Sochi Olympics Ice Hockey MenDragi bralci…se še spomnite solz sreče na licih kapetana Tomaža Razingarja ob uvrstitvi hokejske reprezentance na Olimpijske igre? To so bile solze moža, ki so mu mnogi že prerokovali hokejsko upokojitev, ga zaničevalno klicali picopek, rekreativec in podobno. To so bile solze moža, ki so se ga grdo odkrižali v domačem hokejskem okolju samo nekaj mesecev po tistem, ko so javnosti zagotavljali, kako se bo EBEL ekipa gradila okrog njega. Raza pa je trmasto vztrajal, treniral tudi ko ni imel s kom, garal ko ni imel kluba in…verjel. To je tisti trmasti fant, ki je nekoč v ligi EBEL na Dunaju domačim bogatašem zabil v nekaj sekundah dva gola ob igri treh proti petim. To je tisti trmasti fant, rdeči 9, kot mu radi rečemo, ki je pri 35 letih Slovakom na Olimpijadi zabil gol, od katerega si več niso opomogli. Dobro si oglejte sliko na desni – nekdo je pripomnil, da je gol dvema multimilijonarjema dal mož, ki je bil v začetku sezone prisiljen igrati za sendvič…

Slochi 6

Še pomnite polno dvorano Podmežaklo, osuple obraze Avstrijcev, ko so jih vrteli danes že znameniti TJS (Tičar, Jeglič, Sabolič)? Ste videli odločnost našega Budota v boju z Radulovim? Odnos, ki ga je najbolje opisal Sabahudinov brat z besedami – kdo pa je ta Radulov? Ste videli udarec Roberta Saboliča enemu od Avstrijcev v prvi tretjini tekme proti severnim sosedom? Tisti udarec je napovedal solze na severni strani Karavank. Tisti udarec je sosedom sporočil, da je v slovenski ekipi dovolj dinamita, trme in odločnosti, da sosedom vrnemo za vse, za kar bi jim radi vrnili. V tistem udarcu je bilo simbolično veliko več, kot samo sporočilo Avstrijcu na sami tekmi.

Slochi 1

Ste si vtisnili v spomin izredno s čustvi nabit intervju našega vratarskega super-junaka Roberta Kristana po tekmi z Avstrijo? To je tisti fant, ki ga nekateri zmerjajo s pijančkom, mu zanikajo resnično kvaliteto in ga poskušajo odpisati že leta… To je naš Lix, hobotnica z rešitvami v najtežjih trenutkih. To je Lix, ki človeku nabije solze v oči, ko spozna koliko odrekanja, truda, želje in pristne gorenjske trme je bilo vloženo v dosedanjo kariero, ki je kulminirala ob nastopu na olimpijskih igrah in ohranjeni prazni mreži. Prazni mreži na Olimpijskih igrah!!!

Slochi 2

Pa ponos ob vseh ostalih fantih, ki smo jih v minulih letih imeli možnost spremljati v domači dvorani Podmežaklo? Ste ga čutili? Jaz sem ga, prav srce mi je hotelo raznesti ob predstavah teh naših fantov. Kako s čustvi nabiti so bili šele sami, pa kako ponosni so bili njihovi starši – tega si v resnici niti ne predstavljam. Trio TJS, brata Rodman in vsi ostali…prav vsi so slehernega hokejskega navijača v Sloveniji lahko navdali s ponosom. Ti fantje so celo – na zeleno barvo alergične – jeseniške navijače pripravili, da so fantom v dresih (delno tudi) te barve iskreno zaploskali in vzklikali – čelado dol!

Slochi 8

Pomnite navdušenje nad pričetkom nastopanja v ligi EBEL in razočaranje nad potopom zaradi domačih zdrah? Pomnite kake solze ob »incidentu« v Ratečah? Pomnite polne lokale pred in po tekmah, navijaške debate in »strokovne« komentarje? Pomnite nervozo pred tekmami, posebej ob najpomembnejših?

Mnogo osuplih obrazov so v zadnjih dneh povzročili naši hokejisti. Mnogi po svetu so se nenadoma spraševali kdo in od kod so ti Slovenci. In ko jim človek pojasni, da gre po večini za fante iz kraja, ki premore 15.000 duš, za fante iz blokov, delavskih družin in razsute domače hokejske realnosti…so preprosto osupli. Svetovna hokejska javnost je osupla nad dejstvom, da v Sloveniji obstaja…kakor navajajo…148 profesionalnih hokejistov. To je manj, kakor imajo ostale države drsališč, pravijo. A se ne strinjam povsem. Od kod tem ljudem podatek, da je v Sloveniji 148 profesionalnih hokejistov? Kolikor vem, v zadnjih letih na Jesenicah ni nobenega. V Ljubljani jih je manj od deset, pa še ti se ubadajo z znanimi težavami. Potem je tu 15 – 20 čudovitih fantov, ki so v teh dneh osupli svet s svojo srčnostjo in…ja, recimo bobu bob – gorenjsko trmo. Vsi ti igrajo svoj profesionalni hokej v tujini. In na koncu je tu še kakih 10, morda 15 fantov, ki ravno tako profesionalno, a na nižjem nivoju, predvsem pa ne za resen denar, igrajo hokej v tujini. Pod črto – ne, Slovenija nima 148 profesionalcev, Slovenija jih ima kakih 30. Kako osupli bodo tujci šele ob takem štetju?

Sochi Olympics Ice Hockey Men

Dobro je povedal selektor Kopitar, ko je dejal, da bodo ljudi okrog reprezentance nekaj dni sedaj vsi trepljali po ramenih, potem pa bo najbrž vse pozabljeno. Izkušnje pač učijo tako. Osupli bomo Slovenci le, če se bi/bo v resnici kaj premaknilo. Potrebno pa je razmišljati tudi o tem – najpomembnejša je sprememba zakonodaje. Športne v prvi vrsti, pa tudi splošne zakonodaje. Klubom je potrebno omogočiti, da tržijo sami sebe, da čim bolj živijo od svojega dela. V dosedanjem ustroju jim je to preprosto onemogočeno. V dvoranah je prepovedano točenje alkohola (seveda pa ne podpiram pretirane uporabe alkoholnih pijač), kar bi lahko pomenilo pomemben del prihodka vsakega kluba. V takem primeru bi posamezni klubi tudi morali voditi gostinsko dejavnost v objektih. Objekti so prav poseben problem. Medtem ko nekateri sanjajo, da bodo dvorane obnovljene s tujim denarjem tržili, klubi brez prispevka staršev nimajo niti za toplo vodo. Vlaganja v igralce, znanje, trenerski kader…kako za vraga je to urejeno v našem hokeju, športu nasploh? Vam povem – ni. Reklamiranja športnih panog in dogodkov – ni. Kdaj ste na radiu zadnjič slišali reklamo za kako tekmo domačega hokejskega kluba? Kdaj ste kaj takega videli po televiziji? Se ne spomnite? Jasno, problem je denar. Lokalna skupnost bi letno morala zagotoviti določeno vsoto denarja izključno za potrebe reklamiranja, brez tega danes več ne gre. Prava zakonodaja pa bi lokalno skupnost, ali pač pravne subjekte, za take stroške ustrezno stimulirala. V obstoječem sistemu se marsikateri politični funkcionar rad hvali in fotografira ob uspehih, ki so plod podarjenega denarja in vrhunskega talenta, plod odrekanja športnikov. Nekdo bi se dal posneti za nacionalno televizijo ob sumljivih gradbenih posegih na objektih, drug bi drsal ob vsakem golu reprezentantov. Pa neposredne posledice? Nesplužena parkirišča, zaklenjena vrata, nedelujoči klubi, malo gledalcev, pa mnogo samopromocije. Reci in piši sem v dvorani ob zadnji tekmi članskega moštva Jesenic naštel 42 gledalcev. 42 gledalcev v na novo obnovljeni dvorani, ki ji v Sloveniji ni para, ob tekmi kluba, ki je svetu ravnokar predstavil slovenski hokej na Olimpijskih igrah, na največjem svetovnem hokejskem odru!?!

Slovenia's Ticar celebrates his goal against Slovakia with teammates Kopitar and Sabolic during the third period of their men's preliminary round ice hockey game at the 2014 Sochi Winter Olympic Games

Tak je naš hokej. Osupli smo tudi sami nad sabo, osupli nad tem kaj vse zmoremo. Spodaj podpisani dobro pomnim gneče pred dvoranami. Dobro pomnim kako je kaka tekma že par dni pred prvim metom zaposlovala vse lokalno prebivalstvo, kako s(m)o navijači v dvorani stali »postrani«, da bi sploh lahko ujeli z očesom kak delček ledene ploskve. Obenem tudi priznam, da so mi ob zadnjih igrah reprezentantov na olimpijskem hokejskem turnirju solze kar same silile v oči. Solze sreče so bile to. Solze navdušenja nad tem, kaj s skupnimi močmi zmoremo. Niti sami sebi včasih ne verjamemo, a se v najtežjih trenutkih poberemo.

Tak bo naš hokej tudi vnaprej. Poln solz, spominov, gorenjske trme in…nekoč spet osuplih obrazov. Osupnili bomo s polno dvorano, ekipo polno domačih fantov in…z gorenjsko trmo.

Zmoremo!

Tekst: Marko Lukan

slovenia

P.S. Zapisana stališča so izključno stališča podpisanega in ne predstavljajo uradnih stališč HD Jesenice.