Včasih se kaka lepa priložnost pokaže tudi takrat, ko jo človek najmanj pričakuje. Našim malim hokejistom se je – kakor strela z jasnega – sredi vročega avgustovskega dne. Slovenske železnice so namreč našim nadebudnim hokejistom ponudile priložnost  prevoza od Jesenic do Bleda. Vse skupaj seveda ne brez smisla in tja v en dan, ali pa morda v turistične namene. Tudi ni zadeva kaka propagandna akcija Slovenskih železnic z namenom privabljanja mladine v tovrstne poklice, pa bi se zato naslov tegale članka lahko nadaljeval z … bom postal strojevodja. Na Bledu se namreč v teh dneh na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre pripravlja članska hokejska reprezentanca. Slovenske železnice pa so si druženje bodočih in sedanjih zvezdnikov zamislile pod sloganom “Moj brat hokejist”. Tako naj bi vsak malček simbolično za nekaj ur dobil “starejšega brata” v podobi enega od aktualnih članskih reprezentantov.

IMG_5578

Po krajšem razmisleku so se v vodstvu društva odločili, da obisk reprezentantov omogočijo otrokom iz kategorij U10 in U12. Saj veste, tiste manjše je v teh dneh in kar takole preko noči težko dobiti v skupino, saj z organiziranimi treningi še niso pričeli, tisti večji pa prav v tem času vneto trenirajo, da bi tudi sami kdaj postali … no, morda pa prav članski hokejski reprezentantje naše države.

IMG_5581

Organiziranje otrok, predvsem pa seveda staršev (pa sestric, bratov, babic in dedijev) “na vrat-na nos” je minilo brez večjih težav in četica 29- ih otrok je ob napovedani uri prikapljala na starodavno železniško postajo na Jesenicah. Živ-žav z mnogo decibeli je dvignil obrv marsikaterega turista, ki se je v tem poznem avgustovskem terminu iz kakršnegakoli razloga že znašel v mestu jekla in narcis … no, kar se nas tiče pa seveda predvsem hokeja. Čudežnost avtomata za kavo je premagala radovednost marsikaterega od bodočih hokejistov, kaj dosti drugega pa na železniški postaji pred odhodom vlaka malčki pač niso mogli početi. Izbira med dvema vlakovnima kompozicijama, ki sta zapolnjevali nekoč tako prometa polno postajo, ni bila ravno težka, saj je “Ljubljančan” med zbiranjem, preštevanjem in organiziranjem čete malih železarjev preprosto odpeljal. Edini preostali vlak je z glasnim motorjem opozarjal na svojo prisotnost na tretjem tiru (peronu) in ko so otroci dobili “ukaz” spodaj podpisanega, da bo na njegov znak treba preteči čez vse tri tire, preskočiti ograjo in se zapoditi na vlak, jih je vsaj kakih dvajset skorajda končalo pripravljenih v nizkem startu. Tistih preostalih nekaj najbrž ni poslušalo, sicer pa – saj veste, na Jesenicah imamo v take namene prav lepo obnovljen podhod pod tiri. Neumnih ukazov – tako pravijo – menda ni treba poslušati niti v vojski, kaj šele v mlajših kategorijah hokejskega kluba. Lepo, organizirano, brez vpitja in prav vzorno smo se torej sprehodili do “Goričana”, ki je že zajemal sapo za vožnjo prodi Bledu, Bohinju in naprej proti Primorski.

IMG_5583

Predsednik je medtem poskrbel za karte, saj se z vlakom ne gre voziti kar tako in brez plačanih vozovnic. Ampak povejmo raje po pravici – z vozovnicami so nas opremile Slovenske železnice, tako da smo na njihov račun prihranili za kak sladoled, ki v teh vročih dneh tako tekne. Morda bi v vodstvu firme v kakem podobnem primeru lahko zadevo pojasnili tudi službujočemu ajziju, sicer bolj znanem tudi pod nazivom – sprevodnik. Temule našemu namreč ni in ni šlo v račun kako to, da mu predsednik v pregled ponuja 34 vozovnic (v spremstvu otrok je bilo tudi 5 odraslih) od Jesenic do Bleda, ki pa niso bile opremljene s ceno. Ubogi uslužbenec je v najboljši maniri vestnega delavca vtikal vsako od omenjenih vozovnic v tisti scanner, s katerim so v teh časih sprevodniki pač opremljeni, vendar očitno naprava brezplačnih vozovnic ni sposobna sprocesirati. Kakorkoli že, med kratko vožnjo do Bleda otrok ni bilo mogoče pripraviti, da bi zapeli kako pesem, morda tisto Lepo je v naši domovini biti mlad, ali pa pač kako drugo, saj so otroci tudi brez teženja starejših imeli dovolj opraviti z izmenjavo vtisov o ravnokar minevajočem poletju, pa godrnjanjem nad prihajajočim novim šolskim letom in kdo ve čem še vse.

IMG_5596

Predsednik se je medtem zapletel v pomenek z neko – po videzu sodeč – daljne-azijsko turistko, ki je na prijazno vprašanje: “Are you in Slovenia for the first time?” prijazno pokimala, sicer pa je mislila, da je bila “previous station still in Austria”.
Sledeč predsednikovemu zgledu sem tudi spodaj podpisani nagovoril nasproti mene čez vse sedeže zleknjeno – po videzu sodeč – najstnico z enakim vprašanjem, a se je samo zmedeno nasmejala in odkimala. Kakor se je v kratkem pogovoru izkazalo, je dekle pristna Gorenjka, sicer pa so bile naloge spodaj podpisanega na tej poti vse kaj drugega, kakor nagovarjanje najstniških deklet z lepimi nasmehi.

IMG_5586

Na Bledu pa … tam nas je čakalo pravo presenečenje. Ko so se otroci – spet v najlepšem redu, mirno, tiho in organizirano – izkrcali iz klimatiziranega vlaka v vrelo blejsko popoldne, jih je na – še eni železniški postaji v vintage stilu  – pričakala popolna članska hokejska reprezentanca, vključujoč trenerje, funkcionarje in vse pomožno osebje. No, pa tudi vodstvo Hokejske zveze Slovenije. Hokejisti so male nadobudneže pričakali opremljeni z imeni in priimki, nekako tako, kot na letališču v Frankfurtu pričakujemo poslovnega partnerja z druge strani sveta, ki pa ga nismo še nikoli videli. Vsak od malih živ-žavarjev je tako poiskal svojega “starejšega brata” in družno smo se odpravili na krajši sprehod do campa v Veliki Zaki. Cela procesija članov (oblečnih v modna sponzorska črna oblačila) in večinoma v sprva rdeče, kasneje pa v reprezentančne majice opravljenih malih hokejistov seveda ni ostala neopažena in vsi skupaj smo bili deležni marsikaterega dolgega pogleda. Spodaj podpisani si sicer nisem povsem na jasnem, ali so bili ti pogledi posledica tega, da so nas mimovozeči, mimosprehajajoči in spodaj v Zaki sončajoče-plavajoči turisti prepoznali, ali pa je šlo preprosto za ogorčenje, saj smo zasedli večino že tako za normalni cestni promet neprimernega cestišča nad in ob blejskem jezeru.

IMG_5606

Kakorkoli že, na športnem igrišču v campu smo bili najprej deležni hladnih napitkov, potem pa je šlo hitro bolj za(hec)res. Otroci so – vsak s svojim “starejšim bratom” – tvorili ekipo, ki je morala opraviti s štirimi nalogami. Vse skupaj tudi s krajšo uvodno slovesnostjo, ki je vključevala olimpijsko baklo, mini-ceremonijo in prisege. Naslednje pol ure je tako minilo v tekmovanju v štirih disciplinah – metanju vortexa v olimpijske kroge, čim natančnejšemu ciljanju gola z nogometno žogo, skakanju v žakljih in v  … kako bi temu rekli? … tandemski hoji s smučmi Petra Prevca. Otroci in “taveliki” so se ob vsem skupaj strašansko zabavali. Krajša slovesnost ob razglasitvi rezultatov je minila mimogrede, zvezdniki “tavelikega” hokeja pa so svoje “mlajše bratce” tudi obdarovali. Na vrsto je prišlo tudi podpisovanje dresov, potem pa so se reprezentantje od otrok žal morali posloviti. Malim hokejistom so v tolažbo ostale izvrstne blejske kremne rezine, pa kaka sponzorska cockta in možnost skakanja na v bližini stoječih trampolinih. Tudi za spremljevalno osebje se je našel prigrizek, tako da se nad gostoljubjem Slovenskih železnic zares nihče ne more pritožiti. Prav nasprotno – zelo jih lahko pohvalimo. Prav posebej lepo se je z nami trudila glavna in odgovorna … kako bi ji človek rekel? … hostesa. Ali pa je morda šlo le za uslužbenko iz PR- službe, kdo bi vedel … Seveda ne smemo biti krivični niti do ostalih sodelujočih iz HZS-ja in Olimpijskega komiteja Slovenije, brez katerih vsa zadeva v organizaciji Slovenskih železnic pač ne bi mogla biti organizirana.

IMG_5694

Železnice so priskrbele tudi avtobus, s katerim se je bučna … pardon – tiha, mirna in organizirana četica mladih jeseniških hokejistov vrnila v rodni kraj. Najbrž nihče ne bo presenečen, če ob tem “izdamo” še, da so otroci na vprašanje “Kaj vam je bilo v tem popoldnevu najbolj všeč?” skoraj v en glas odgovorili z “Skakanje na trampolinu!”, na vprašanje “Koga od hokejistov pa ste poznali?” pa je bilo slišati le odgovore v stilu: “Strikota, pa Lixa in Kopija …”

IMG_5729

Tista hostesa pa tudi – ko sem se spodaj podpisani po povratku na Jesenice odpravil še do prvega trgovskega centra, sem pred trgovino iz nahrbtnika v avtu očitno še nekoliko pod vtisom gladko potegnil fotoaparat namesto denarnice in se kake pol minute kasneje sredi trgovine začudeno spraševal kaj za vraga počnem z njim tam …

IMG_5733

Čisto na koncu pa seveda moramo zaključiti še stavek iz našega naslova – izberite sami:

Ko bom bil velik…
– bom članski hokejski reprezentant in udeleženec olimpijskih iger
– bom ajzi
– 
bom starejši brat

P.S: Galerijo bolj ali manj uspešnih fotografij (in nekaj video-posnetkov) celotnega dogajanja pa si lahko ogledate tudi na FB povezavi: KLIK (fotke) in KLIK (video-posnetki).
Še več (predvsem pa boljših) pa jih bo sledilo v prihodnjih dneh …

Tekst in foto: Marko L.