V minulih dneh sva z Gabrom Glavičem, vodjem stroke v HD (mladi) Jesenice, opravila zanimiv pogovor. Poleg tega, da je zadolžen za celotno stroko … in s tem mislimo, da je odgovoren za postavljanje in delo trenerjev, posledično pa tudi za dosežene rezultate … je Gaber kot trener ekipe U20 v letošnji sezoni spet stopil na pot dokazovanja v ligi EBYSL, to je U20 različici tekmovanja EBEL. Nekatera vprašanja v intervjuju so si vsako sezono podobna in najbrž sodijo na železni repertoar takih pogovorov, prav gotovo pa je Gaber podal zanimiv pogled na marsikaj, kar se dogaja v klubu (društvu) in okrog njega …

Pozdravljeni g. Glavič. Pojdiva kar in medias res, debatirajva okrog zanimivih stvari. Nekaj misli na to temo je pred časom že povedal Miha Rebolj, predsednik društva, zdaj pa bi še od vas rad slišal mnenje o minuli sezoni. Podajte kako konkretno oceno, povejte o morebitnih posledicah, spremembah itd. Ste le zadolženi za stroko …

Res je, zadolžen sem za stroko. Podrobno poročilo sem sicer podal na Občnem zboru društva, kjer je bil lahko prisoten vsak, ki bi ga te zadeve zanimale. Sicer pa, če me že sprašujete – na prvi pogled je bila minula sezona rezultatsko neuspešna. Ampak sam sem tudi v njej videl mnogo dobrih stvari. Selekcija U14 je bila v rednem delu sezone suverena v svojem tekmovanju, žal pa se ji je zalomilo v finalnih tekmah. Kadeti so bili v prvenstvu drugi, ob koncu pa so osvojili tretje mesto, kar je bil za recimo fante letnika 2001 tudi največji uspeh v dosedanji karieri. Nekoliko slabši so bili s sedmim mestom res v ekipi U12, ampak tudi te fante je od polfinala ločilo le nekaj sreče. Tako pač je v hokeju. O umetno ustvarjenem prvenstvu U19 ne bi izgubljal preveč besed, tam so se nam zgodile stvari na katere preprosto nismo mogli vplivati. Sicer pa je bilo o tem že vse povedano. Seveda pa ne moremo mimo dosežka fantov, ki so igrali v ligi EBJL, v U18 različici lige EBEL. Kot sem že tolikokrat povedal – večina fantov je bila leto ali dve mlajša od vrstnikov, pa smo se vseeno uvrstili med štiri najboljše ekipe. Razen nas, so bile ostale tri polfinalistke vse predstavnice t.i. hokejskih akademij. V takih organizacijah pa je v kadru po več kot 40 igralcev, Salzburg je imel celo registriranih 64! Kar se domače, slovenske konkurence v tem tekmovanju tiče, naj povem, da smo na vseh sedmih tekmah zmagali. Če sem še nekoliko natančnejši – od teh zmag, je bila samo ena minimalna, z enim golom razlike. Vse ostale so se končale s tremi ali več zadetki prednosti v našo korist.
Res je, v sezoni nismo osvojili nobene lovorike, ampak zlobnim jezikom bi v odgovor ponudil preprosto dosežke ekipe U18, ki pa prvenstva v svoji kategoriji sploh ni igrala, saj ga enostavno ni bilo …

img_7291

Kaj pa v trenerski ekipi? Se je kaj spremenilo, so še kake rezerve?

Dolgo sem razmišljal kaj in kako bi lahko spremenili. Moram povedati, da smo celotno lansko sezono izpeljali le z enim profesionalnim trenerjem. Za primerjavo – če se ne motim, je takih pri Olimpiji šest, pa pri Slaviji Jr. trije itd … Letos je z nami spet Dejan Varl, za mlajše kategorije od U12 navzdol pa je zadolžen Luka Pogačnik. Oba mi bosta v veliko pomoč. Če pa vse skupaj primerjam še s stanjem kje drugje … vem,da na Finskem z vsako selekcijo naenkrat na ledu dela po pet trenerjev. Tak je pač njihov standard. Pri nas sva večinoma na ledu ob vsakem treningu po dva trenerja. Za slovenske razmere je to kar OK.

Pa tisti najmlajši, tisti, ki še nimajo tekem v državnem prvenstvu? Kakšno je stanje tam?

Rezultati se v teh kategorijah seveda ne beležijo. Ampak kolikor vem, so fantje na turnirjih dosegali dobre rezultate, kazali lepe igre. V zadnjih sezonah raste vpis tudi na drsalnem tečaju, tako da … tem otrokom je preprosto treba omogočiti najboljše možne pogoje za hokejski razvoj!




Dotakniva se še staršev. Kakšno je sodelovanje z njimi na splošno v klubu? Kako je s tem v selekciji, ki jo vodite vi (U20)?

Rekel bi, da je sodelovanje s starši na primernem nivoju. Periodično organiziramo sestanke, na katerih starše obveščamo o delu v klubu. Vsak ima ob teh priložnostih možnost vprašati vse, kar bi ga utegnilo zanimati. Nekateri seveda take stvari raje opravijo na štiri oči s trenerjem in tudi za te stvari smo v klubu odprti. Če kdo od staršev želi priti na pogovor, sam to ocenjujem kot pohvalno. Mogoče starši celo premalokrat pridejo, potem pa so skupaj z otroci nezadovoljni s položajem v moštvu in podobno … Trener bo znal svoje poglede na te zadeve vedno utemeljiti.

Je pa tako, a veste … v izgradnji hokejske ekipe sestavljamo puzzle. Le tako lahko dobimo celotno sliko. Vsak delček mora sesti na točno določeno mesto, naloga trenerjev pa je, da vsakemu posameznemu igralcu v ekipi najdejo tako mesto. Nekateri starši bi že v mlajših kategorijah radi videli, da je njihov otrok kompleten hokejist. Pravzaprav so prepričani, da njihov otrok tak tudi je. Kar pa je še slabše – v tako mišljenje pripravijo tudi otroka. Pri desetih letih je recimo otroke pametno učiti določene stvari – drugih pa pač ne. Seveda jim lahko ponudimo več vaj, več treningov, več znanja, ampak … potem pride do zmešnjave v otrokovi glavi. Se pa pogosto zgodi, da se tisti, ki v mlajših kategorijah zelo izstopajo, v poznejših letih počasi izgubijo. Do tega pride zaradi občutka – spet povem: velikokrat vcepljenega doma – da so boljši od svojih soigralcev. Potem pa otroci nezavedno ne delajo dovolj dobro, ne sodelujejo v ekipi, ampak zadovoljujejo neke egoistične (največkrat pa tiste od staršev) potrebe. Če bi imel to moč, bi najraje vzgajal tudi starše. Naj ne gledajo samo svojega otroka! Za uspeh ekipe vsak – še tako talentiran igralec – potrebuje še pet fantov poleg sebe. Pa kaj pet, vsaj še trikrat pet! Talent je sicer prima, ampak ne zmaguje pa tekem. Tekme zmaguje trdo in ekipno delo.

Sicer pa se na otrocih pozna marsikaj. Kakor je doma, tako je tudi v slačilnici. Če je doma vse v redu, če je otrokom nudena primerna podpora, potem je tudi precej verjetno, da je pri hokeju vse v redu. Pravim primerna podpora, saj brez-rezervna največkrat tudi ni dobra. Vse prevečkrat se izkaže, da so eden najodločilnejših faktorjev pri razvoju mladega športnika – starši. To velja tako za uspešne športnike, kakor tudi za tiste manj uspešne.

img_7336

Letos po nekaj sezonah spet sodelujemo v ligi EBYSL (U20). Večina fantov v ekipi, ki nas zastopa v tem tekmovanju, bi sicer lahko še igrala ligo EBJL, torej eno kategorijo nižje (U18). Kakšni so načrti, cilji?

Če bi še eno sezono nastopali v ligi EBJL, bi rekel, da brez dvoma naskakujemo zmago v tekmovanju. Za nastop v EBYSL pa smo se odločili, ker je ekipa v lanski sezoni pokazala izreden napredek, motiv in željo. Morda bi se ob še enem sodelovanju v ligi EBJL (U18) zmaga v ligi postavila kot imperativ. Naše poslanstvo pa ni v postavljanju imperativov, ampak v omogočanju najboljših možnih pogojev za razvoj teh fantov. Po nekaj odigranih tekmah se zdi, da je bila odločitev prava. Odigrali smo nekaj zares dobrih tekem, kar konec koncev potrjuje tudi pogled na lestvico. Po enajstih odigranih tekmah smo v svoji skupini na prvem mestu. Izredno sem ponosen na te fante. Sicer pa smo spet večinoma mlajši od tekmecev. Porazov ta ekipa ni vajena. Ne fantje in ne jaz ne maramo izgubljati

Se morate torej tudi tega naučiti? Kako bo z ekipo po eventualnem nizu porazov?

Haha, ne vem, če se želimo tega naučiti. Upam, da do tega sploh ne bo prišlo. Niz porazov? Sploh se ne spomnim, da bi v zadnjih sezonah ti fantje v kateremkoli tekmovanju izgubili dvakrat zapored. Sicer pa bomo tudi v takem primeru nadaljevali po enakem vzorcu – še naprej bomo delali trdo. Ogromno smo v telovadnici, tam se dela baza za na led. S pridobivanjem moči ti raste tudi samozavest. Potem pa si dober tako drsalno, kakor tudi fizično. Če ne bi bilo tega, potem tudi ne bi bilo uspehov. Ti fantje pa so pripravljeni trdo delati!

Navodila za podobno fizično pripravo so dobili tudi kadeti. Prej sva govorila o spremembah po lanski sezoni – postavili smo tudi nekatere nove smernice za delo v nižjih kategorijah. Spremenili smo nekatere načine, na katere treniramo. Od U12 navzdol imamo tudi t.i. tematske treninge. Z drsalno in hokejsko šolo recimo bo zdaj delalo kar šest trenerjev.

Ostaniva še nekoliko pri ekipi U20. Letos je moštvo prijavljeno tudi za tekmovanje v članskem pokalnem prvenstvu Slovenije. Je to zametek tistega, kar je nekoč počela Kranjska Gora?

No, ne vem, če gre za podobno zadevo. Lahko pa tudi tako rečeva, ja. S to ekipo bi mirno lahko igrali člansko državno prvenstvo. Ampak za kaj takega preprosto ni časa. Tempo v ligi EBYSL je ekstremen, ogromno tudi treniramo. Menim, da fantje lahko v svojem razvoju odnesejo več od igranja v ligi EBYSL, kakor od sodelovanja v članskem državnem prvenstvu. Liga EBYSL je vseeno skupek ekip fantov, ki so na pragu članske kariere in se želijo dokazati. Vsi delajo na polno, vsi si želijo v članske ekipe v ligi EBEL, če ne še kam višje …

img_7294

Takole izza zapisnikarske mize sem letos laično opazil izreden napredek Roka Avseneka. Ste pričakovali tako njegovo eksplozijo? Ste ga videli v prvem napadu, ko ste se pogovarjali o tem, da bi se vrnil v domačo jato iz Avstrije?

Fant je izredno deloven, na vsakem treningu da vse od sebe, vedno je sto odstoten. Poleg tega je svojo priložnost v prvem napadu odlično izkoristil in mu lahko za vse skupaj samo čestitam. Sicer pa nihče od fantov nima zagotovljene nobene pozicije, zato bo moral tudi Rok še naprej trdo delati.

Je pa morda nekoliko nepošteno, da omenjava le njega. Še so taki fantje v ekipi …

Luka Pretnar? Tudi on je izjemen v nekaterih segmentih …

O tem sem vam pravil prej. Vsakomur je treba najti njegovo mesto v ekipi. Luka je bil, saj veste, morda nekoliko v ozadju v vseh minulih letih. Ampak fant je trmasto vztrajal in pridno delal. Rezultati takega odnosa so morali priti prej ali slej. Že v lanski sezoni je dosegel nekaj zelo pomembnih golov, letos pa dobre igre še nadgrajuje.

Ampak saj pravim – ni prav, da omenjava samo nekatere fante. V ekipi imam več kot dvajset izredno marljivih fantov. Morda vsi ne dosegajo točk na vsaki tekmi, a to ni edino merilo. A veste, če … to sem si ravnokar izmislil … recimo Gašper Korošec dosledno pokriva nasprotnikovega vratarja, je to brez dvoma enako pomembno, kakor eventualni strel na gol in zadetek. Take stvari opazujem kot trener – odnos do dela, do tekme, do moštva. Samo z moštvenim delom se v hokeju da kaj doseči.

Zdaj sva naštela že praktično pol ekipe, če nekoliko pretiravam. Ampak še enkrat povem – ta ekipa je polna prizadevnih fantov, ki živijo za uspeh v hokeju. Tako je tudi prav, le tako bomo dosegali lepe rezultate in tudi tisti, ki jih nisem omenil, so pomemben del celote! Kdor je pripravljen sprejeti tako mojo filozofijo, je v moštvu dobrodošel. Če pa kdaj kdo ni bil, pa je pač moral oditi. Ampak da se razumeva – nikogar nisem nikamor podil, vsak se je odločil sam. O starših pa na tem mestu ne bi ponovno izgubljal besed. Zaključiva ta del debate s temle: za polnjenje individualne statistike na račun moštva preprosto nimam posluha.

Ko pravite, da sestavljate puzzle – razmišljate prav o vsakem fantu posebej?

Tako je. Vsakomur želim najti mesto, na katerem bo ekipi dodal tisto, kar je za njen uspeh potrebno. A veste, ljudje pač recimo vidijo kdo je dal gol. Ne vidijo pa, kdo je ob tem izvrstno drsal, morda s seboj potegnil branilca in s tem naredil več prostora za strelca in podobno. Take stvari opazujem jaz in jih poskušam sestaviti v dobro delujočo celoto. S temi fanti prebijem več ur vsak dan. Dobro jih poznam in poizkušam iz njih potegniti kar največ. Je pa res, da ti mora tudi posamezni hokejist dati kaj nazaj, pokazati, da je vreden zaupanja. Brez tega ne gre.

img_72391

Kaj bo s temi fanti čez nekaj sezon? Vsi najbrž vseeno ne bodo mogli igrati hokeja na profesionalnem nivoju …

Dober trener članske ekipe bo morda za popolnitev svojega moštva ravno takrat potreboval hokejista z natančno takimi lastnostmi, kot jih ima nekdo, ki pri meni igra v tretjem, ali četrtem napadu. Tukaj ni nobenega pravila. Marsikateri od teh fantov je sposoben igranja hokeja na visokem nivoju. Tudi v članski reprezentanci, v kateri kot trener vratarjev – če me spomin ne vara – delujem od leta 2012, imamo kakega igralca, ki je podoben tip, o kakršnih sva govorila prejle. Ampak prav tak tip igralca potrebujemo – nekoga, ki se bo v trenutkih, ko ga potrebujemo, »ves dal v tekmo«, odigral fizično in borbeno. Taki fantje nikoli niso zvezde v ekipi, trenerji pa jih imamo zelo radi.

Omenjate reprezentanco. Kako se razlikuje delo v reprezentanci od dela v domačem okolju?

V nekaterih pogledih se dosti ne razlikuje. Na reprezentančne akcije pridejo fantje, za katere selektor oceni, da so v tistem trenutku najboljši. Naloga trenerskega štaba pa je usmerjanje. Potrebno je imeti občutek kje kaj dodati, kdaj odvzeti. Prav tako je potrebno ustvarjati močan moštveni duh. V članski reprezentanci imamo kup izrednih posameznikov, pa nam kot vse kaže dobro uspeva. Posameznike imajo tudi druge reprezentance, pa jim ne gre vedno vse po načrtih.

V domače okolje tako lahko prenašam novosti, ki jih spoznavam v stiku s hokejem na najvišjem nivoju. Svetovna prvenstva, Olimpijske igre, take prireditve so priložnost za pogovore z drugimi trenerji. V prostem času si ogledam tudi treninge drugih reprezentanc in podobno … Je pa res, da gremo pri delu v domačem okolju vseeno lahko bolj v detajle. Bolj se posvečamo fizični pripravi, pa taktiki in podobnim rečem …

Kdaj nas bodo na reprezentančnem nivoju prehiteli Madžari?

Po vsem, kar se v zadnjih letih dogaja, pa sodeč po pogojih, ki jih Madžarom za hokej nudi država, bi nas že davno morali. Upam sicer, da nas nikoli ne bodo. Prvi zbor članske reprezentance Madžarske je lani štel 76 igralcev. Potem pa je bila pač izbira selektorja in njegovih šestih pomočnikov koga zadržati in koga odsloviti. Ampak od viška glava ne boli, pravimo … Poznam tudi podatek, da je v zadnjih letih v vsakem letniku tudi po 300 registriranih igralcev. Pri nas pa jih je v šestih klubih recimo desetkrat manj. Cifre so pavšalne, a je vseeno vidna razlika.

Vrniva se nekoliko še v matično organizacijo. Kako je z vratarji v klubu? Tudi vi ste bili v svoji hokejski karieri vratar. Opažam, da je v članski kategoriji kar naenkrat polno vratarjev, ki so se svojih veščin učili v Kranju …

Tega o Kranjčanih ne vem kako bi komentiral. O domačih pa – v kategoriji U16 imamo dva perspektivna vratarja. Za »dvajsetico« nastopa en zelo kvaliteten in drugi, ki je začel v zadnjem času trdo delati. Pri mlajših kategorijah gre še za učenje. Ne bi rad o podrobnostih in imenih, ampak menda bomo tudi iz mlajših fantov naredili kakega dobrega vratarja.

glava-16

Kako pa je z Borom (sinom Gabra Glaviča, op.p.)? Kaže kako nadarjenost za vratarja?

V mlajših kategorijah vratarje učim prvenstveno pravilne preže in s tem uravnoteženosti v vseh situacijah, statično in drsalno. Ni toliko pomemben odriv in podobno. Pri Boru poskušam skrbeti, da v svojem početju uživa, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo, pa bomo videli.

Če bi vam kdo ponudil mesto članskega trenerja v kaki ekipi – bi odšli iz HD Jesenice?

Mislim, da vsaj do konca sezone ne. Potem pa bi seveda dobro razmislil. Trenerstvo ni služba za nedoločen čas. Sicer pa tudi Dejana Varla nismo želeli zavirati pri njegovi poti med članske trenerje v prejšnji sezoni.

V medijih sem zasledil nekaj zapisov o nekih vaših privatnih incidentih, pa o sojenjih in podobno. So take stvari ovira pri vašem delu z otroci?

Na nek način sem javna oseba, o javnih osebah pa se vedno piše. Ali so to laži, ali pa dokazljiva dejstva, pa je spet druga zgodba. Morda pa gre le za vsem nam dobro znano »fovšarijo«? Ne vem, o tem ne bi takole javno razpravljal. O mojem delu z otroci pa lahko največ povedo rezultati in fantje, s katerimi preživim toliko časa.

Zadnje vprašanje – morda znate ustreliti brez razmisleka koliko Glavičev je trenutno v HD Jesenice?

Moral bi prešteti, haha …

Hvala za pogovor in veliko sreče v nadaljevanju sezone.



Tekst in foto: Marko L.