Ko hokejist enkrat osvoji zlato olimpijsko medaljo, ligo NHL, ali pa morda s svojim moštvom zmaga na kakem drugem pomembnem tekmovanju, takrat je precej verjetno, da gre za odličnega moštvenega igralca.

Hokej je ekipni šport

Prav moštveno delo naredi ta šport tako poseben.
“Tisto, kar je tako posebnega pri hokeju, je združevanje toliko različnih elementov v celoto. Za uspešen nastop zahteva usklajenost petih igralcev, poleg tega pa še vratarja, ki tem petim »krije hrbet« z zaustavljanjem nasprotnikovih strelov,” je povedala znana ameriška trenerka Jenny Potter, štirikratna Olimpijka in zdajšnja trenerka v Ohiu, ZDA. “Kakor pri vsakem ekipnem športu, se tudi pri hokeju lahko zaneseš na pomoč ostalih soigralcev, kadar imaš morda slab dan, storiš napako, ali kaj podobnega. To pa je lep občutek, saj nisi odvisen izključno od sebe, poleg tega pa si tudi sam lahko v pomoč ostalim.”

IMG_3028[1] ob koncu

Z vsemi soigralci ni potrebno biti najboljši prijatelj, toda …

Iluzorno je pričakovati, da bo otrok postal najboljši prijatelj prav z vsemi ostalimi otroki v moštvu. Prav vsi člani moštva pa bi morali razumeti nujo po moštvenem delu. Večina igralcev si sicer ustvari na ledeni ploskvi prijateljstva, ki trajajo vse življenje. Seveda pa je v ekipi vedno tudi kdo, s katerim se otrok morda ne poveže povsem. Takrat se je potrebno naučiti, kako tudi s takim otrokom sodelovati s ciljem moštvenega uspeha.

Večkrat smo na ledenih ploskvah lahko priča igralcem, ki soigralcu ne želijo podati, ker si bodisi tako goreče želijo sami zabeležiti zadetek (točko), ali pa ker soigralca preprosto ne marajo. Bistveno pri vsem skupaj je, da takemu otroku dopovemo, da v življenju ne bo vedno maral vseh ljudi. Vseeno pa je pomembno, da take ljudi (torej tiste, ki jih ne mara) spoštuje in z njimi ravna na način, na kakršnega bi rad, da tudi drugi ravnajo z njim samim. Vse to se potem pokaže na ledeni ploskvi in pri dosežkih ekipe. Otroci se morajo naučiti, da sodelujejo v moštvenem športu, v katerem potrebujejo pomoč soigralcev, prav tako pa tudi soigralci pričakujejo njihovo pomoč. Z drugimi besedami – na ledu je potrebno storiti vse, kar je potrebno za korist moštva, prijateljstvo in simpatije gor, ali dol!

Dobri odnosi na ledeni ploskvi lahko prerastejo v prijateljstva, ki trajajo vse življenje

Nikoli ni prezgodaj, da bi starši (in trenerji) začeli spodbujati otroke k oblikovanju pozitivnih odnosov s soigralci. Pravzaprav pa to velja tudi za igralce iz nasprotnih moštev. Prijateljstva, ki se na ta način zgradijo na ledeni ploskvi, pogosto trajajo vse življenje, ne glede na to, koliko uspešni so v hokejskem smislu posamezni igralci kasneje v svojih karierah.

“V vseh letih igranja hokeja, se je seveda vzpostavilo ogromno prijateljstev in tudi siceršnjih znanstev,” pove prej omenjena Potterjeva. “Take povezave človeku brez dvoma pomagajo. O tem otroci v najmlajših letih seveda ne razmišljajo. Večinoma o tem ne razmišljajo niti v kasnejših, srednješolskih obdobjih, morda celo ne ob šolanju na fakultetah. Potem pa, ko se enkrat zaključi šolanje in ko je enkrat konec tudi hokejske kariere, pa si mora človek poiskati zaposlitev. Takrat v marsikaterem primeru prav pridejo ravno znanstva, ki si jih igralec ustvari skozi kariero hokejista. Lahko rečemo, da se prednosti tovrstnih povezav vedno pojavijo kasneje v življenju, ne takoj v zgodnjih letih …”

IMG_2588[1]

Podpora soigralcem

Starši bi morali spodbujati svoje otroke k temu, da s svojim vzgledom pomagajo tudi soigralcem, ki imajo morebiti slab dan, jim na treningu ne gre prav dobro, ali pa odigrajo morda slabšo tekmo. Potrebno se je zavedati, da so najboljši hokejisti prav tisti, ki niso le individualno odlični na ledeni ploskvi, ampak s svojim odnosom delajo boljše tudi ostale soigralce. Četudi ob kaki priložnosti ne gre le za s hokejem povezane težave – morda je otrok preživel obupen dan v šoli, ali domačem okolju – vsakemu igralcu pomeni veliko, če ga nekdo razume in hkrati poskuša popraviti njegovo počutje. Še posebej to seveda velja za otroke! Prav vsak otrok ima kdaj slab dan, pri moštvenih športih pa se vseeno lahko zanese na pomoč soigralcev, če je (domača in hokejska) vzgoja usmerjena v pravo smer. Otrok bo v takem primeru pomoč soigralcev znal ceniti do te mere, da jo bo brez pomislekov vrnil v primeru, ko se bo komu drugemu zgodil slab dan.

Trenerji cenijo predvsem moštvene igralce

Prej omenjena ameriška Olimpijka je povedala, da pri izbiranju in spoznavanju novih otrok kaj hitro lahko oceni, kateri od njih bodo dobri moštveni igralci. Večina trenerjev v mlajših kategorijah bi se najbrž strinjala z njo. Kadar mladi hokejisti pokažejo, da lahko pomagajo tudi drugim, so lahko v oporo soigralcem in s ciljem skupnega dosežka delujejo skupaj z ostalimi soigralci, si seveda trenerji to zapomnijo. Podobno pravzaprav velja tudi v šoli – učitelji imajo najraje učence, ki k sodelovanju pritegnejo tudi sovrstnike.
“Gre za zelo pomembno zadevo, ki pove veliko predvsem o igralcu in njegovih osebnostnih potezah,” pove Potterjeva. “Vsak trener si seveda želi najboljših igralcev. Kar pa se tiče mene, vedno največji poudarek dam tistim otrokom, ki kažejo največjo željo pri samem učenju in pri tem, da bodo postali čim boljši moštveni igralci in čim boljše osebe.”

IMG_6470

Želja po doseganju zadetkov (točk) ni enaka kakor sebičnost v igri

Potterjeva je priznala, da je bila v mlajših hokejskih kategorijah v igri nekoliko sebična. Pravi pa, da je vsej svoji tekmovalnosti navkljub, vseeno razumela, da brez soigralk v hokeju nikoli ne bi napredovala.

“Zelo sem bila tekmovalna,” pove Potterjeva. “Želela sem si dosegati zadetke, a ne na račun svojih soigralk. Prav vsak igralec(ka) si seveda želi dosegati zadetke in dobro opraviti svoje delo. Menim pa, da je za otroka največji dosežek, če lahko združi svoje želje po osebni uveljavitvi s koristmi celotne ekipe. Vedno mora biti moštvo pomembnejše od osebnih dosežkov!! Tega je otroke težko naučiti in dostikrat otroci razlike pravzaprav ne prepoznajo. Prav gotovo pa velja, da le postavljanje ekipnih dosežkov nad osebne – lahko na dolgi rok prinese uspehe in nagrade.”

Tisti igralci, ki veljajo za play-makerje, so v očeh trenerjev prav gotovo enako vrednoteni, kakor tisti, ki imajo izrazito žilico za doseganje zadetkov. Pravzaprav to velja za čisto vsako pozicijo v moštvu! Kadar starši (ali trenerji) zaznajo, da otrok na ledu začne delovati izrazito sebično, takrat bi ga morali spodbujati k doseganju novih ciljev pri (recimo) točkah za podaje. V takem primeru prav gotovo ne bo trajalo dolgo, da bo otrok začel uživati v svojem početju, le-to pa bo izboljšalo tudi podobo soigralcev in celotnega moštva. Žal pa je močno prisotna tudi neprijetna lastnost staršev, ki marsikaterega od mladih hokejistov prav spodbujajo k sebičnosti, saj ostali otroci »niso dobri«, »nimajo pojma« in podobno … (op.p.)

IMG_1656

Tudi starši morajo spodbujati moštveno delo

Prav z zgoraj zapisanim v zvezi, je pomembno, da starši svoje mlade hokejiste spodbujajo k temu, da postanejo boljši moštveni igralci in ne neke namišljene super-zvezde svoje ekipe! Pozornost bi morala biti posvečena delu v korist ekipe, predvsem pa zabavanju. Na ta način lahko mladi hokejist napreduje v vseh ozirih.

“Vsak starš si za svojega otroka seveda želi najbolje. Te stvari dobro razumem, tudi sama sem mati dvema otrokoma,” pravi Potterjeva. “Pa vseeno še enkrat poudarim – najprej je potrebno misliti na koristi moštva! Včasih je tudi staršem najbrž težko s tribune opazovati in razumeti, kaj počne z ekipo trener, a vedno gre za najboljše namene pri doseganju ciljev moštva. Na zadeve je potrebno gledati pozitivno, tak odnos pa je potrebno prenesti tudi na otroke. Starši naj ne bodo »pametnejši« od trenerja in naj svojega otroka naučijo ceniti tudi dosežke drugih igralcev v moštvu.”

Včasih pa take zadeve spodletijo, saj v današnji družbi vsak poskuša zasledovati neke svoje cilje. Občutek skupnosti je žal povsem razvodenel. Kljub temu bi se morali vsi (tako otroci hokejisti, kakor tudi trenerji in predvsem starši) zavedati, da gre le za igro. Igro!!! Otroci – in vsi ostali z njimi – naj bi se ob tem zabavali.

Spodbujanje otrokovega razvoja v smeri delovanja v skupini, za skupno dobro, se v tem pogledu lahko kasneje v življenju pokaže kot izredno pametno ravnanje!

IMG_2280[1]

Članek je povzet po objavi na spletni strani amdkids.com. Prevedel in priredil: Marko Lukan