Mesto jekla in hokeja. Jesenice so bile od nekdaj kovnica talentov, vrhunskih hokejskih talentov in le malokdo se je ob tem vprašal, zakaj je temu tako. Kaj dela dolino, stisnjeno med dve gorski gmoti, tako posebno. Odgovor na to vprašanje se »dogaja« prav danes.

Kar so pred šestimi desetletji predstavljali Železarji, ki so po »šihtu« oddelali še trening na ledu in storili mogoče v nemogočih razmerah – na Jesenice pripeljali naslov državnega prvaka takratne Jugoslavije – to danes predstavlja »kompanija« novega roda pravih, jeklenih Železarjev pod vodstvom Mihe Rebolja. Po propadu ikone te ozke doline, ki je njeno ime ponesla širom sveta, fantje in dekleta niso obupali. Članski hokej je na Jesenicah materialno gledano propadel, v duhu pa še kako živi in aktivno deluje. Dokaz tega je dogajanje Podmežaklo. Otroci, starši, hokejski delavci, športni delavci in ostali prostovoljci gradijo nekaj velikega, nekaj nepojmljivega. Gradijo temelje zgodbe jeseniškega hokeja za dolga desetletja naprej. Ni denar tisto, kar napaja hokej na Jesenicah. Niti ni nikoli bil in – za to skoraj dam roko v ogenj – niti nikoli ne bo. Denar je le sredstvo za preživetje. Sredstvo, ki ga je skupina posameznikov izsušila za svoje egoistične namene. Hokej na Jesenicah se napaja od znotraj, iz notranjosti slehernega ljubitelja hokeja, ki bo za svoje otroke, za njihovo prihodnost, pripravljen žrtvovati lasten interes. In teh posameznikov je bilo na Jesenicah vedno dovolj in ti so tudi danes zaslužni, da se hokej na Jesenicah še igra.

Prav neverjetno zanimivo postavitev osnovnih pogojev za igranje te prelepe igre na Jesenicah sovpada s postavitvijo kapitalistično usmerjenega projekta v naši prestolnici. Fantje in dekleta na Jesenicah, ki se trudijo postaviti ledeno ploskev za svoje otroke, da bi le-tem privarčevali kar nekaj ur voženj po slovenskih in tudi tujih cestah, ko se zaradi zaprtja domače dvorane vozijo na treninge, se spopadajo z zelo podobnimi težavami, kot organizatorji »mega« dogodka v Ljubljani. Spoštovanje kolegom iz prestolnice, da so se lotili projekta, ki – ob primernih pogojih in organizaciji – prinaša lepe denarce in zadovoljuje potrebo navijačev po zabavi in atraktivnosti tekmovanj, vendar pa bode v oči dejstvo, koliko medijske pozornosti je projekt dežen – oziroma morda bolje rečeno, kako malo pozornosti je deležen projekt v šestdeset kilometrov oddaljeni »provinci«, ki temelji na enakih težavah, enakih pogojih za delo – a z drugačnim, bolj prvinskim namenom; preživeti.

A projekt iz prestolnice bo minil, za seboj pa bo pustil samo tisto, kar organizatorje zanima – številke, pa sploh ni pomembno, ali rdeče ali zelene. Naš projekt pa bo ostal in pomenil. Danes bo pomenil veliko vsem, ki spremljajo jeseniški hokej in pomenil bo neprecenljivo pridobitev za vse otroke in njihove starše, ter vse hokejske delavce na Jesenicah. Jutri bomo na ta projekt gledali kot na začetek nove zgodbe železarskih prvakov. Vsi se bomo s ponosom ozirali na sezono 2012/13, ko so požrtvovalni prostovoljci poskrbeli, da se oblikuje in rojeva nov rod šampionov iz mesta rdečega prahu.

In ko se bo naslednjič kdo vprašal, kako lahko majhno mesto sredi ničesar proizvede toliko vrhunskih hokejistov, bomo s ponosom lahko pokazali na fante in dekleta, ki žrtvujejo ure svojega časa samo za to, da na Jesenicah hokej preživi. Na prostovoljce, ki v nemogočih razmerah omogočajo normalen razvoj svojih otrok, svojih malih hokejistov, ki najbrž ne bodo nikoli pozabili, kako so se ob petih zjutraj vozili na Bled in kako so opravili prve treninge na ledeni ploskvi na prostem in pod šotorom. S ponosom se bomo spominjali teh časov, ko smo pozabljeni od vseh in nas žene le ljubezen do hokeja. In ko se bomo naslednjič ob osvojitvi naslova državnega prvaka (tudi to se bo zgodilo prej, kot marsikdo pričakuje…) vsi skupaj tolkli po prsih in prekipevali od ponosa, se zavedajmo, da so za to najbolj zaslužni ti, ki v zadnjih mesecih Podmežaklo gradijo temelje nove zgodbe rdečih šampionov.

Hvala in vsaka čast! 

Miha HRIBAR
Fotogalerija: Drago Cvetanovič

[nggallery id=48]