ML
Piše: Marko L.

Tokratni intervju, pa tudi izpraševana oseba, sta nekoliko drugačna od dosedanjih. Prvič bralcem namreč predstavljamo trenersko pridobitev iz minule sezone, Teo Lahajnar. Hokej velja za “moški šport”, čeprav ga seveda igrajo tudi ženske. Podobno velja tudi za trenerje, večina je moških. Na Jesenicah v hokejskem smislu radi orjemo ledino, menda je tako tudi tokrat, ko je skrb za najmlajše bodoče prvake zaupana trenerki. Osebno se pred pričujočim razgovorom s Teo nisva poznala, a sva hitro vzpostavila prisrčen odnos, saj je ob dogovorjeni uri v pisarno HD Jesenice vstopilo zadržano, pa vseeno energično in prijetno dekle. Spoznajmo torej nekoliko pobližje Mojstrančanko Teo.

   Pozdravljeni Tea. Dajva za začetek bralcem predstaviti nekaj osnovnih podatkov, pa kariero hokejistke in podobno…

Ime mi je Tea Lahajnar, stara sem 28 let. Zaposlena sem v eni od Mercatorjevih trgovin. Po poklicu sem ekonomski tehnik, izobražujem pa se tudi na temo trenerstva v športu. Dokler je na Jesenicah obstajala ženska hokejska ekipa, sem seveda igrala za domače moštvo, kasneje sem 4 leta igrala za Maribor. V zadnjih letih sem članica ženske ekipe kranjskega Triglava. V ravnokar minuli sezoni sem v Kranju bila v dvojni vlogi – igrala sem in bila obenem še trenerka. Izkušnja je bila zanimiva, marsikaj sem se naučila. Prav gotovo pa bi marsikaj lahko naredila tudi drugače, bolje.

Kako bo v prihodnji sezoni v tem pogledu, se še nisem odločila, preveč stvari okrog ekipe je še nejasnih. Kakorkoli, za mano je 16 sezon hokeja na ledu.

  Kako ste se sicer srečali s hokejem?

Moj brat (Nik Lahajnar, član članske ekipe državnih prvakov HDD Jesenice, op.p.) je že od malih nog treniral hokej. Večkrat sem bila zraven, ko ga je mami pripeljala na trening. Vse skupaj mi je bilo zelo všeč, pa sem sitnarila, da bi rada tudi jaz igrala. Mami sprva ni bila preveč navdušena nad to idejo, a ko se je na Jesenicah ustanovila ženska ekipa, sem bila takoj poleg. Moj prvi trener takrat je bil Drago Mlinarec, poleg pa je bil tudi Jože Češnjak. Na tisto obdobje imam lepe spomine. V kolikor me spomin ne vara, smo Jeseničanke vedno osvojile drugo mesto v državnem prvenstvu. Z Mariborčankami sem kasneje štirikrat  postala državna prvakinja, s Triglavom pa dvakrat.

Tea kot članica ženske ekipe Triglava

   Ste branilka, napadalka? So kaki individualni dosežki, s katerimi se lahko pohvalite?

Po potrebi igram na katerikoli poziciji v moštvu. Priznam, da kaka izrazita strelka ravno nisem, v zadnjih sezonah pa sicer veliko raje igram kot branilka. Edinole vratarka pa res še nisem bila.

Ne vem s katerim individualnim dosežkom bi se ravno lahko hvalila. Sem pa ponosna, da sem bila na prav vseh svetovnih prvenstvih, na katerih je sodelovala naša reprezentanca – najprej smo dvakrat tako prvenstvo organizirali pri nas v Mariboru. Enkrat smo bile punce s spremstvom v Južni Afriki, pa na Madžarskem, v Severni Koreji (!), Avstraliji, pa še enkrat v Mariboru, na Novi Zelandiji, Islandiji in letos v Španiji. Naš selektor je Aci Ferjanič. Letos smo s puncami v konkurenci Španije, Mehike, Avstralije, Islandije in Belgije osvojile prvo mesto in se za prihodnjo sezono kvalificirale v skupino 2B.

V službi letos nisem imela nobenih težav, s poslovodkinjo sva bili hitro dogovorjeni. Za prvenstvo v Španiji sem porabila še tistih nekaj dni lanskega dopusta, ki mi je še ostal. V prejšnjih sezonah službe še ni bilo, tako da sem bila do sedaj vedno poleg.

V reprezentančnem dresu

   Pa se posvetiva še nekoliko domačemu hokejskemu društvu. Kako je prišlo do odločitve, da boste trenirali najmlajše? 

Vsega je “kriv” moj sokrajan profesor Bojan Brun, ki me je enkrat nagovoril in me povprašal o tem, ali bi me tako delo zanimalo. Zadeva se mi je zdela zanimiva in po nasvetu prej omenjenega sem poklicala predsednika društva Miho Rebolja. Tudi njemu je bila ideja takoj všeč in kaj hitro sva bila dogovorjena za sodelovanje. Prvič sem na led v vlogi trenerke stopila v začetku minule sezone, ko smo v društvu pripravili drsalni tečaj za najmlajše. Pred prvim “nastopom” sem imela nekaj malega treme, saj nisem natančno vedela kaj in kako bo vse skupaj videti. V taki vlogi se namreč prej še nikoli nisem preizkusila. Predvsem nisem bila prepričana o tem, kako se bodo na mojo prisotnost odzvali otroci. Večino aktivnih trenerjev pri društvu sem poznala že od prej, vsaj na videz. Fantje so me lepo sprejeli in z njimi ni bilo nobenih težav. Seveda prav nobenih resnejših težav nisem imela niti z otroci. Kakih resnejših pripomb na moje delo tudi ni bilo, pa sem ostala. Morda bi se ob tej priložnosti zahvalila odgovornim, da so mi ponudili priložnost, tudi v bodoče bom z veseljem zraven, če bodo za to še obojestranske želje.

Tea Lahajnar

    Za vami je torej prva trenerska sezona. Kako bi jo ocenili?

Predvsem gre za zelo zanimivo, rekla bi da tudi pozitivno izkušnjo. Veliko sem se učila, iskala sem načine, s katerimi bi najmlajše motivirala. Dosti sem opazovala tudi profesorja Bruna in “svojim” otrokom poskušala pri prvih korakih na ledu biti v čim večjo pomoč. Bila sem namreč zadolžena za čiste začetnike, tiste, ki sploh prvič stojijo na drsalkah. Če je Bojan Brun zadolžen za drsalno šolo, bi jaz rekla, da so pri meni otroci v “varstvu na ledu”.

Po prvih nekaj opravljenih treningih sem bila precej v dvomih, ali sem res prava oseba za tako delo. Potem pa so mi začeli počasi zaupati tudi otroci, začela sem dobivati…kako bi rekla…feedback. Zdi se mi, da so me otroci vzljubili in kaže, da sem nekatere reči opravljala v redu. Tudi sama priznam, da sem se kar nekoliko navezala na kakega od mojih malih učencev. Spomnim se tudi situacije, ko sem otrokom povedala, da me na nekaj naslednjih treningih ne bo, pa so se mi kar obesili na roke in noge. Rekla bi, da sem naenkrat v svoji skupini na ledeni ploskvi imela maksimalno kakih 15 otrok. To je sicer kar veliko. Zelo malo od teh, ki so bili zaupani meni v varstvo, je prenehalo s treniranjem, večina jih je po hitrem postopku napredovala v “pravo” drsalno šolo k profesorju Brunu.

Ob koncu sezone je pri meni ostalo le nekaj zares še majhnih otrok, starih 3 ali 4 leta. S starši nisem imela nobenih neprijetnih izkušenj, zelo pa sem bila vesela pohval, ki sem jih tu in tam dobila. Mogoče se bom v prihodnje morala naučiti še kakega bolj odločnega načina dela z otroci, saj v posameznih primerih otroci potrebujejo več pozornosti. V kranjskem primeru, kjer treniram odrasle ženske, sem kar odločna. Menda včasih še preveč (smeh)…

Tea v akciji

   Kakšni pa so vaši prihodnji načrti v zvezi z delom na Jesenicah? Morda kaka želja?

Prej sem že povedala, da bom z veseljem še sodelovala. Zaenkrat je kar prav, da še naprej v taki obliki, kot sem delala v minuli sezoni. Samostojno kake od starejših selekcij ne bi vodila, saj se sprašujem o tem, ali bi lahko vzpostavila pravo avtoriteto. V starejših kategorijah, ko so fantje že v puberteti, najbrž ne bi šlo. Morda bi bila prava zame v prihodnosti vloga pomočnice kakega od trenerjev. Bi pa ob morebitni ponovni vzpostavitvi ženske ekipe zelo rada poprijela za delo s puncami kot njihova trenerka.

   Ali spremljate tudi sicer hokejska dogajanja? Kako komentirate rezultate slovenske moške hokejske reprezentance na letošnjem svetovnem prvenstvu?

Menim, da je fantastično, da fantje sploh pridejo v situacijo, v kateri tekmujejo z najboljšimi reprezentancami na svetu. Rezultati so pa pač realen pokazatelj stanja hokeja pri nas. Ni pravično, da te fante kdorkoli obremenjuje s kakršnimikoli imperativi, ali rezultati.

   Ali imate kako najljubšo ekipo, stil hokeja? Morda najljubšega hokejista?

Od nekdaj sem nekoliko držala pesti za Pittsburgh Penguins, a prav zagreta navijačica nisem. Vem, da so iz letošnje končnice v ligi NHL že izpadli, saj na svetovnem prvenstvu vidim tako Crosby-ja, kakor tudi Malkina, obe prvi zvezdi pingvinov. Trenutno bi tudi rekla,d a me najbolj navdušuje Crosby-jev stil igre, včasih pa mi je bilo zelo všeč tisto, kar je počel Joe Sakic.

Na svetovnem prvenstvu po izpadu naših fantov bolj držim pesti za obe severnoameriški ekipi. Morda se bo komu zdelo čudno, saj sicer raje spremljam tekme v ligi KHL, kakor v ligi NHL. Zdi se mi, da je v KHL-u poleg surove sile le vidnega dosti znanja, čez lužo pa vse bazira na moči.

Podrobnosti pa ne spremljam. Ne bedim ponoči, pa tudi vseh tekem s svetovnega prvenstva si ne ogledam.

   Bi za konec najinega prvega intervjuja še sami kaj dodali?

Ne vem več kaj bi povedala. Rekla bi le, da se v HD Jesenice počutim dobro, rada bi še ostala. Tudi z ostalimi trenerji sem se dobro ujela, delo z otroci pa se mi zdi zanimivo. Prav gotovo lahko še kakemu od nadobudnih malčkov vzbudim ljubezen do hokeja.

   Hvala za pogovor in veliko veselja pri prihodnjem delu z otroki!

Foto: Tea Lahajnar (zasebni arhiv), Marko Lukan