez problemov opravim s svojimi fanti. V pomoč pri treningih mi je sicer tudi Aleš Remar, vendar je on še aktivno vključen v tekmovalno-trenažni proces pri Team-u Jesenice, tako da na čisto vseh treningih seveda ni prisoten. Z učenjem drsanja čisto najmlajših in začetnikov se ukvarja tudi Miha Brus, ki se bo v bodoče tudi priključil delu s hokejisti v “mojih” kategorijah.

   Kako je prišlo do sodelovanja med vami in klubom? Ste bili  pred katero od sezon v pogovorih še s kom drugim?

Nekaj let nazaj, ko sem začel obiskovati fakulteto, sem opustil igranje hokeja. V tistem času je HZS razpisala nek licenčni tečaj, če se prav spomnim je bil takrat celo brezplačen. Delo z otroki me veseli, pa tudi nisem želel povsem opustiti stika s hokejem. Zato sem se odločil in obiskoval tisti tečaj. Da bi ga uspešno opravil in si pridobil licenco trenerja, je bilo potrebno opraviti tudi nekaj prakse. Za pomoč sem zaprosil Gabra Klinarja; tako sem najprej začel s spoznavanjem dela pri malčkih, ki jih je takrat Gaber treniral. V pomoč mi je bil tudi prof. Brun, tudi pri njem sem opravil nekaj ur. Nisem si predstavljal, da bodo pri HD Jesenice potrebovali trenerja, želel sem si pač imeti licenco. Ko je prišlo povabilo s strani vodstva kluba, sem ga seveda z veseljem sprejel. S kakim drugim okoljem pa se nikoli nisem pogovarjal. Čutim pripadnost klubu s Podmežakle, saj to dvorano obiskujem že skoraj celo življenje.

20131127_231612
Luka Pogačnik v mlajših letih

   Kako gre otrokom na tekmah U8 in U10?

V primerjavi z lansko sezono je napredek zelo očiten. V lanski sezoni smo dejansko imeli zelo malo treningov, tako majhnih otrok pač ne moreš nekajkrat na teden voziti od Kranja do Bleda, pa še kam. Nekoliko več ledu smo sicer okusili potem, ko je bil na pomožnem igrišču šotor, a za kake resne rezultate je bilo vsega skupaj vseeno premalo. V lanski sezoni smo na turnirjih U8 in U10 s kakim nasprotnikom izgubljali tudi s 15 goli razlike, letos tega ni več. Treningov imamo za te starostne kategorije dovolj – to je nekako trikrat na teden – in fantje so vrstnikom iz drugih klubov povsem enakovredni.Rezultati sami sicer niso najbolj pomembni, bolj važno je to, da se mali hokejisti spoznavajo z nasprotniki, tekmovanjem  in podobno. Pa seveda tudi sam na ta način spoznavam njihove sposobnosti, pomanjkljivosti in vse drugo. Igramo tudi prijateljske tekme, za katere ocenjujem, da so izjemno koristne.

   Kako sodelujete s starši?

Ob uvodu v sezono smo imeli s starši skupni sestanek, kjer sem okvirno predstavil način dela. Z njimi sicer večinoma kontaktira tehnični vodja Primož Glavič, ki mi je v veliko pomoč. Vsakemu od staršev je na voljo moja telefonska številka in moj kontaktni email naslov, po potrebi sem za vprašanja vsakomur na voljo. Po potrebi bomo sklicali tudi kak dodatni sestanek, vendar zaenkrat vse poteka brez večjih težav.

   Imate kak poseben program dela z otroki? Kdo ga sestavlja? Od kod črpate ideje?

Program seveda sestavljam sam, tu mi vodstvo kluba pušča proste roke. Ob koncu sezone je treba pripraviti poročilo, tako da je tudi strokovno vodstvo obveščeno o napredku vsakega posameznika. Taka je sicer navada tudi v ostalih kategorijah. Sam si načrt dela pripravim vsak teden posebej. Običajno je eden od treningov namenjen izključno drsanju. Drugi je namenjen bolj delu s pakom, tretjega pa organiziram glede na videno na turnirjih; tako poskušam fante opozarjati na napake in jih seveda spodbujati v tistem, pri čemer so dobri. Seveda pa prihaja tudi do sprememb v načrtih. Ideje za treninge črpam iz strokovne literature. Pred kratkim preminula legenda jeseniškega hokeja gospod Tišlar mi je daroval kup trenerskih knjig o hokeju. Morda bo kdo mislil, da gre za zastarele zadeve. Deloma res, hokej se je v zadnjih desetletjih zelo razvil, a v osnovi gre tudi danes za iste zadeve. Malčkov je pač treba priučiti enakih prvin, kot pred leti. Kup strokovnih nasvetov za delo z najmlajšimi lahko seveda najdem tudi na spletu, tako da s tem nimam prav nobenih težav.

   Na kaj pa vi osebno dajete poudarek na treningih? Kako motivirate otroke?

Najbolj pomembno se mi zdi delo s pakom. Seveda tudi samega drsanja ne smemo zanemariti. Morda bi kdo vrstni red obrnil, a sam razmišljam tako. Otroke pa motiviram z obljubo o igranju. Seveda bi vsi ves čas najraje igrali hokej, a brez osnov pač ne gre. Če ne opraviš vozniškega izpita, seveda tudi Ferrarija ne moreš peljati. Fante obljuba o igranju hokeja vedno motivira, sam pa jim zadnjih 15 minut treninga obljubo izpolnim. Seveda le v primeru, da so prej delali dobro. Na dobro delo pa vpliva mnogo okoliščin; včasih je trening zjutraj, dan je deževen, morda je polna luna, vse to vpliva na delo. Če je potrebno – znam povzdigniti tudi glas, a zaenkrat so otroci kar pridni, dojemljivi.

   Pa je interesa za hokej na Jesenicah še dovolj? Je otrok v procesu učenja zadosti? Kako bi izboljšali sodelovanje z lokalnim okoljem?

Nikoli otrok ni dovolj! Hokej je zelo lep šport, a žal se v zadnjih letih pozna tudi ekonomska kriza. Veseli bomo vsakega novega otroka, nikoli ni prepozno za začetek. Staršem in otrokom, ki razmišljajo o vpisu sporočam, da ni potrebno čakati na začetek nove sezone. Tudi sredi sezone lahko začnemo z osnovami. Sam bi zadevo populariziral že v vrtcu/ih. Morda bi se tako ustvarila kaka skupina otrok, ki bi jih v dopoldnevih bilo potrebno pobrati po vrtcih in jih nazaj tudi dostaviti. Dvorana dopoldan v glavnem sameva, tako bi ji dali nekaj vsebine, pa seveda otrokom kup veselja.

20131127_231650
Še ena iz mlajših let – Luka je ponosen na svojo preteklost na Jesenicah

   Si želite s fanti, ki jih trenirate sedaj, tudi ostati v prihodnjih sezonah? V klubu je že nekaj primerov, ko trenerji določene fante trenirajo tudi po štiri, ali pet sezon?

Sam bolj zagovarjam rek: več glav – več ve. Dve leti sta prav gotovo potrebni, da trener v bistvenih obrisih igralca spozna, spremlja njegov napredek in se seznani z njegovimi pomanjkljivostmi. Po nekaj letih pa je pametno, če trener dobi novega trenerja, prejme nova znanja. Vsak trener je dober na svojem področju, eden otroka morda nauči več o tehniki, drugi o drsanju, spet pri tretjem je večji poudarek na postavitvah in taktiki. Vsega tega pri tako majhnih otrocih, kot jih treniram jaz, seveda še ne učimo.

   Imate tudi sicer kake trenerske ambicije? 

Ne, zaenkrat ne. Sem vseeno še zelo mlad, o treniranju kake resnejše ekipe še ne more biti govora. Najprej se moram izkazati pri delu z najmlajšimi, to me zaenkrat tudi najbolj veseli. Trenutno je vsa moja pozornost – ob študiju seveda – usmerjena k delu z najmlajšimi. Moji trenutni apetiti ne sežejo višje, čas pa bo seveda prinesel svoje.

   Bi ob koncu še sami kaj dodali?

Rad bi spodbudil starše (in seveda otroke) k uporabi hokejske palice. Vse manj otrok vidim zunaj, s hokejskimi palicami v rokah. Morda se to danes sliši že klišejsko, a sedenje ob računalniku otroka ne bo naredilo za športnika. Tudi če obvlada kako hokejsko igrico, ne bo zaradi tega na ledu nič boljši. Uporaba palice na dvorišču pa je zelo koristna. Tam fantje lažje preigrajo kakega sošolca, znanca; nevede si tako pridobivajo potrebno samozavest, nevede jim v roke prehaja tudi pravi občutek. Palica ti na ta način preide v kri, kot temu rečemo. Vabim tudi starše, da se na novo vključijo v delo v klubu, že prej sem omenil, da bomo veseli vsakega novega otroka. Trenutno mi primanjkuje predvsem vratarjev, morda pa bi se pojavil še kak fant z veseljem po branjenju gola. Robert Kristan in Luka Gračnar sta lahko lep zgled uspešne vratarske kariere in vzor mlajšim. Naslednike teh in drugih vratarskih legend pa na Jesenicah vsekakor potrebujemo! Pa seveda tudi naslednike drugih velikih imen, ne samo vratarskih. Vabljeni torej!

   Luka hvala za pogovor in veliko uspehov pri delu z mladimi!

Tekst: Marko Lukan
Foto: M. L. in osebni arhiv Luka Pogačnik