Pozno ponoči za mizo sedim
Skoz’ okno vidim le sebe
Joj, pa kako srečen bi bil
če v šipi bi videl še tebe 

Piše: Marko L.

Zgodba Matica NASTRANa je bila v minulih tednih zelo odmevna. Novica o njegovi bolezni, ki smo jo objavili na naši spletni strani, se je po deželi razširila kakor blisk. Sploh v hokejski in tudi širši športni javnosti. Kakor je to v teh časih razumljivo – se je marsikdo poskušal “šlepati” na valu odmevnosti zgodbe. Se tudi je. Podobno, kakor ob zgodbah o legendarnih Borisu Kunčiču, Andreju Razingerju … Snemajo se vabila na tekme, poskušajo delati intervjuji in še kaj. Ampak – je že prav tako! Kakor je pripomnila ena od mojih znank – sprožil se je domino efekt. Sprožil se je val pozitive, ki jo je ob koncu “kasiral” naš Matic. In pomagalo je. Še kako je pomagalo! Vse je torej točno tako, kot mora biti …

Tistikrat, ko je bil naš Matic po operaciji že doma in prav počasi okreval, sva se s predsednikom (Miha Rebolj, op.p.) enkrat oglasila. Šef je Maticu daroval hokejsko palico ter plakat s podpisi igralcev in dobrimi željami. Beseda je dala besedo in …drugačni obljubi navkljub … se je rodila ideja za tokratni intervju. Ampak – tole kar boš … dragi bralec … prebral zdajle, ni klasični intervju, po kakršnih sem pisec razvpit, ampak preprosto – zgodba. 

Glavna zvezda tega prispevka s šefom organizacije

Včeraj smo ti predal’ paket,
stvari, ki si jih želel.
Hudo BAUER palico s črto;
podpise, da se ti bo zdel’.

V poznem jesenskem popoldnevu, kakih deset dni po operaciji, ki je spremenila svet, sem sedel v družinski hiši Nastranovih v Radovljici. Lična leseno-kamnita hiša priča o izbranem okusu Matičevih staršev. Ampak tole ni zgodba o estetiki in okusih, pač pa zgodba o hokejistu. To je tudi zgodba o njegovem bratu, pa mami pravnici in očetu novinarju, o neki družini in njenih bojih. Pozno zvečer, v trdi temi, sem se vrnil domov v (nekdanje) mesto rdečega prahu. Sedeč ob računalniku, prebirajoč zapiske in zbirajoč vtise o teh ljudeh, sem se v določenem trenutku zagledal v okno in v njem videl, kakor pesem pravi, le sebe. Zgodba pa je začela vreti …

Pozdravljen Matic! Kako je z zdravjem?

Dober dan. Bolje, precej bolje. V šolo že hodim, v bistvu sem manjkal zares le 14 dni. S treningi pa moram še počakati. Zdravniki nadzirajo celjenje rane po operaciji. Jaz bi sicer kar začel, ampak …

Oče Brane: Najraje bi bil že naslednji dan po operaciji na ledu. Ampak je bolje, če počakamo zdaj še kak teden, morda celo mesec, kakor pa da bi se rana odprla in bi fant izpustil več mesecev, ali pa celo sezono.

Kdaj pa si v resnici začel s treniranjem hokeja?

V drugem razredu. Mislim,da je bilo to leta 2007. Ampak takrat sem treniral na Bledu, pri bratih Hiti. Na Jesenicah sem pa od sezone 2014/15.

Mama Barbara: Hokej je v našo družino vpeljal mlajši Matičev brat Domen.

Pa je bil hokej od nekdaj tvoja edina ljubezen?

Vzporedno sem do šestega razreda igral še nogomet za NK Lesce in nekaj malega košarke. Ampak enkrat se je bilo treba resno odločiti … pa sem izbral hokej. Potem so mi pa vsi pri nogometu govorili, naj se vrnem, ker sem bil dober vratar. Ampak sem imel raje hokej. Z bratom Domnom (ta je pa vratar pri hokeju, op. p.) pa trenirava tudi kickboks.

Mama: Pa jaz ga tudi. Nastrani smo fighterji, haha …

Dolgolasi Matic je bil najprej nogometni vratar

Imaš kakega hokejskega idola, vzornika?

Niti ne.

Mama: O, pa si ga imel.

No, mogoče Crosbyja. Od slovenskih igralcev mi je bil pa vedno všeč Marcel Rodman. Lani nas je v Mariboru na campu bratov Hiti tudi prišel pogledat’.

Mama: Dokler je bilo to še na Bledu in sta bila fanta mlajša, sem tudi jaz pomagala na teh campih kot animatorka

Kaj pa počne animatorka na hokejskih campih?

Mama: Vsak animator dobi eno od starostnih skupin na campu, potem je pa pač zadolžen, da jih pravočasno pripelje v garderobo, na kosilo itd …

Matic – kaj pa najljubšo hokejsko ekipo, imaš?

To pa imam. Chicago Blackhawks. No, pa San Jose Sharkse.

Se to menja z leti, ali kako? 

Ne. Ti dve sta mi že od nekdaj ljubi.

Kako pa, da si z Bleda prišel na Jesenice?

Nekaj mojih prejšnjih soigralcev je že prestopilo. Potem sem pa še jaz. In brat. Pri Hitiju so bili zdajšnji Jeseničani Pogačar, Dežman, Finžgar, Mravlje, pa bratje Mašič, Kogovšek, Korošec, Klofutar … no, ta je zdaj v tujini … pa Langus … Najbrž sem še koga pozabil.

Mama: Gorazd Hiti je bil res dober za otroke. Še vedno je. Pri njemu rezultat ni v prvem planu, ampak učenje veščin. Ima le izkušnje iz tujine – šolal se je v Italiji, dela pa po švedskem sistemu. Večkrat se spomnim na en primer iz Kranja: na eni od tekem so starši zahtevali, da igrajo samo tisti najboljši. Pa jih je trener med tretjino vprašal, ali hočejo zmago, ali pač – razvijanje in zabavo otrok. So rekli, da zmago. Prav, je rekel, jih kakih deset posedel, igrali pa so le najboljši. Ampak potem jaz ne bom več vaš trener. In ni bil. Vodil je tekmo do konca, potem pa pospravil svoje stvari in zaključil s trenerstvom. To je zelo poučna prigoda. 

Z vratarjem, bratom Domnom, v dresu HDD Bleda

Okej. Matic, do kdaj praviš, da boš še odsoten s treningov?

Prav gotovo vsaj do konca oktobra, manjkam pa že praktčno od začetka sezone. Tudi telovaditi ne smem v šoli. Izrezali so mi žilni tumor, ki je zelo redek. Tako redek, da ga v Sloveniji menda niso videli že 15 let. Zgodi se le fantom v najstniških letih.

Predragi naš Matic,
že dolgo je kar te ni,
čeprav je daleč klinika,
si v naših srcih ti.

Pa so zdravniki znali najti razlog? Zakaj se je ta tvorba pojavila in tako hitro večala?

Mama: Sumijo, da zaradi hormonov. Jaz bi pa izkoristila tole priložnost in bi se zahvalila radiologu Dimitriju Lovriču in otorinolaringologu Alešu Matosu.

Oče: Pa seveda njunima ekipama. 

Se opravičujem, ampak vseeno bi se še nekoliko zadržal pri času pred operacijo. Ko zdaj gledaš nazaj, se spomniš kakih svojih občutkov?

Levo nosnico sem imel zamašeno pol leta. Nisem vedel zakaj. Potem se je začela mašiti pa še desna. Takrat me je ves čas bolela glava. Tik pred operacijo je bil tumor tako velik, da sem ga lahko otipal. Z jezikom sem ga ves čas tipal. K sreči se je širil navzdol, ne navzgor proti možganom.

Mama: Če bi se širil gor, ga najbrž nikoli ne bi dobili ven.Vsaj ne celega. Pred samo operacijo pa je bil tumor tako velik, da je Matic govoril že zelo nerazločno. Domači smo ga bili navajeni, ampak v restavraciji ga pa natakarji popolnoma nič niso razumeli. 

Aha. Nekaj časa je bila to na nek način hoja po res ozki brvi. Kdaj si pa zaznal, kako veliko podporo imaš v svojem boju?

Na klubskem fotografiranju prve dni septembra sem še bil. Nihče ni ničesar rekel, saj ni nihče ničesar vedel. Naslednji dan so pa začela leteti vprašanja na facebooku, pa sošolci so me spraševali in učitelji ter znanci … Potem sem šele videl članek, ki ste ga napisali.

Mama: Jaz sem imela ravno obravnavo, ko sem dobila SMS: poglej na spletno stran! Prej sem dajala informacije samo ljudem v osebnem krogu. Po objavi so me pa vsi klicali. Potem sem pa jokala, kar tam, na obravnavi. Ampak jaz itak jokam za vsako reč. Saj so jokali tudi drugi v moji službi. Tajnica je jokala, ko je brala vaš prispevek. Tudi moški so jokali, veste. Z boleznijo je tako: v težkih trenutkih si v principu sam. Ko si sam, pa premlevaš vse sorte. Lažje je, ko ti nekdo nakloni dobro misel. Tako da je bila podpora vseh v klubu izredno pomemna. Rada bi se zahvalila vsem skupaj. Kapo dol za vse, kar ste za nas naredili!

Kaj pa oče? Oče ni jokal?

Oče: Jaz se ne znajdem dobro v čustvenih situacijah. Vse te reakcije so se mi zdele pretirane. Pa saj menda fant ne bo kar umrl!

Mama: On joka navznoter. Tudi na tekmah reagirava drugače: ko Matic recimo da gol, mami vpije in skače, oči dobi pa “debele oči”, haha. Solzam ne pusti na plano.

Haha, okej. Kaj pa ti Matic, si kaj jokal?

Ne, to pa ne. V nobenem trenutku nisem zajokal.

Oče: O pa si! Takrat, ko si izvedel, da dlje časa ne boš mogel trenirati. 

Mama: Matic, samo to bom rekla – pri prvi operaciji si bil skuliran, pri drugi pa ne več. 

Z Davidom Rodmanom; Matic v rdeči majici, Domen s čepico

Od koga pa je bilo dejansko največ odziva?

Od vseh igralcev v kategorijah U16 in U18. Vsem po vrsti sem moral razlagati kaj in kako … Ko so mi po operaciji pustili prižgati telefon, je pa kar zamrznil. Toliko je bilo sporočil in dobrih želja. Ko se zbudiš iz narkoze, ti vsako sporočilo pomaga. 

Mama: Pa Aleš Sodja in Miha Rebolj sta večkrat spraševala po informacijah.S trenerjem Alešem sva govorila po telefonu. Rekel je: Povejte Maticu, da ga bomo v ekipi čakali. Povejte mu, da je naš fant! Zdelo se mi je, da mu je zelo težko. Kasneje sem šele izvedela, kako nesrečno se je končala njegova športna pot. Zato je bil pa verjetno tudi tako pretresen. Pri športnikih te stvari niso tako preproste. Dobila sem pa tudi sporočila od ljudi, ki jih sploh nisem poznala. Še danes se mi vsi trije dedci režijo, ker nisem vedela kdo je Andrej Tavželj …

Matic, bi nam zaupal, kakšne cilje si si zastavil pri hokeju?

Lahko. Rad bi bil profesionalni hokejist. Ne nujno v NHLu. Če bi se dalo, bi seveda z veseljem igral tam. Sicer pa kje drugje. Rad bi zaslužil vsaj toliko, da bi se lahko s tem preživljal.

Oče: Jaz pravim tako: delaj, naredi, ne obupaj, vztrajaj! Če imaš zadevo rad, ti bo na koncu uspelo!

Če pa kdaj ti bo hudo,
ko raje bi bil na plaži,
ti kar pogumno zavriskaj si:
jodldodidi! “Kar pokam od moči!”

Kaj pa ti je pri hokeju najbolj všeč in česa morebiti ne maraš?

Najbolj všeč mi je, ko naredim kaj dobrega. Saj ni to nujno gol. Ampak vsakič, ko naredim kaj dobrega za ekipo. Ne maram pa situacij, ko kaj naredim narobe, potem mi pa še soigralci ne dajo podpore. Vem, da sem za**bal, potem mi pa še oni govorijo …

Oče: Pa srčnega navijanja mame, tega tudi ne maraš, haha …

Pa se s starši kdaj pogovarjaš o treningih, tekmah?

Včasih se pogovarjam z očetom. Pravzaprav se pogovarjava veliko. Lepo je, kadar me pohvali. Če pa je že kritičen, pa je bolj v smislu motiviranja. 

Oče: Z Barbaro sva se zavestno odločila, da je hokej najinih otrok – zabava. Lepo je imeti ambicije, ni pa prav, da bi ti le-te uničile mladost. Pa še nekaj – kritiziranje ni produktivno. 

Mama: Jaz sem sicer perfekcionistka, ampak se od Braneta učim, da je včasih kako reč bolje vzeti tudi “na easy”. Na hokej se tako dobro ne spoznam, da bi si lahko privoščila kako kritiziranje. Sem pa strastna navijačica in rada pohvalim, kadar za kaj takega obstaja razlog.

S popotovanja na Škotskem: Matic, mama Barbara in Domen

Matic, imaš kako priljubljeno znamko hokejske opreme?

Nimam. Sem se pa res navadil na CCM palice. 

Kaj pa kak ritual pred tekmami? Imaš kaj takega? 

Nimam. No, mogoče se edino oblačim vedno po istem vrstnem redu.

Dobro uro sem takrat že sedel z družino Nastran. Ne prvič, kakor že prej povedano. Opazujoč in zaznavajoč tako detajle pri teh ljudeh, mi na pamet pade naslednje :

Takole vas že nekaj časa opazujem. Zdi se, da je Matic vizuelno ter tudi v komunikaciji izredno podoben očetu. Je vedno tako temeljit, celo analitičen pri svojih odgovorih?

Mama: Ja, vedno. Vsako svojo trditev utemelji. Že od majhnega. Tu sva si malo v laseh.

… ampak to zaradi tega, ker me (mami) noče poslušati, zakaj nima prav, haha …

Oče: Pri prepiranju sta si pa zelo podobna z mamo – nihče noče popustiti. V družini smo trije dedci, pa imamo vsi dovolj opraviti z njo, haha …

Mama: Pač skupaj sobivamo v prehodnem domu. Moramo imeti postavljena neka pravila in se jih tudi držati, sicer se bomo pobili, haha. Se pa veliko pogovarjamo.

Matic, zanima me, kako so te sprejeli sošolci in prijatelji, ko si se po operaciji spet pojavil v šoli?

Hja, ko sem zjutraj prišel v garderobo, sem bil kar bombardiran z vprašanji. Vsem sem potrpežljivo odgovoril na zastavljena vprašanja. Pojasnil sem, kaj se je dogajalo. 

Koliko se ti bo pa odsotnost poznala v šoli?

Zadaj sem kakih 14 dni, ampak so učitelji na jeseniški gimnaziji full v redu in se vse da dogovoriti. Zdaj po operaciji imam pa tudi boljšo koncentracijo.

Oče: Prej se mu je dogajalo, da je med poukom postajal zelo zaspan. Zaradi oteženega dostopa do kisika, jasno. 

Ti je bila pozornost sošolcev všeč, ali odveč?

Ni mi bila odveč.

Na nek čuden način si postal menda kar popularen …

Ne! Nisem popularen. Ne maram, da bi se ljudje počutili slabo zaradi tega, kar se dogaja meni. Pomilovanja nočem! Ne želim, da bi ljudje name gledali kot na neko šibko osebo. Na bolezen in operacijo gledam le kot na obdobje štirinajstih dni v življenju …

Ampak … vse skupaj se je ja vleklo pol leta!?

Ja, ampak prej sem živel normalno.

Srečna, močno povezana družina: Nastrani

Kaj pa po operaciji – si se počutil kot zmagovalec?

Počutil sem se, kot bi bil odrešen. Zmagovalca sta pa kirurga.

Pa vseeno – se ti vse tole dogajanje zdi največja zmaga v tvojem življenju?

Zdi se mi, da sem se v zadnjih dneh zelo spremenil. To je v tem trenutku tisto, kar občutim kot zmago.

Tole me še zanima – sprašujem vse skupaj – ste se za operacijo odločili, ker ste pri pregledu pač ugotovili, da se “neka bula” razrašča, ali vas je stanje samo prisililo vanjo?

Ko zdaj gledam nazaj … že lani spomladi sem bil po vsaki minuti na ledu zelo zadihan, upehan. Letos pa sem komajda zdržal prve tri treninge. 

Mama: Najprej sva se z Branetom pogovarjala, da bi mogoče šlo brez operacije. Potem nas je pa razvoj tumorja prehitel. Matic, a si nehaš vrtati po nosu!?

Oče: Ko so mu vzeli vzorec, se je ulila kri. Tako … v večji količini. Pa je bilo odvzetega tkiva tako malo, da se je komaj kaj videlo. Takrat sva ugotovila, da zadeva ni nedolžna. 

Mama: Operacijo smo bili prisiljeni narediti. Če bi čakali še nekaj časa, bi pa res lahko prišlo do nepovratnih posledic.

Ko so mi vlekli ven tampone, sem imel občutek, da mi bodo potegnili ven pol notranjosti. Sploh ne vem, kako lahko v nos stlačijo tako ogromen tampon. Pa vse je bilo krvavo. Po operaciji pa je zelo bolelo pri požiranju. Moral sem jesti pasirano hrano. Vsa je imela enak okus. Še vedno se mi občasno pojavi enak okus v ustih.

Mama: Ko sva prišla iz bolnice, je najprej rekel: Kako lepo diši!

Oče: Seveda, če pa pol leta ni normalno vohal.

Pa tudi ko sem se spet slišal, sem bil presenečen. Da o okusih ne govorim! Prej so vse čokolade imele isti okus, zdaj jih pa dejansko ločim, haha. Najboljši občutek pa je bil, ko sem se iz bolniške pižame preoblekel nazaj v svoja oblačila. Aja, pa še to bi omenil – še pred operacijo sem večinoma moral dihati skozi usta. Sluz se mi je kar trdila v ustni votlini. Česa takega pa res ne želim nobenemu!

Takrat enkrat je oče Brane zapustil naš pogovor, saj se je odpeljal po Matičevega brata Domna, ki je medtem treniral Podmežaklo.

Mama: Matic, a ti naredim palačinke? Pa ne štoraj si no po nosu!

Bom videl, kaj bosta prinesla dostavljalca, haha …

Član hokejske ekipe Železarjev je Matic zadnjih nekaj sezon

Vas je operacija še dodatno povezala?

Mama: Že prej smo bili močno povezani. Tale zoprna reč je naše vezi le še utrdila.

Matic, kakšen je bil sprejem soigralcev, ko si se pred njihovo tekmo s Crveno zvezdo spet pojavil v garderobi? Pa še to me zanima – kako se ti je zdelo, ko si zadnjič na tekmi članov lahko vrgel uvodni pak?

Ja, tisto mi je bilo všeč. Sem dobil aplavz. Soigralci so me pa itak ves čas podpirali. Počutil sem se, kot bi bil spet doma. 

Doma te vsi pozdravljamo:
branilci, napadalci, golman Nejko,
gospod trener, tehnik in ribiči.
Mi zdaj vsi mirno igramo,
ker vemo, da spremljaš nas ti.

Med našim kramljanjem sta se vrnila tudi oče in brat Domen. Ta v družini velja za dežurnega filozofa …

Zdaj bi pa rad, da poveste kako reč drug o drugem. Karkoli vam pade na pamet. Na kaj ste recimo ponosni?

Če je mami tečna, je res za pobegnit’, haha. Ampak ne bi je zamenjal za nič na svetu. Pa očeta tudi ne.

Oče: Saj naju tudi ne moreš. Enkrat naju je vprašal, če sva sigurna, da je najin otrok, haha.

Mama: Najbolj sva z Branetom ponosna na to, da nama je uspelo vzgojiti dva krasna fanta. Sta pa včasih res težka ko’ kanti, haha …

Vedno bolje se razumemo, ja. Vem, da si hotela to povedati, haha. Mami mi dostikrat govori o tem, česa ne bi bilo treba v življenju in kaj bi lahko storil drugače. Ampak kaka pohvala pa vse to premaga. 

Mama: Ponosna sem na fanta, pa karkoli že naredita v življenju! Pri Maticu mi je sicer najbolj všeč njegova srčnost in odkritosrčnost. Domen ima pa spet druge lastnosti …

Domen: Jaz sem pa v družini edini resen. Edini normalen.

Hahahahahaaaa! Še kaj?

Mama: Zelo malo se vidimo. Sicer pa, četudi se ne vidimo, smo ves čas na nek način v kontaktu. Pri današnji tehnologiji to ni težko. Matic je zelo samostojen in odgovoren. Če kaj reče, potem se tega drži. Domen je pa bolj … boem, haha … Če nam uspe, imamo družinske obrede; skupen zajtrk, pospravljanje ipd.

Domen in Matic (v en glas)Ja, pospravljanje je pa res krasen družinski obred!

Oče: Če so ocene slabe, so tudi sankcije. Pa ne dopuščam prekomernega visenja na računalniku. Sploh pa ne zvečer.

Ja, vedno teži, da moram zgodaj spat’. 

Mama: Saj ne teživa več toliko za ocene. Sicer pa, Brane je bil sam športnik. Dobro ve, kako pomemben je počitek. Imel je poškodbo, pa se nikoli ni vrnil na nekdanji nivo. Zato se zaveda resnosti bolezni in njenih morebitnih posledic. 

Številka 13 je Matičev zaščitni znak

Športnik? Brane, s čim ste se ukvarjali?

Oče: fuzbalom. Igral sem za Savo Kranj, saj sem doma iz bližnjih krajev. Tudi Barbara je. Potem sem bil pa tudi pri Triglavu. Pri nadaljnji športni poti me je ustavila poškodba – utrpel sem zlom noge. Potem sem pa dve leti pavziral. Saj veste, nato je bila na vrsti vojska in … na neki točki sem se odločil, da bom dal prednost študiju. 

Kakšna pa je bila vaša vloga v moštvu? Kaj ste igrali?

Oče: V resnici sem menda igral na vseh igralnih pozicijah. Sem dal tudi nekaj golov, ampak … najraje sem bil t.i. zadnji vezni. Skupaj sem igral z Branetom Pavlinom, bratom kasnejšega kapetana reprezentance Slovenije Mirana. Tudi Brane je bil odličen!

Pa bi si bolj želeli, da bi bila fanta nogometaša?

Oče: Ne, ne bi rekel. Vseeno mi je. Če fanta uživata v hokeju, naj bo pa hokej. Sam sem ravno toliko “zavohal” bližino vrhunskega športa, da vem, da gre za zelo težko fizično delo. Pa tudi v glavi mora človek imeti “pošlihtano”, če želi uspeti.  Jaz sem imel vedno rad šport. Veliko ti da, krepi značaj, pa družabno življenje in še marsikaj. 

Mama: Pa v gledališču je igral. Loški oder …

Oče: Ja, vse sorte človek počne. Sem pa bil na koncertu Pankrtov, ko so b’li še ilegalni.

Mama: Ma ti si en tak priden, na prečko počesan fantek, haha …

Kaj pa mami?

Mama: Mami je b’la pa pridna do prvega letnika. Potem se je pa razcvetela in je začela hodit’ v Delovca (popularno shajališče t.i. alternativne mladine v 80ih v Kranju, pankerjev, metalcev itd.), haha. Matic, kri se ti bo ulila! A nehaš vtikati prste v nos? … Še do danes sem taka. Sem recimo hip-hop mama. Pa kickboks mama …

Kaj ste pa po nebesnih znamenjih?

Mama: Bik, oven, škorpijon in devica. Brane je devica, haha.

Oče: Eden od nas je pa zmaj.

Najbolj srečna po vsem prestanem je mama Barbara

Hahaha! Zdaj se pa vseeno še malce zresnimo, da bomo končali s tem pogovorom. Je še kaj, kar bi kdo rad povedal?

Oče: Sem šel prav pogledat, kako se strokovno reče stanju, ki ga je izkusil Matic. Juvenilni Angiofibrom je to.

O madona …

Aisling – to je moja punca, ki jo imam zelo rad – mi je rekla, da moram vedno biti nekaj posebnega.

Mama: Ko sta bila manjša, sta rada poslušala Bijelo Dugme. Potem sta imela pa koncert tule v dnevni sobi …

Domen: Mamiiiii! A si morala govorit’ o tem?

Mama: Haha, ja kaj … če je bilo pa res. A veš, kako sta bila prima!

Oče: Zdaj imamo pa Iztoka Mlakarja na programu, kadar gremo na morje. Tak pristen je, zelo ljudski!

Mama: Dodala bi še tole – res sem bila vesela vse podpore, ki smo je bili deležni v minulih tednih. Bi pa vseeno pripomnila, da so dandanes ljudje zelo površni. Nekje nekaj slišijo, drugje kaj preberejo, po svoje zmešajo informacije in jih preoblikujejo – potem pa prihaja do zmed, nejasnosti in prepirov. Mene so naprimer v minulih tednih ljudje spraševali, če imam raka, pa če se ločujem in podobno … Še sama ne vem, od kod vse te informacije. Prav komično, ampak včasih vseeno naporno.

Matic?

Jaz bi rad povedal pa edino še tole: ko sem imel operacijo, je bil Tine Klofutar – to je moj prijatelj in bivši soigralec, ki zdaj igra na Norveškem – tako živčen, da sploh ni šel na tekmo. Tine, hvala ti, kralj si! Ampak – brez potrebe si se sekiral, itak sem vse “spedenal”.

Hvala vsem skupaj za tehle par kratkih uric, ko ste me spustili v vaša življenja. Mimogrede, a vam moram pogovor dati v branje pred objavo?

Mama: Marko, ni treba. Vse, kar ti napišeš, je dobro. Vedno z veseljem preberemo in tudi tokrat bo tako.

Ena malenkost je – poleg ekstremne dolžine, nakladanja in srednješolskega stila, kakor je pred kratkim zapisal nek anonimni pljuvač – značilna za moje intervjuje: ob koncu vedno naredim fotografijo s svojimi sogovorniki. V današnjem izrazoslovju: selfie. Tokrat ga ni bilo. Ne, ker ga ne bi hotel, ampak … ker sem nanj, poln vtisov o tej nenavadni, a izredni družini, preprosto pozabil. Pa saj tudi ne sodim na njihovo fotografijo. In tako zdaj, ob koncu temno temne noči, ko se bodo najbrž kmalu začeli oglašati tudi že petelini, prvi sončni žarki pa bodo posijali na ledeno ploskev dvorane Podmežaklo, razmišljam o tem, po kako ozki brvi med zdravjem in morebitnimi resnejšimi težavami je pred kratkim stopal Matic. Sedim, razmišljam in zapisujem …

Na žalost moram zdaj končat.
Petelinčki so zapeli.
Drži se na ozki brvi,
mi bomo zate – PRVI!

OPOMBA:
Vsi verzi: Naša Lidija je pri vojakih; Lačni Franz; Slišiš, školjka poje ti; 1984, prir. M.L. 2017

Fotografije: Marko Lukan in zasebni arhiv družine Nastran