Piše: Marko Lukan
Piše: Marko Lukan

V zadnjih nekaj letih sem v okviru HD Jesenice počel že marsikaj. Prodajal sem vstopnice, ko nismo imeli dvorane in smo z “dvajsetico” še gostovali na Bledu, ob štirih zjutraj prevažal otroke čez pol države na jutranje treninge, poskušal čistiti sneg z ugrezajočega se šotora, v katerem je bilo začasno drsališče, se po malem drl v mikrofon na hokejskih tekmah vseh podmežaklarskih kategorij, spesnil kak odmeven, pa menda tudi kak trapast zapis za tole spletno stran … edino trener še nisem bil. In to vsemu svojemu – tipično starševsko-tribunskemu modrovanju navkljub. No, nisem bil – do včeraj …

IMG_4314[1]

Zgodilo se je pa takole – naš Kača me je pred dnevi povabil na tekmo veteranov v Celje. Veterani – to pa so tisti fantje, ki so pred leti, menda celo desetletji, vame vsadili ljubezen do najhitrejše moštvene igre na svetu. Fantov, za katere sem pred leti stiskal pesti na tribunah širom srednje Evrope, obremenjeval glasilke da je bil VU-meter ves čas v rdečem polju, se menda kje zapletel v kako prerivanje – pa preprosto ne zavrneš. Je pa tudi res, da se je v bližnjih predalčkih mojega spomina šopiril velik – prav po jeseniško rdeč – klicaj in sicer kot opozorilo, da naj si pred tako veteransko potjo v Celje najprej pozorno preberem navodila, ali se posvetujem s strokovnjakom. Živ je bil še namreč spomin na analiziranje igre, ki sem ga s fanti opravil po prvi tekmi proti Celjanom Podmežaklo kaka dva tedna nazaj. Te stvari so za nekoga moje baže – človeka ki pač hokeja nikoli ni igral – menda prezahtevna tema, saj me je še ves naslednji dan bolela glava, pa tudi ostale telesne pritikline so se obnašale kakor da bi Marko L. sam lastnoročno odigral šestdeset hokejskih minut v peklenskem tempu …

IMG_4291[1]

Pustimo na tem mestu podrobnosti o tem, kako sem se na koncu kar brez posvetovanja s strokovnjakom vseeno znašel z veterani na poti v Celje in se posvetimo bolj sami pripravi na tekmo, izvedbi omenjenega dogodka in podobnim zadevam, s katerimi se povprečni navijač, ki si pač preprosto s tribune ogleda tekmo – nikoli ne ubada. Izpadlo je namreč, da v Celje potuje le osem hokejistov in vratar. Potrebno je povedati, da ti fantje sicer ne čutijo več tako močnih napetosti in pritiskov, kakor so jih poznali pred leti. Sam sem se enkrat po naključju znašel na vlaku skupaj z eno od soprog tedanjih železarjev; ženska je v pogovoru omenila, da je hokejist že tri dni tako zelo živčen, da “mu ne smeš reči niti besede”. Imen seveda tule ne bomo omenjali, spomin na potovanja v glavno mesto pa vseeno ostaja. Ampak vrnimo se k našim veteranom – spoznanje, da ekipa v Celje potuje zelo okrnjena, je sprožalo debate v stilu “danes se jih bomo pa najedli”, “danes bo pa obratno kakor zadnjič” ipd … Na prvi tekmi so namreč Jeseničani Štajerce pošteno naklestili, tokrat pa se je zdelo, da bo naloga za rdeče zares težka. Sam sem ob vsem skupaj modro molčal, češ – kaj se bom vtikal, fantje že vedo kaj govorijo. Res pa je tudi, da se v tistih kilometrih vožnje čez Gorenjsko in kasneje čez Štajersko sploh še nisem zavedal, da sem trener.

IMG_4302[1]

Vdanost v usodo je sicer trajala le kakih tristo metrov, potem pa so premeteni hokejisti s toliko kilometri v svojih drsalkah kaj hitro skovali taktiko za tekmo v Celju: “Dajmo jim hitro en gol, potem pa podajmo pak Razi, pa naj ga on drži ob bandi …” Kralj bande se ob takih pripombah le tiho nasmiha v svojo brado, a okvirna taktika tako dobi svojo prvo podobo kar brez moje pomoči. V knežje mesto je odprava prispela dobro uro pred tekmo. V garderobo sem pomagal odnesti nekaj osvežilno-vitaminskih napitkov in se ob tem počutil kot kak Jože Remar. Vsi skupaj smo si lahko ogledali še del treninga aktualne članske ekipe Celja, potem pa se je seveda bilo potrebno pripraviti na tekmo. Nekako takrat mi je Kača v roke tudi porinil papir, na katerem je bila za prijavo zapisnikarjem zabeležena jeseniška postava s trenerjem – nekim Markom L. Nekoliko trapasto sem gledal v tisti papir, a so me iz zadrege rešili fantje, ki so se kar brez mojega vmešavanja individualno pripravljali na tekmo. Za sproščeno vzdušje je skrbel tudi prisotni Luka Simšič, legendarni vratar Olimpije, ki v teh časih skrbi za pripravo celjskih čuvajev mreže. Zgodbica ali dve, spomini na nekdanje čase in … že se je oglasila sirena, ki je označila začetek ogrevanja. Bi pa na tem mestu povedal tako rekoč iz prve roke – v garderobi veteranov pred tekmo ni nobenih prepovedanih poživil, pa najsi bodo kakršnakoli že.

IMG_4308[1]

O rutini teh fantov tik pred tekmo ni potrebno izgubljati besed, saj jo po desetletjih opravljanja menda znajo sprocesirati tudi z zavezanimi očmi. O sami tekmi pa, kakor je kasneje rekel legendarni Marjan Kozar: “Še dobro na led nisem stopil, pa je bilo že 2:0 za Celje.” Pred tekmo pripravljena taktika se je tako že v prvih minutah tekme sesula v prah. V takih trenutkih je naloga trenerja, da svoje fante psihološko dvigne, jim da napotke za nadaljevanje tekme in poskrbi, da pri življenju ostane krilatica o značilni gorenjski trmi. Sinočnji trener veteranov Jesenic v moji podobi pa si je – kakor slučajno – prav v tistih trenutkih dal obilo opraviti s hlajenjem vitaminskih napitkov, nastavitvami fotoaparata  in globokim razmišljanjem o … o … o … pravzaprav še vedno razmišljam, o čem sem razmišljal. Fantje so se tako morali zanesti izključno na svoje izkušnje in prej omenjeno trmo. Roko na srce – šlo jim je precej dobro, tako da se je tudi pomanjkanje moje teorije in prakse razblinilo nekam v hlad dvorane v celjskem mestnem parku. Poleg že prej omenjenih Kače in Koze, je v obrambi v nadaljevanju zagospodaril še en legendarni igralec železarjev – Borut V., večini poznan kar pod vzdevkom Vuče. Njegovemu umirjenemu razreševanju kritičnih situacij bi človek menda lahko rekel – dolgopalična eleganca v slow-motionu. Na napadalni strani pa nekaj mojstrovin Miša H., za katerega se je zdelo, da ima pak prilepljen na palico, možakar pa se je izkazal tudi s pet-minutnimi izmenami. K temu je potrebno dodati še hitre noge  Milke (trenerja jeseniških dečkov, ki bodo v ponedeljek začeli finalni naskok na naslov prvaka Podmežaklo) in tankovske prodore Kralja s številko 12 in pomoč vseh ostalih soigralcev na čelu z zanesljivim vratarjem Klemenom K. in rezultat je bil kaj hitro izenačen. Še več – do konca uvodnih dvajsetih minut so železarji že prešli v vodstvo s 3:2. Ravno sem hotel fantom posredovati svoja spoznanja in napotke za nadaljevanje tekme, pa je veteranska ekipa železarjev povedla. Vmešavanje v takih trenutkih se mi zato ni zdelo primerno, sicer pa bi najbrž spet lahko prišel na vrsto načrt, ki so ga fantje skovali pred tekmo.

IMG_4282[1]

V nadaljevanju se ni pokazala nobena priložnost za taktiko zadrževanja paka ob ogradi, pa čeprav je Andrej No.12 s svojim vragolijami še naprej spominjal na svoje najboljše predstave izpred dobrih dveh desetletij. Druga tretjina je ob navdahnjeni igri rezultat popolnoma obrnila na stran železarjev, Celjani pa so – kakor že tolikokrat doslej – lahko le nemo opazovali simfonijo v rdečem. Pravzaprav pa niti ni šlo za nemo opazovanje – domači so se v prenekateri situaciji znali kar pošteno sporeči. S pomočjo Marjana P. in Miloša P. so napadalci Štajerce pošteno vrteli, obrambni trio z vratarjem pa je Celjane pravzaprav oropal kakršnekoli resnejše priložnosti. Po dveh tretjinah je bil rezultat na semaforju tako že 6:2 za Jesenice. Ker se zmagovalne taktike ne menja, sem v tistih trenutkih tudi sam kot trener fantom pustil nekaj trenutkov miru in jih nisem obremenjeval s sistemi, kombinacijami in idejami, ki bi že tako sijajno igro le še oplemenitile, a … gotovo bo še prišla priložnost za tovrstno modrovanje.

IMG_4259[1]

Morda bo kdo ob branju naslednjega dejstva zastrigel z ušesi,  a pošteno je potrebno priznati, da je fantom v zadnjih dvajsetih minutah začelo primanjkovati moči. Vuče je celo napadel z idejo, naj bi zadnja tretjina trajala le petnajst minut, a kar tako tekme seveda ne gre krajšati. Je pa omenjeni pač nekoliko skrajšal svoje menjave, predvsem pa s svojo neskončno palico vneto pokrival vso svojo obrambno tretjino v nadaljevanju, če ga že čez polovico igrišča noge niso več nesle. Tudi Koza je še vedno dajal občutek, da bo za uspeh ekipe pregriznil pak, če bo to potrebno. Miško se je v zadnji tretjini odločil, da gola domačim več ne bo dal, tako da so ga Celjani bolj ali manj neprizadeto opazovali ob preigravanjih, ki jim je tudi neuko oko pisca tega članka stežka sledilo in ko je po spet eni pet-do-šest-minutni izmeni pridrsal na klop za rezervne igralce dobri dve minuti pred koncem tekme, je lahko dahnil le še: ” A misliš, da bom še imel dovolj časa za eno izmeno?” Kakorkoli že, utrujenost je nekoliko zdelala očitno tudi domače, saj so vsemu navkljub tudi zadnjo tretjino v svojo korist z 2:1 zaključili železarji.

IMG_4305[1]

Končni rezultat je bil tako prepričljivih 8:3 za Jesenice. Najbrž je veselje ob zanesljivi zmagi botrovalo tudi dogajanju ob fotografiranju po zaključku tekme. Pisec teh stihov, trener in fotograf v eni osebi, je namreč poskušal narediti kako dobro fotografijo obeh ekip, a bi jih kaj kmalu skupil, saj so prav med fotografiranjem iz zbrane množice hokejistov začele deževati rokavice, čelade, palice in …kdo ve kaj še vse.

IMG_4323[1]

Zaključnim mislim v garderobi sem se po tehtni presoji odrekel. Na vrsti so bili regeneracijski napitki, ohlajanje, tuširanje in tupiranje frizur. Kar pa se tiče analize tekme, na kateri je sodelovalo tudi domače moštvo – ostaja dejstvo iz drugega odstavka tega zapisa. Te reči name očitno delujejo na poseben način, saj je tudi danes – dan potem – znova prisoten glavobol. Samokritično bom moral priznati, da najbrž hokejski strateg v resnici ne bom nikoli. Če pa bo vseeno kdaj tako naneslo, pa se bom tekem veteranov v enaki vlogi udeležil z veseljem tudi v prihodnje.

IMG_4264[1]

Čisto ob koncu se je za gostoljubje seveda potrebno zahvaliti Celjanom. Prijateljstvo med fanti očitno traja tudi po končanih aktivnih karierah. V obeh ekipah je bilo sicer pogrešati še kako znano ime več, a je potrebno vzeti v obzir tudi predpraznično vzdušje. No, so si pa ti – torej manjkajoči -fantje sami krivi, saj niso bili deležni mojih širokih pogledov na hokejsko igro, dobrih zamisli in taktičnih različic, kot jih svet še ni videl …

IMG_4280[1]

Foto: Marko L.