ML Couchsurfing Nr1-2
Piše: Marko Lukan

V tokratnem pogovoru bralcem predstavljamo gospoda Vladimirja Klinarja. Kdo je torej gospod Klinar in zakaj predstavljamo prav njega, pa si preberite v nadaljevanju.

Vladimir (večini znan kot Mirko) Klinar je oče današnjega trenerja mlajših dečkov Gabra Klinarja. Ta podatek se bo ob vsem, kar bomo v nadaljevanju zapisali, pokazal kot še kako pomemben. Vitalni gospod je v današnjem času upokojenec, zelo aktiven upokojenec, če smemo dodati. Njega dni, kakor bi uglednejši pisci od avtorja tega sestavka zapisali v nekih drugih časih, pa je bil gospod Klinar zelo pomemben faktor v jeseniškem hokeju.

Pisalo se je leto 1998. Malokdo se je v javnosti v tistih časih ubadal s problematiko jeseniške hokejske šole. Na očeh je bila seveda bolj članska ekipa, takrat še ugledna in uspešna. Po obdobju prvih treh naslovov državnih prvakov v samostojni Sloveniji, je v letih ’95, ’96 in ’97 naslov osvojila ljubljanska Olimpija. Želja tedanjih veljakov na Jesenicah je bila, da se državni naslov za vsako ceno vrne Podmežaklo. In ob tem – kakor bomo ugotovili v nadaljevanju – je šlo zares za vsako ceno. Eden od načrtov kako vse skupaj doseči, je bil angažma Kanadčana slovenskih korenin Eda Kastelica za igranje v rdečem dresu. Možakar je bil s svojo pojavo strah in trepet hokejskih ploskev na teh prostorih. Predvsem pa so se ga gledalci in igralci na Jesenicah neradi spominjali zaradi njegove vloge v medsebojnih dvobojih Jesenic in Olimpije. Kastelic je namreč pred tem igral tudi za Ljubljančane, sicer pa je za seboj v dresih Washington Capitalsov in Hartford Whalersov imel tudi kariero NHL igralca. Na Jesenice je prispel pod svojimi pogoji, s katerimi se je tedanje vodstvo HK Jesenic moralo strinjati. V ustroju kluba je tedaj deloval tudi kompleten mladinski pogon …

Na tem mestu pa se naša zgodba šele zares prav začne. Težave s plačevanjem v profesionalni članski ekipi so imele sicer kup vzrokov, ne najmanj pomemben in ne zadnji – pa se je glasil Ed Kastelic. Trener članske ekipe je bil takrat ugledni Pavle Kavčič, predsednik in odločujoča oseba v klubu pa Anton Šteblaj, tedaj tudi direktor v Železarni Jesenice.

Ed Kastelic
Ed Kastelic v dresu NHL ekipe Hartford Whalers
Foto: sports-cards.bidstart.com

Pri delu v mlajših kategorijah so bile zadeve dobro utečene, dolgoletna praksa pa je kazala na to, da je šlo tudi za uspešen projekt. Težava se je pojavila nekega lepega dne, ko ena od mlajših kategorij ni več mogla potovati na svojo tekmo, saj so vsi prevozniki odklonili sodelovanje z razlago, da jim klub dolguje že preveč denarja. Ogorčeni starši otrok, ki so v tistem času že plačevali vadnine za svoje nadobudne hokejiste, so staknili glave in sklenili, da tako naprej več ne gre. Mesečni prispevki, ki so jih starši vestno plačevali za napredek svojih otrok, so tako čudežno poniknili v labirintu plačevanja članske ekipe. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je šlo predvsem za plačevanje tujcev, domači igralci so tudi takrat vedno znova ostajali dolgih nosov. Javnosti tako ni znan podatek, po katerem je eden od tujcev mesečno zaslužil več, kakor naslednjih petnajst najbolje plačanih domačih igralcev skupaj.  Le-ti pa, kakor že povedano, svojih plač tako ali tako niso prejemali. Ob tem naj si bralec sam ustvari mnenje za katerega tujega hokejista je šlo. Piscu teh vrstic je v roke prišel zapisnik enega od sestankov tedanjih odgovornih. V njem je stroka ugotavljala, da je bil dotični igralec pripeljan v moštvo predvsem zaradi body-checkov. V sedemnajstih tekmah, kolikor jih je za Jesenice odigral, je dosegel štiri gole in pet podaj, ob tem pa »podelil« na vseh tekmah skupaj sedem body-checkov. Tekmam z Olimpijo se je (z izjemo ene) izogibal. Vrstili so se sestanki, domači igralci so zahtevali pogovor z g. Šteblajem, stavkali in … bili izključeni iz državnega prvenstva. Na tem mestu lahko s pogrevanjem tedanjih dogodkov v članski kategoriji zaključimo in se končno približamo bistvu tokratnega zapisa.

USTANOVITEV HD Jesenice (mladi)

Kakor rečeno, se je nekaj staršev tedanjih otrok odločilo, da tako naprej več ne gre. Odločili so se ustanoviti popolnoma neodvisno društvo, ki bi nadaljevalo s svetlo tradicijo vzgoje mladih hokejistov in seveda imelo tudi od članske ekipe neodvisno poslovanje. Med temi starši je bil tudi naš tokratni sogovornik Mirko Klinar, ki še hrani dokumentacijo iz tistega časa. Na vpogled jo je dal tudi piscu tega članka.

Mirko Klinar
Mirko Klinar
Foto: Marko L.

Mirko pozdravljeni. Kaj se je torej takrat dogajalo?

“Zaradi nevzdržnih razmer in slabe komunikacije z vodilnimi v tedanjem klubu, se nas je nekaj staršev in drugih hokejskih delavcev odločilo ustanoviti neodvisno društvo. Branko Bremec, Marjan Sodja in Andraž Berlisk so tako 12. oktobra 1998 uradno ustanovili Hokejsko društvo – mladi – Jesenice. Zakoniti zastopnik društva je postal ing. Valentin Markež, podpisnika APP pa sta bila poleg njega še Branko Omejc in Nataša Hribar. Sam sem dobil v posest uradno štampiljko novega društva, ki je seveda dobilo svojo matično in davčno številko, ter – bistveno – svoj račun pri banki.
Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo dvajset članov, ki jih je z uvodnim nagovorom pozdravil g. Markež. Kot cilji društva so bili predstavljeni razvoj mlajših, neprofesionalnih pogonov, v razponu od hokejske šole do članskega moštva. Pravilnik novoustanovljenega hokejskega društva je bil sprejet soglasno, v njem pa je bila jasno zapisana ločitev od profesionalnega pogona. Sredstva zbrana s pomočjo staršev naj bi bila tako v celoti namenjena razvoju mlajših selekcij. Sprejet je bil tudi disciplinski pravilnik in izvoljen t.i. Izvršni odbor. Sestavljali so ga Valentin Markež kot predsednik in zakoniti zastopnik, Branko Bremec kot podpredsednik, Darja Sedej kot blagajničarka, Edo Hafner, Murajca Pajič in Marjan Sodja pa kot člani odbora. Sam sem dobil funkcijo sekretarja društva. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Marjan Jelovčan, Tatjana Berce in Stanko Sedlar. Ob koncu je bila izvoljena tudi disciplinska komisija v sestavi Edo Hafner, Andraž Berlisk in Ivo Šmid. Vsi predlogi so bili sprejeti soglasno, tudi tisti o višini plačila članarine za pristop k društvu. Sam sem na ustanovnem zboru sodeloval tudi kot zapisnikar.”

Je prišlo do popolnega preloma z vodstvom članskega pogona? So bile v ozadju – kakor je v teh krajih v navadi – tudi kake osebne zamere, ali kaj podobnega?

“Prav gotovo tedanjemu vodstvu ni bilo po volji, da smo v mlajših kategorijah »šli na svoje«. Z Antonom Šteblajem je bilo pravzaprav težko vzpostaviti kakršenkoli stik. Take težave so imeli celo hokejisti v članski kategoriji, ki so večkrat zahtevali pojasnila od omenjenega gospoda, do pravega dialoga pa pravzaprav nikoli ni prišlo. V zapisniku z enega od tedanjih sestankov je razvidno, da je na vse prošnje po pogovorih direktor železarne odgovarjal, da med tednom želi imeti mir zaradi svojega poklicnega udejstvovanja, čez vikende pa se posveča svoji družini …”

Oprostite, ker vas prekinjam. Je šlo za kake zamere, nagajanja?

“Nekaj pritiskov ob ustanovitvi novega društva je seveda bilo. Sicer bolj v stilu »kaj se pa greste«, »od kod vam pravica, da podirate dosedanji ustroj« in podobno, a vse skupaj nas ni ustavilo.”

Se je mogoče – podobno kakor v zadnjih mesecih v Zalogu – pojavila opozicija, ki bi tudi »delala red« v novoustanovljenem društvu?

“Zaloške zgodbe v resnici ne poznam, tako da to težko komentiram.”

Tedanji logo društva HD (mladi) Jesenice
Tedanji logo društva HD (mladi) Jesenice

Povejte kaj več o tedanji organiziranosti HD Jesenice (mladi) in načinu delovanja, financiranja …

“Novi klub je sestavljal izvršni odbor, kateremu smo priključili tudi vodjo trenerjev, ter sedem predstavnikov iz posameznih ekip.”

Je bilo v ustroju kluba sedem ekip?

Med dvajset in štirideset otrok je bil naš cilj vključiti  v t.i. hokejsko šolo C. Pri tem smo v mislih imeli otroke, ki se šele učijo drsanja, popolne  začetnike. Hokejska šola B naj bi imela povprečno med dvajset in trideset igralcev, hokejska šola A pa od dvajset do petindvajset. Ekipe malčkov, dečkov, kadetov in mladincev bi po tedanjem ustroju imele do trideset igralcev.

Tako ste torej vzpostavili čudno situacijo, ko trofejni hokejski klub formalno sploh ni imel svojega podmladka.

“S sodelovanjem s člansko profesionalno ekipo nismo nikoli želeli prekiniti. Jasno je, da so se fantje v naših selekcijah kalili predvsem za možnost kasnejših nastopov za profesionalno člansko moštvo. Želeli pa smo predvsem čiste račune.”

Nadaljujva z ustrojem kluba.

“Klub naj bi iz proračuna občine imel financirana dva profesionalna trenerja, ter poljubno število trenerjev amaterjev, ki bi jih določili v skladu s potrebami. Poleg tega naj bi se iz sredstev občine financiral tudi sekretar – koordinator. Vsaka od ekip bi imela svet staršev (po eden od staršev vsakega igralca), vodjo ekipe (ki ga izglasuje svet staršev), tehničnega vodjo (enak postopek) in trenerja ekipe (ki ga določi izvršni odbor). Uradno imenovanih pomočnikov trenerjev ni bilo predvidenih, naj bi pa na vsakem treningu sodelovala po dva trenerja po principu – trener mlajše selekcije pomaga na treningu starejše.
Za sodelovanje s profesionalnim moštvom naj bi se ustanovil koordinacijski strokovni odbor, ki bi ga s strani profesionalnega moštva tvorila direktor in glavni trener, s strani mladih ekip pa predsednik kluba in vodja trenerjev.
Z novoustanovljenim društvom smo zaprosili tudi za vstop v tedanje ŠD Jesenice.
Sredstva za delovanje društva naj bi se zbirala iz prispevkov staršev, proračuna Občine Jesenice, ter raznih akcij, ki bi jih pripravili starši. Nekaj sredstev smo pričakovali tudi od sponzorjev in donatorjev, ter od Fundacije za šport.”

Pa se je želeno ob ustanovitvi društva preneslo tudi v prakso?

“V bistvenih okvirih da.”

So bile kake težave pri vključitvi v HZS in njena tekmovanja?

“HZS ni delala nobenih težav. V pogonu smo imeli okrog 250 otrok. Takoj v prvi sezoni smo pridobili nekaj opreme, ki smo jo na reverz posodili otrokom iz socialno najšibkejših družin. Za tiste, ki so imeli težave s plačili, smo v klubu našli tudi ustrezne zadolžitve. Tudi starši kakega od sedanjih članskih hokejistov so bili med njimi.”

Kdo so bili tedanji trenerji?

“Po mojem spominu je za učenje drsanja skrbel Valerij Babitski. Za hokejsko šolo B je skrbel pokojni Viki Tišlar, za hokejsko šolo A pa Jože Češnjak. Malčke je treniral Bojan Mežnarec, dečke Marjan Kozar, kadete pa Štefan Ščap. Za mladince je skrbel Roman Pristov. Šlo je za sama velika imena jeseniškega in slovenskega hokeja. Morda sem se pri kaki kategoriji uštel, a nenamerno. Za kondicijsko pripravo vseh kategorij je bil zadolžen profesor Bojan Brun. V ustroju sta pomagala tudi Dr. Nebojša Stojaković in Jože Fele kot maser. Zraven je bilo seveda še kup tehničnih vodij in vodij ekip v skladu s tistim, kar sem povedal prej.
Spomnim se tudi, da so za trenerje kandidirali še Drago Mlinarec, Klemen Tičar, Matjaž Kopitar, Sašo Košir in Murajca Pajić, vendar njihove prijave niso bile popolne. Izvršni odbor društva je bil zainteresiran tudi za sodelovanje z omenjenimi, vendar naj bi le-ti sodelovali le kot pomočniki trenerjev in – brezplačno.
Kasneje se je v okviru HD (mladi) Jesenice formirala tudi ženska ekipa, ki je  v državnem prvenstvu igrala med leti 1998 in 2006, vodila pa sta jo Drago Mlinarec in Jože Češnjak, kot pomočnika pa sta sodelovala Edo Hafner on Drago Horvat.
Se je pa sestava trenerskih ekip seveda z leti menjala.”

Viki Tišlar Foto: delo.si
Viki Tišlar
Foto: delo.si

Kako pa so se določali trenerji za posamezne selekcije?

“Postavili smo določene kriterije. Pri izbiri trenerjev smo se najprej vprašali o njihovi strokovnosti in usposobljenosti za delo z otroci. Šlo je za oceno pripravljenih in ponujenih programov, ter formalne usposobljenosti kandidatov. Razpravljali smo tudi o odnosu do dela in dotedanjih rezultatih, o obsegu dela, ki bi ga kandidat lahko opravljal glede na njegovo siceršnjo redno zaposlitev, ter o pričakovani višini denarne nagrade za opravljeno delo. Če me spomin ne vara, so vsi tedanji trenerji imeli vsaj t. i. C licenco češke trenerske hokejske šole.”

Kaj pa igralci? Se morda spomnite koga od tedanjih hokejistov-otrok, ki je kasneje postal uspešen igralec?

“Priznam, za te podatke sem pa malo moral pobrskati po dokumentaciji. Za tedanjo ekipo, ki je tekmovala pod znamko HIT Casino Kr. Gora,  so že igrali Robert Kristan, Aleš Remar, Marcel Rodman in Miha Žbontar. Za mladince so nadalje igrali Boštjan Groznik, Senad Kovačević, Aleš Kranjc in David Rodman. Med kadeti se spomnim Roka Pajića, pri dečkih Anžeta Kopitarja in Sabahudina Kovačevića. Za malčke so v prvi sezoni igrali Sašo Rajsar, Robert Sabolič in Klemen Žbontar. V t. i. hokejski šoli A so bili Nejc Berlisk, Jure Dolinšek, Rok Tičar in Andrej Židan. V hokejski šoli B je bil takrat Urban Sodja, s prvimi koraki na ledu pa je v hokejski šoli C takrat začenjal Peter Bizalj. Lahko da sem se tudi pri kom uštel in seveda sem jih mnogo izpustil, a verjamem, da bodo bralci dobili dovolj dober vtis o tem, kdo vse je bil takrat še v fazi hokejskega razvoja.
Malokdo od teh fantov bi v resnici postal hokejist, če bi v tistih časih delo z mlajšimi pogoni na Jesenicah zamrlo, saj je bil tudi potop članskega hokeja takrat ena od resnih opcij.
Potop kolektiva HK Jesenice leta kasneje, pa je prav gotovo pokazal, da smo se v letu 1998 odločili pravilno! Ne glede na težave članske ekipe, se je delo v mlajših kategorijah lahko nadaljevalo.”

Imate dandanes še kak vpogled v delovanje društva?

“Nimam. Že pred leti sem se povsem umaknil. Pravzaprav se je umaknila vsa tedanja ekipa. Prišli so novi obrazi. Vse kar izvem, izvem z vaše spletne strani, nekaj malega tudi od sina Gabra, nekaj pa tudi  … saj veste na kak način se širijo hokejske novice po Jesenicah.” (smeh)

Pa vseeno, gospod Klinar, se vam zdi da sedanja garnitura vodilnih dela dobro?

“No, imam udobno pozicijo dajanja pripomb. Seveda bi sam kako stvar naredil drugače. Še enkrat pa povem, da natančnega vpogleda v delovanje društva nimam. Občasno si ogledam kako tekmo in si mislim svoje. Potrebno pa je zaupati sedanji ekipi, ne vidim nobenega razloga, da ji ne bi. Hokej je obdržala na površini tudi v najhujših časih razpada članske ekipe, zaprte dvorane, seljenja po slovenskih in tujih drsališčih, podrtega šotora in podobnih stvari, ki so se dogajale v zadnjih letih. Za tak podvig bodo za vedno ostali v zgodovini jeseniškega hokeja zapisani z velikimi črkami.”

Kaj bi vi storili drugače, nam pa ne boste zaupali?

(smeh) “Očitno bi me radi pripravili do kake provokativne izjave. Pa je nimam na zalogi. Če pa že vztrajate, bi menda  več pozornosti namenil izobraževanju trenerjev. Spomnil bi, da so naši tedanji trenerji hodili na redna izobraževanja v tujino, predvsem na Češko. Za te zadeve smo se takrat dogovarjali z Vaclavom Červenyem. Prepričan pa sem, da pomanjkanju izobraževanja botruje pomanjkanje denarja. Sicer pa je dandanes marsikaj drugače – obstaja svetovni splet, trenerji se tako rekoč iz domačega naslanjača lahko naučijo marsičesa.
Če bi lahko kaj spremenil, bi izničil tudi negativne učinke tiste »šotor-sezone«, saj se bo na delu društva poznala minimalno deset let. Tega se seveda ne da in treba je živeti s tem.”

Bi vi danes, po vseh spoznanjih zadnjih dvajsetih let, združili nazaj otroške strukture in člansko organizacijo? Ustroj od malčkov do članov je navsezadnje nekaj logičnega za vsak resen klub …

“Slovenske razmere so specifične. Tukaj pri nas marsikaj ne deluje tako, kakor v razvitem okolju z urejeno zakonodajo. Seveda bi bilo smiselno imeti vse kategorije pod okriljem enega kluba, sam pa tega tudi v tem trenutku odgovornim ne bi predlagal. Saj veste, kako pravimo – zih’r je zih’r …”

Gospod Klinar, hvala za vse te informacije.

“Hvala tudi vam in … še kdaj, če bo tako naneslo.”

Naslovna fotografija: Marko L.