Piše: Marko L.
Piše: Marko L.

Miha Rebolj je bil pred nekaj dnevi na volilnem občnem zboru še drugič zapored izvoljen za predsednika HD (mladi) Jesenice. Pravzaprav sam rad poudari, da je bila izkazana podpora njegovi ekipi in ne njemu samemu. Ob zaključenem prvem štiriletnem mandatu ter ob začetku drugega, sva s predsednikom opravila krajšo inventuro in nastal je pričujoči pogovor:

Pozdravljeni novi/stari predsednik in vse čestitke ob ponovni izvolitvi!

Hvala, lep pozdrav. Štejem si v čast, da sem bil še enkrat izvoljen. Rad delam v tej ekipi trenerjev, tehničnih vodij, upravnega odbora … tudi staršev, seveda. Verjamem, da vsi skupaj naš hokejski voz porivamo v isto smer, k istemu cilju. Ni težko biti predsednik v takem okolju, obkrožen s takimi ljudmi.

Ozriva se nekoliko v čas pred štirimi leti, ko ste nastopili svoj prvi mandat na čelu HD Jesenice. Kakšen spomin imate na tisto obdobje?

Tisto so bili dejansko drugi časi. Dvorana Podmežaklo je bila še v prejšnjem stanju, v stanju pred obnovo. Delovala je še članska ekipa, ki je nastopala v ligi EBEL. Dana je bila neka obljuba o obnovi dvorane,  a naj bi bila dela opravljena do začetka prihajajoče sezone. Potem pa so se pojavili zapleti pri razpisih, pritožbenih rokih itd … vse ostalo pa je pač zgodovina. Ne bi je ponavljal. Volilna skupščina na kateri sem bil izvoljen, je potekala spomladi, v nekaj mesecih pa nismo imeli več ne dvorane, ne članske ekipe, pa še marsikateri problem, na katerega nisem bil pripravljen, se je pojavil. 

Ste sicer vedeli v kaj se podajate, vam je bilo poznano delo?

Nekaj informacij o sami naravi dela mi je podal prejšnji predsednik društva g. Noč, za kar sem mu bil izredno hvaležen. Tudi sam sem seveda zbral kar največ informacij. Zdelo se mi je, da je nekaj staršev nezadovoljnih z delom upravnega odbora kluba. Izkazalo se je tudi, da je v nekaterih kategorijah bilo opravljenega premalo dela, ali pa je bilo opravljeno premalo kvalitetno. Premalo pozornosti je bilo tudi usmerjeno k vpisu novih otrok v hokejsko šolo. V tedanji kategoriji  U12 smo imeli – če me spomin ne vara – kar 27 otrok in odločili smo se, da bomo v državnem prvenstvu nastopali z dvema ekipama. Potem pa smo tako rekoč čez noč ostali brez ledu, članska ekipa je potonila in zgodil se nam je osip igralcev. Tisti prvi meseci zares niso bili lahki.

Pa še nekaj sem takrat hitro videl – v klubu je bilo premalo dela na … kako bi rekel … na skupnosti. Vsaka posamezna kategorija je delovala po svoje, otroci so bili oblečeni v skladu z iznajdljivostjo tehničnih vodij, spomladanski pikniki so se prirejali posebej v vsaki starostni kategoriji in podobno … in te stvari sem želel popraviti. Morda niso življenjskega pomena za preživetje kluba/društva, a jih jaz vseeno vidim kot zelo pomembne. 

Nekako tako sem začel svoj prvi mandat.

Kako pa ste si izbrali upravni odbor? Ste imeli kakega protikandidata?

Praktično sta me takrat predlagala gospod Zmago Pem in gospod Aleksander Török, ki sta bila v UO že v prejšnji garnituri. Tudi sedaj ju imam v svoji ekipi, vsak ima svoje zadolžitve. Kar pa se tiče protikandidatov – ob prvi izvolitvi so obstajali močni indici, da je v igri tudi neka druga posadka, a potem ni bilo iz vsega skupaj nič. Tokrat eventualne druge posadke niso prišle dlje od gostilniških debat, vsaj sam nisem zaznal ničesar resnega. Z debatami ob šankih in anonimnimi komentarji na spletu pa se ne želim ubadati. Niso vredni ne časa, ne energije. Sicer pa sam ne bi uporabil besede protikandidati, saj imamo menda vsi enake cilje  – to pa je razvoj jeseniškega hokeja. 

Ostaniva še nekoliko pri prejšnjem mandatu. Prišlo je do nekaterih menjav v trenerski ekipi. Je bilo kaj zamer? Kakšen odnos imate danes z bivšimi trenerji?

Vse je OK. Seveda vsaka taka menjava pomeni pretres. Ne bi omenjal imen, rekel pa bi, da sem v začetku prejšnjega mandata spoznal marsikatero karakterno potezo pri ljudeh. Nekateri so se pokazali kot izredni ljudje, kar precej pa je bilo tudi takih, ki so se predstavili v negativnem smislu. Žal.

Povejte še kako o tisti prvi sezoni. Ostali ste (smo) torej brez ledene ploskve, brez možnosti za treniranje in igranje tekem. Kar nekaj staršev je svoje otroke takrat vpisalo v okoliške klube. Ogromno sredstev je klub porabil za najem drugih dvoran po vsej Gorenjski, pa še kje. Šušljalo se je o ogromnem minusu v finančnem smislu – kako je bilo s tem?

Seveda se je šušljalo. Marsikaj je bilo res, marsikaj pa tudi ne. Lahko si predstavljate, koliko so stali prevozi, pa najem dvoran v drugih krajih itd. Sicer pa bi rekel, da smo takrat največji minus naredili s tem, ko nismo trenerjev plačali celo sezono. Še enkrat bi se tem fantom zahvalil za potrpežljivost, brez njihovega razumevanja bi vse skupaj zares težko izpeljali. 

Tisto sezono smo potem v večini kategorij zaključili v napihljivem šotoru Podmežaklo. Tudi naslednje sezone nismo začeli v domači dvorani – v kolikšen minus je v resnici zabredlo društvo?

Res je, poletni del naslednje sezone smo nadaljevali z gostovanji v okoliških dvoranah. Če me spomin ne vara, smo začeli tudi državno prvenstvo z nekaterimi fanti tako, da smo najprej le gostovali. Vse to se je seveda poznalo tako na računih, kot na rezultatih. Sezono in pol smo praktično delali samo minus. Če sem iskren, smo se močno približali šestmestni številki kar se tiče dolga. Takrat sem nekajkrat res slabo spal, saj nisem bil povsem prepričan, da lahko iz vsega skupaj izplavamo. Upanje sem obdržal le zaradi izjemne ekipe okrog mene. V te fante sem zares verjel. Pa tudi starši, ki so v najhujših časih za jeseniški hokej stali ob strani, so mi bili v oporo. Takrat sem si rekel – jeseniški hokej ne bo dokončno crknil na moji straži!

IMG_4699[1]

Takrat smo nastopali tudi v U20 različici lige EBEL, potem pa nam je fantov praktično zmanjkalo. Zakaj tako?

Najprej bi rad povedal, da sem v tistem poletju moral vložiti ogromno časa, energije, volje, pa tudi voženj in telefonskih pogovorov v to, da sem vodilne v EBEL prepričal, da gre v naši organizaciji za od starega HK Jesenice neodvisen klub. Avstrijci so namreč na vsak način želeli, da pred nastopom v tekmovanju U20 poravnamo tudi zapadle obveznosti propadle članske ekipe. Sicer pa nam fantov za nastopanje v U20 ni zmanjkalo – tudi v naslednji sezoni smo se prijavili v t.i. EBYSL. Potem pa je HZS pomagala pri zagonu članske ekipe, t.i. Teama Jesenice in … fantom smo pustili, da se priključijo članski ekipi. To se mi zdi normalno. Vsak hokejist si želi igrati za člansko ekipo. Sicer pa je nekaj teh fantov igralo v članskem moštvu tudi sezono prej, ko smo veterani pomagali rešiti DP s svojo ekipo. Pa še tole bi povedal – ko sem sezono pred tem komajda pripravil Avstrijce, da smo lahko sodelovali v tekmovanju EBYSL, je bilo zelo zelo težko v naslednji sezoni – potem ko je bil tekmovalni koledar že sestavljen – odpovedati sodelovanje z naše strani. 

Spomnim se vaših intervjujev na televiziji, v katerih ste tedaj govorili, da je vaša vizija članska ekipa in nastop v ligi EBEL. Kako danes s časovne distance gledate na to?

No, jaz sem s svojimi izjavami mislil resno. Takrat sem v Avstriji tudi v resnici samo jaz predstavljal jeseniški hokej. Tako sem vsaj mislil. Potem pa mi je bilo na nekem sestanku v Avstriji jasno povedano, da se pripravljajo na Jesenicah še neki drugi scenariji z zelo močnim političnim ozadjem. Menda je na vodstvo lige EBEL iz Slovenije prišel tudi klic od samega ministra. Takrat sem nehal razmišljati in govoriti o tem. Menil sem, da se ob vstopu visoke politike v te zadeve nima več smisla vmešavati. Kako se je razpletlo, pa sami veste. 

Kako bi torej generalno ocenili svoj prvi mandat na čelu HD Jesenic?

Začeli smo v globoki luknji, če se tako izrazim. V nekaj sezonah smo prišli znova na površje in to štejem kot uspeh. Vsako leto beležimo večji vpis in razmeroma uspešno sodelujemo v mednarodnih tekmovanjih. Zdaj se lahko ukvarjamo z zadevami, s katerimi bi se morali že od začetka – v mislih imam gradnjo pravih razmerij na relaciji starši – trenerji – otroci. Lahko se v prvi vrsti posvečamo delu z otroki, zunanji faktorji pa predstavljajo vedno manjši vpliv na delo društva.  V tem pogledu sem lahko ponosen na delo svoje ekipe. 

Pogovoriva se še o drugih temah. V zadnjih dveh sezonah na Jesenicah deluje nov članski kolektiv. Je zaradi tega mlajšim kategorijam lažje pridobiti sponzorska sredstva, ali težje?

Sprva ni bilo nobenih težav, saj smo pri HD Jesenice imeli trdne dogovore. V minuli sezoni pa se nam je kar konkretno poznalo. Eden od pomembnejših sponzorjev nam je v zadnji sezoni pomagal v manjši meri, kot sezono poprej. Zaradi tega ne bi ravno s prstom kazal proti članski ekipi – jasno je, da se tudi oni zelo borijo za vsak sponzorski prispevek. 

Še v časih legendarnih HK Jesenic je bila navada, da članska ekipa prispeva pomemben del sredstev za delovanje mladinskih kategorij. Kako pa je s  tem zdaj?

Tisti prispevek je v resnici predstavljal kar pomemben, da ne rečem bistven del sredstev, ki smo jih potrebovali za delovanje. Tega seveda sedaj ni več. Tudi ne vidim resne možnosti, da bi od sedanje članske ekipe dobili kaka sredstva. Sicer pa je med nami načelni dogovor, da do pomembnejših sponzorjev pristopimo skupaj. Menim, da je to v tem trenutku optimalna pot. 

Kako pa komentirate praktično vsakoletne spremembe v tekmovalnih formatih v mlajših kategorijah?

Pa … kako pa naj to sploh komentiram? Očitno imajo določeni klubi parcialni interes, ki ga uveljavljajo vsako leto znova. Poznavalcem slovenskega hokeja bo/je hitro jasno, o katerih okoljih govorim. Sprašujem se, čemu je bilo recimo namenjeno lansko tekmovanje v kategoriji U19? Pa saj odgovor v resnici vsi poznamo. Življenjska doba tega tekmovanja je bila točno eno sezono, letos tega tekmovanja ne bo več. Tudi v minulih sezonah se je pogosto menjala struktura tekmovanj, tako da so ekipe iz določenih okolij vzdrževale vtis dobrega dela z eno, ali dvema solidnima generacijama. S tem se sicer ne obremenjujem po nepotrebnem. Če ima kdo idejo, da tako razvija hokej, pa naj jo ima. 

Pa Jeseničani z vso svojo zgodovino in tradicijo, na katero se tako radi sklicujemo, nimamo v HZS prav nobene besede? Se naš glas ne upošteva?

Hja, dobro vprašanje. V delo HZS-ja, njegovega strokovnega sveta, je v zadnjem času aktivneje vključen Gaber Glavič. Verjamem, da je Gaber pravi človek za uveljavitev naših interesov.

Imate kak komentar na zadnjo sezono, ko prvič po letu 1957 nobena od jeseniških kategorij ni osvojila naslova državnih prvakov?

Mogoče bi raje govoril kar o celem mandatu. V prvem letu se je pokazal marsikateri karakter. Velja tako za otroke, kakor tudi starše in trenerje. Veste kako je vstati desetletnemu otroku ob štirih zjutraj zato, da je ob pol šestih v Kranju na ledu? Vse skupaj smo vzeli tudi kot dobro življenjsko šolo. Iz otrok bi radi oblikovali celovite osebnosti. V teh štirih letih smo sicer osvojili kar nekaj naslovov državnih prvakov, zadnja sezona pa je bila v tem pogledu zares za pozabo. Zelo smo razočarani. Nekoliko nas tolaži lahko le dejstvo, da še vedno dajemo največ reprezentantov. Vem pa, da na Jesenicah nekaj štejejo le naslovi. S slabimi rezultati iz zadnje sezone bomo pač morali živeti in se iz vsega skupaj česa naučiti. Storili bomo vse, da se taka sezona več ne bi ponovila. Sicer pa vseeno ne bi uporabljal besede neuspeh. Bolj me moti pomanjkanje volje pri nekaterih fantih. Te stvari bodo mladi hokejisti morali razčistiti sami s sabo, pa najbrž tudi s starši. Ne moremo biti uspešni, če posamezni fantje v dveh tednih recimo naredijo po dva treninga. Pa tudi če gledam drugače – kdo fantom preprečuje šestdeset metrov šprinta, če jih trener zaukaže petdeset? V posameznih primerih se pri nas dogaja, da potem fantje opravijo po le 35-40 metrov šprinta, češ … saj me trener ne vidi. Še enkrat povem: ne glede na število trenerjev, strokovnost in najboljše pogoje, ki jih našim kategorijam nudimo – ljubezni do hokeja jim pa pač ne moremo privzgojiti. Ali jo imaš v sebi, ali pa je pač nimaš. 

Takole bi rekel: balon ugodja, kot temu rečem, je bil pred petnajstimi leti majhen. Če si želel uspeti, je bilo potrebno izstopiti iz njega in se potruditi. Danes pa je ta balon ogromen. Otroke vozimo na treninge in iz njih, v garderobah ima vsak prostor, na katerem skorajda kraljuje, večinoma ni težav z opremo, palicami … kakor rečemo v teh krajih – otrokom je prinešeno prav vse k zadnji plati, če se nekoliko lepše izrazim. Potem pa otroci pač nimajo več pravega motiva, ničesar za kar bi se borili. To je sicer del širšega vprašanja, zavedam se, da so danes drugi časi. Sicer pa, da zaključim z odgovorom na vaše vprašanje – veseli me, da se razvijajo tudi drugi hokejski centri. Za nas pa bo zadnja sezona opozorilo, da bo potrebno v nekaterih ozirih delati drugače, najbrž tudi več.

Miha Rebolj

Bodo v trenerski ekipi vidne kake posledice neuspešne sezone?

Trenutno smo v fazi preučevanja minule sezone. Dobil sem poročila vseh trenerjev, tudi poročilo vodje stroke Gabra Glaviča. Do kake rošade bo prav gotovo prišlo. Z nami je v polni meri znova tudi Dejan Varl, kar me zelo veseli. V mlajših kategorijah razmišljamo o še dodatnih trenerjih …

Bi bilo v delo potrebno vključiti tudi psihologa?

Doslej nismo razmišljali o tem. Menim, da je v mlajših kategorijah predvsem pomemben odnos trener – igralec. Trener je v ekipi za to, da mu igralci zaupajo kakršnekoli misli, želje, morebitne strahove, karkoli … Naše društvo je na nek način neko socialno okolje. Starši del dneva svoje otroke prepustijo v varstvo hokejskemu društvu. V tem času jih moramo sodelujoči vzgajati tako v športnem, kakor tudi v širšem smislu. Radi bi izoblikovali celostne osebnosti. Vsi seveda ne bodo hokejisti v odrasli dobi, marsikaj od naučenega pri hokeju pa jim bo prav prišlo skozi vse življenje. 

Ponovno obstajajo načrti o vključevanju naše lastne ekipe U20 v tekmovanje EBYSL. Kako je s tem? Imamo dovolj igralcev?

Dokončna odločitev še ni sprejeta. Niso samo igralci faktor. Trenutno še zbiramo informacije, enako velja tudi za vodstvo lige v Avstriji. Format tekmovanja še ni določen. Kar se fantov tiče, bi mi nastopali z ekipo, ki je v lanski sezoni igrala U18 tekmovanje (EBJL). Večina od njih bi secer v EBJL lahko igrala še tudi letos. V EBYSL (U20) pa lahko igra tudi nekaj starejših fantov, tako da … V bistvu čakamo še tudi kaj bo s člansko kategorijo. Tudi od tam bi lahko porabili še koga za tekmovanje v U20. Je pa tako – “na glavo” ne bomo šli v nobeno tekmovanje. U20 bo najbrž za naše društvo kar resen zalogaj. 

Pa ostale kategorije?

Če pustiva ob strani vsakoletne kolobocije pri organizaciji tekmovanj v okviru HZS-ja, tu ni dosti nejasnosti. Nadaljevali bomo z delom po ustaljenih tirnicah.

Bo ostalo sodelovanje z atletskim trenerjem?

Gospod Bogožalec že dela z otroci. Poznam njegovo željo, da bi z otroci delal skozi vso sezono, a menim, da kakih dodatnih obveznosti otrokom vseeno ne bi nalagali. Že sedaj so zelo obremenjeni. Imamo pa sicer namen še nekoliko dvigniti nivo fizične priprave. Lani so bili zares dobro pripravljeni mladinci, letos želimo na podoben nivo spraviti tudi kadete. Hokejskega znanja imamo po mojem mnenju kar precej, menda pa lahko kak kamenček v mozaik dodamo tudi pri fizični pripravi. Na to bomo zelo pozorni, fantje bodo trdo delali. Sicer pa – mar ni bil letos MVP svetovnega prvenstva 18-letni igralec? Kaj vam to pove?

Pa še tole bi dejal – če v mojih časih nisi pri šestnajstih letih vsaj malo “povohal” članske ekipe, potem si bil lahko prepričan, da s tvojo hokejsko kariero ne bo nič. Naši fantje se morajo še marsičesa naučiti. Tudi zato bi bilo spet lepo imeti člansko ekipo na visokem nivoju. Vse to gledanje NHL tekem, pa občudovanje mojstrovin drugih na internetu – to ne pomaga. Treba bo pljuniti v roke in trdo delati. 

Kako pa vidite nejasnosti v zvezi s člansko ekipo?

No, nisem prava oseba za kako resnejšo oceno. Lahko pa izrazim svoje mnenje – pri HD Jesenice se pripravljamo na vse scenarije. Najbolj idealen – vstop članskega moštva v ligo EBEL je že propadel, spremljamo razvoj dogodkov . Po nekem najbolj črnem scenariju- za katerega pa verjamem, da ga ne bo – bi čez nekaj mesecev spet lahko bili edini klub na Jesenicah. Takega scenarija si res ne želimo, pa tudi z veterani ne bi več nastopali v državnem prvenstvu.

Morda lahko predstavite okvirne načrte za delo v novem mandatu?

Seveda. Definitivno želimo ohranjati trend povečevanja vpisa. Hokej bomo še naprej predstavljali v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol. Kvaliteta se lažje izlušči iz kvantitete. Pa seveda moramo vrniti nekaj naslovov nazaj na Jesenice. Sicer pa smo pred kratkim razpravljali o zanimivem dejstvu, da je pri klubu vedno več fantov iz okoliških krajev in vedno manj Jeseničanov. Pa da ne bo nesporazuma – veseli smo prav vsakega otroka, pa najsi bo od koderkoli že. Razmišljamo pa, zakaj je v ekipah vedno manj Jeseničanov …

Je za to kriva socialna stiska, ki je v primerjavi z okolico v mestu še posebej izrazita? Pred leti ste govorili o tem, da je samo iz vašega stopnišča prišlo nekaj vrhunskih športnikov, hokej pa je bil neločljivo povezan z delavstvom … Delavski razred je tako rekoč v mestu izumrl, vidite tu kako povezavo?

Dobro vprašanje. O tem nisem razmišljal. Morda bi sicer na to najbolje znal odgovoriti kak sociolog. Ampak takih vprašanj je še kar nekaj – opažam recimo, da na Jesenicah praktično ni več ženskega športa. Potrebno bo poiskati vzroke, potrebno bo poiskati odgovore na nekatera vprašanja. 

Če se vrnem na vaše prejšnje vprašanje – v novem mandatu želimo doseči, da bi bil vpliv zunanjih faktorjev na delo kluba čim manjši. Sodelovati želimo v mednarodnih tekmovanjih na kar najvišjem nivoju, saj je to za razvoj hokeja in hokejistov nujno potrebno. Delali bomo tudi na tem, da prepričamo gospodarske subjekte v to, da je hokej spet pomemben faktor v mestu, državi in regiji. Do znanih težav pred leti je prišlo zaradi kombinacije gospodarske krize in propada legendarnega kluba, a menim, da so naši potenciali spet prepoznavni. 

Miha Rebolj

Kako pa gledate na idejo o ponovni združitvi vseh kategorij v en klub?

Stališče UO našega društva je, da nikoli več ne sme priti do situacije, ko bo potrebno izbirati med plačilom profesionalnega igralca in recimo odhodom kategorije U12 na tekmo v Celje. Sicer pa bi bilo najbrž smotrno, da bi delovali enotno. O tem smo se kar dosti pogovarjali tudi z vodilnimi pri članski ekipi. Lahko rečem, da bi že v prihajajoči sezoni nastopali enotno, če bi se članska ekipa vrnila v EBEL. Nismo bili še tako daleč, da bi se pogovarjali o imenu kluba in njegovi podobi, a brez dvoma bi v rdeči barvi nastopali pod znamko Jesenice. Trenutno pa je preveč stvari nejasnih, odločitve na to temo bodo na vrsti kasneje. Za zdaj pa združitve (še) ne bo. 

V prejšnjem mandatu je dokaj aktivno zopet začela delovati veteranska sekcija. Kako vam gre, obstajajo kaka tekmovanja?

Res je, ponovno smo aktivni. Zbrali smo se igralci različnih generacij, vse skupaj pa odlično organizacijsko vodi Janez Tušar Kača. Pravih tekmovanj v smislu kake lige ni, obstajajo pa posamezni turnirji, ki se jih v skladu z zmožnostmi tudi udeležujemo. No, obstaja pa zelo zagrizeno vsakotedensko merjenje moči med – v skladu s slovensko tradicijo, haha – belimi in rdečimi. Tam gre pa kar zares …

Približuje se tudi letovanje otrok iz našega društva v Pineti. Kak komentar?

Saj res, o tem nisva rekla pa še ničesar. Ja, zgodnje poletne priprave so se kar lepo uveljavile. Žal v Pineto ne moremo peljati vseh otrok v okviru društva, pač pa le tiste, za katere aranžma plačajo starši. Zvezi društev prijateljev mladine Jesenice se moramo sicer zahvaliti za zares ugodne cene. Sodelujočih je vsako leto več. Letos smo razmišljali tudi o obmorskih pripravah za kategorijo U18, a do tega še ne bo prišlo. Nek cilj za prihodnje sezone pa bi menda lahko bil tudi to. 

Približuje se tudi piknik …

Ja, seveda. Ob tej priložnosti bi povabil seveda vse starše, naj se piknika z otroci udeležijo v čim večjem številu. Luštno bo, pripravili bomo tudi nekaj zanimivosti. O podrobnostih bodo sicer več povedali tehnični vodje posameznih kategorij, piknik pa bo 11. junija “na placu” na Hrušici. 

Kako pa ocenjujete sodelovanje s starši? Lani sva nekaj govorila o t.i. roditeljskih sestankih, pa potem do tega ni prišlo …

Prav imate, do tega ni prišlo. S trenerji smo ocenili, da ni prave potrebe po tem. Nekaj najbolj vztrajnih obiskovalcev trenerskih garderob smo te navade odvadili, s trenerji pa se trudimo vse morebitne težave sproti razrešiti. Telefonske številke mene in trenerjev so znane, klic seveda pa čisto vsakič tudi ni primeren. A s tem večjih težav ni. Najhuje je bilo ob začetku prvega mandata, ko sem na rednih sestankih s starši pred sezono odgovarjal na milijon raznih vprašanj. Pojasnjeval sem , odgovarjal, razreševal določene zagate … s tistih sestankov sem hodil dejansko fizično utrujen in prepoten. Danes mi starši večinoma zaupajo in tega ni več, sestanke pa večinoma izpeljemo v kakih dvajsetih minutah, morda v pol ure. Bi pa vseeno opozoril na žalostno dejstvo, da je bil zadnji občni zbor obiskan zelo slabo. Če se ne motim, sta bila poleg članov UO, trenerske ekipe in nekaj staršev, ki tako, ali drugače opravljajo v klubu kako delo – prisotna le dva starša. Občni zbor pa smo pošteno reklamirali in starše vabili nanj. Ker se zadeve niso udeležili, upravičeno sklepam, da v moje delo verjamejo in mi zaupajo. Kako “šimfanje” na tribuni se bo pa verjetno vseeno pojavilo, tako pač je. 

Hvala za izčrpen pogovor gospod Rebolj. Imate morda sami za konec še kako besedo?

Hvala. 

ML & MR junij 2016

 

Foto: Marko L.