Bešo! ………. Befke!

Kako je mogoče, da nisi več med nami? S tem krutim dejstvom se še vedno težko spoprijemam in ne morem in nočem razumeti, da je bil pisk zadnje sirene na tvoji življenjski tekmi zapiskan najmanj 50 let prezgodaj. Premišljujem kako in zakaj. Misli so polne lepih in nepozabnih trenutkov, ki jih je enostavno preveč, da bi jih opisal. Več kot 25 let prijateljstva ne zmorem opisati v teh vrsticah, ki so namenjene tebi, kjer koli že si. Gledam tvojo objavljeno sliko na internetu … čutim praznino in težko srce, da te res ne bom več videl, pozdravil ter imel te možnosti, da bi te na pragu domačih vrat močno objel.

Misli mi begajo iz tisočih tekem v različne garderobe, na Jesenice, v Ljubljano, na Švedsko, v Nemčijo, na morje, na Brač, v Portorož, piknike na Mežakli, v Radovni, na vožnje z avtomobili, hotelske sobe, telefonske pogovore ter sporočila, nepozabna avtobusna potovanja, neprespane in zabavne noči, vse kraje ter trenutke, kjer smo skupaj s prijatelji preživljali čas, ko smo se večino časa nasmejali našim neumnim zgodbam, že prav neverjetnim situacijam ter hokejskim anekdotam, ki mi kljub težkim trenutkom rišejo nasmeh na ustnice. Po tem se te bom zapomnil in o tem bom nekoč pripovedoval tvojemu sinu.

Skupaj sva odraščala v najbolj hokejski stolpnici na svetu – Titova 41, Mahala, Jesenice. Ti na osmem, jaz na desetem nadstropju. Čeprav se bežno spominjam dogodka si v družbi vedno rad pripovedoval o tem kako sem te, kot petletnik prosil, da mi stisneš gumb za deseto nadstropje, ki je bil takrat zame previsoka ovira. Zgodbo si vedno začel s stavkom, ki sem ga izrekel: ”Stric, stric! A lahko na deset’ga?” Odkar naju je še toliko bolj zbližal hokej si bil vedno pomemben del mojega življenja. Bil si hokejski in življenjski mentor, ki mi je na tisti kratki vožnji na trening od Titove do hale, v svetlo modri Ford Fiesti, delil nasvete. Vpeljal si me v hokejski profesionalni svet ter mi, kot starejši brat, predvsem s praktičnimi nasveti odstiral skrivnosti življenja.Miha & Bešo

Neskončnokrat sva se nasmejala do solz in nihče, nikoli in nikdar ne bo pozabil tvojih diagonalnih podaj …

Pred natanko 13 leti sva odšla vsak na svojo hokejsko pot. Tvoja te je peljala v Nemčijo, moja na Češko. Moja je bila hokejska in začasna, tvoja ravno tako hokejska vendar hkrati doživljenjska. Ostal si v Nemčiji, si tam našel dom ter nov način življenja. Vsak po svoje sva se morala znajti pred novimi izzivi, ki so bili pred nama. V kratkem času si obvladal tebi popolnoma tuj jezik in se, le-to ti je dovoljevala tvoja topla osebnost in nasmeh, takoj vklopil v okolje, kjer so te vsi nemudoma vzljubili ter sprejeli. Tvoja podpora ter iskreno prijateljstvo sta mi mnogokrat pomagala premagati strahove in dvome, ki sem jih preživljal na hokejski poti v tujini. Zaradi različnih življenjskih poti sva z leti izgubila stik, ki si ga dva velika prijatelja zaslužita. S solznimi očmi ti pišem, da mi je žal vsakega prekratkega telefonskega pogovora ter izgubljenega časa, ki ga od tedaj nisva zmogla preživeti skupaj.

Tvoje prekratko življenje je bilo prebogato, da bi se ga dalo opisati v teh vrsticah. Spominjal se te bom kot velikega in iskrenega prijatelja, mentorja ter nepopustljivega hokejista. Z globoko žalostjo se poslavljam od tebe in upam, da se nekoč, nekje zopet srečava in se spomniva na stare, dobre čase ter kot nekdaj oba na en glas zavpijeva: ”Samo prava raja je znala u čemu je trik!”

Počivaj v miru, dragi Bešo.

Miha iz deset’ga.