Prvi letošnji intervju smo opravili z Gabrom Glavičem. »Glava«, kakor se ga že desetletja drži popularni vzdevek, je v HD Jesenice zadolžen za stroko. Z drugimi besedami – z bogatimi izkušnjami iz svoje igralske kariere – bdi nad razvojem kompletnega pogona mladih hokejistov v našem klubu. Poleg tega je v prihajajoči sezoni prevzel samostojno vodenje ekipe U14. Pa si poglejmo kaj je povedal…

Glava pozdravljeni! Na začetku za naše bralce najprej povejva nekaj osnovnih podatkov o Vas in Vaši hokejski karieri.

Lep pozdrav tudi v obratni smeri. Rojen sem bil 11. marca 1978, s hokejem se ukvarjam od mladih nog. V članskem hokeju sem bil prisoten 16 sezon. Svoj prvi članski hokej sem okusil pri Mariboru,a sem še v svoji krstni sezoni – ob odhodu nekaterih hokejistov z Jesenic – zamenjal Olega Ševcova in branil v finalu državnega prvenstva.  Tako je takrat naneslo, sicer pa sem skozi vse kategorije obiskoval jeseniško hokejsko šolo. Že v prvi članski sezoni sem se prebil tudi v reprezentanco, ki je takrat še igrala v skupini C svetovnega hokeja. V reprezentanci sva bila takrat vratarja Olimpijin Stan Reddick in jaz. Za reprezentanco sem sicer odigral 161 tekem, če se ne motim, jih je od mene več odigral samo Tomaž Razingar. Igralska kariera me je vodila še k AIK Skelleftei na Švedsko in Weisswasserju v Nemčijo. Večino sezon sem seveda branil na Jesenicah, kjer sem doživel izjemne trenutke, pa žal tudi potop članskega hokeja, kot smo ga poznali do takrat.
Pa še oseben podatek – sem oče dveh otrok, hčere in sina. Sin Bor se že udeležuje treningov v najmlajših kategorijah Podmežaklo.

Ob koncu lanske sezone nismo opravili pogovora z nobenim od trenerjev. Kako Vi, kot vodja stroke, ocenjujete minulo sezono?

V tej, ali vsaj podobni vlogi, v klubu vstopam v četrto sezono. Napredek pri večini zadev je očiten, tako z organizacijskega pogleda, kakor tudi v trenažnem procesu. Najbolj me je v preteklih sezonah motilo to, da na ledu z otroci nista bila dva trenerja, a si tega preprosto nismo mogli privoščiti. V prihajajoči sezoni smo vsem kategorijam zagotovili prisotnost dveh trenerjev na ledeni ploskvi, to pa bo tudi pri razvoju igralcev gotovo imelo pozitivne učinke.

Trenerska ekipa tudi sicer zelo dobro sodeluje. Vsakodnevno si izmenjujemo informacije o razvoju igralcev, o njihovih delovnih navadah, pa o stvareh, ki bi jih veljalo še popraviti. Tudi trenerji starejših kategorij že pred »prevzemom« novih igralcev okvirno poznajo njihove značilnosti, menim da je to dobrodošlo. Trenerji si informacije večinoma izmenjujemo kar v garderobi med termini različnih kategorij, prakticiramo pa tudi t.i. »trenerske sestanke«, na katerih se pogovarjamo o sprotni problematiki.

Sicer pa sem dolžan še natančen odgovor na vprašanje – menim, da je bila pretekla sezona zelo uspešna. V dveh kategorijah smo osvojili naslov državnih prvakov, v tretji smo mu bili zelo blizu. Nekoliko je zaostajala le kategorija U14, a tudi pri teh fantih je bilo opaziti marsikaj pozitivnega.

_DSC3047

Kakšne bodo torej letos trenerske ekipe, kako bo potekalo sodelovanje? Od kod črpate ideje za trening, znanje in programe?

Za hokejsko in drsalno šolo bo – tako, kot že dolga leta – skrbel Bojan Brun. V tej vlogi je odličen, tudi otroci ga imajo radi. Pomagal mu bo Peter Bizalj.
Za kategoriji U8 in U10 bo skrbel Luka Pogačnik, njegov pomočnik pa bo Anže Török.
Kategorijo U12 bo še naprej vodil Gaber Klinar, asistiral mu bo Dejan Varl.
Kategorijo U14 bom vodil jaz (Gaber Glavič, op.p.), pomagal pa mi bo Aleš Sodja.
Za kategorijo U16 je zadolžen Aleš Sodja, v pomoč pri delu na ledu in izven njega pa mu bo Dejan Varl.
Ostane še kategorija U18, kjer bo glavni odgovorni dejan Varl, njegov pomočnik pa bo Aleš Remar.

Trenerska znanja, programe in ideje za treninge vsi trenerji črpamo iz dolgoletnih izkušenj, pa gradiv, ki nam jih priskrbijo prijatelji od doma in tujine, ne nazadnje pa ima marsikdo od nas še vedno kontakte z bivšimi soigralci po svetu, tudi seveda s trenerji. Poleg tega je v današnji informacijski dobi z nekaj kliki možno priti do ustreznih napotkov in idej tudi na svetovnem spletu. Trenerska ekipa je seveda ustrezno licencirana, udeležuje pa se tudi trenerskih seminarjev. Ravno pred nekaj dnevi je bil en tak seminar v dvorani Podmežaklo, predavatelj pa je bil ugledni finski strokovnjak. Vsi trenerji z licenco imamo tudi dostop do specialne trenerske internetne strani, nad katero bdi roka IIHF (mednarodna hokejska zveza, op.p.) in se konstantno obnavlja z novimi znanji in spoznanji s področja trenerskega dela. Veliko se učimo tudi od trenerskih kolegov iz razvitejših hokejskih dežel. Podatkov in znanja je torej dovolj, bistveno pri tem pa je, kako vse skupaj na pravi način in v pravi meri uporabiti.

Letos ste samostojno prevzeli tudi treniranje ekipe U14. Lani je bil za to kategorijo zadolžen Aleš Sodja – zakaj je prišlo do te spremembe? Je bilo delo prejšnjega trenerja s temi fanti slabo?

Nikakor ne! Do spremembe je prišlo iz več razlogov – predvsem smo želeli razbremeniti Aleša Sodjo, saj je delo z dvema ekipama zares naporno. Že delo z eno ekipo zahteva celega človeka, zahteva pripravo na treninge, same treninge, opazovanje igralcev, svetovanje, priprave na tekme, ter seveda same tekme. Tekme ob vikendih sicer pridejo kot nagrada za delo skozi teden, tako jih vsaj čutim sam. Trener Sodja je v prejšnjih sezonah zares garal v dveh kategorijah. Ocenjujemo, da tega – s tem, da je letos dobil še dodatne zadolžitve kot pomočnik – ne bi več zmogel, konec koncev ima najbrž rad tudi kako urico zase in svojo družino.
Drugi pomemben razlog je, da sam v delu z ekipo U14 vidim določen izziv. Fantje so se v tekmovalnem smislu odrezali najslabše od naših kategorij in menim, da se to da izboljšati. Pravzaprav bi rekel, da gre v prvi vrsti za izziv.

_DSC2426

Kakšni so generalni cilji v HD Jesenice pred novo sezono?

V prvi vrsti je seveda sezono treba izpeljati brez večjih pretresov. Sam v klubu nisem zadolžen za finance, a kolikor mi je znano, so stebri za sezono čvrsto postavljeni. Drugi cilji so seveda hokejski. Lani v svoji kategoriji zmagovalna ekipa U12, je zaradi prehoda jedra ekipe v starejšo kategorijo močno oslabljena. Pri teh fantih bi v vsakem primeru šlo bolj za vzgojo hokejista kot osebnosti, videli pa bomo kaj bo to pomenilo v rezultatskem smislu.
Konkurence v U14 ne poznam dovolj dobro, s fanti pa trdo delam že od pomladi. Tako kot vsaka, se je tudi U14 ekipa seveda spremenila; verjamem, da bomo letos rezultatsko uspešnejši. Več o dometu te ekipe pa bom seveda lahko povedal po nekaj odigranih krogih.
Kategorija U16 je v minuli sezoni za malo zgrešila naslov državnih prvakov, ob še naprej dobrem delu se jim morda nasmehne letos.
Ekipa U18 je letos močno oslabljena. Kar nekaj fantov iz lanske uspešne ekipe bo letos manjkalo, seveda pa so tu novi, željni dokazovanja. Ponovna osvojitev naslova državnih prvakov bi bila res lep uspeh, najbrž celo nekoliko nepričakovan. Radi bi se seveda dostojno predstavili tudi v mednarodni ligi EBJL.
Tudi na najmlajše kategorije seveda ne smemo pozabiti – pri drsalno-hokejski šoli, ter pri kategorijah U8 in U10 gre seveda v prvi vrsti za vzgojo otrok, ter privajanje k osnovam tega lepega športa.

Morda se to nekoliko križa s prejšnjim vprašanjem, pa vseeno – imate kake posebne cilje s svojo kategorijo, torej s kategorijo U14 (dečki) ?

Poleg zadev, ki sem jih že omenil, bom veliko delal na grajenju ekipe in ekipnega duha. S fanti sem že nekaj mesecev, spoznal sem nekatere zadeve. Ta skupina otrok bo morala delovati nekoliko bolj kot ekipa, posamični dosežki ne smejo biti toliko pomembni. Ne bi postavljal ciljev v smislu uvrstitve, saj to lahko pri tako mladih fantih pomeni nepotreben pritisk. Počasi se bomo pripravljali na vsako tekmo posebej in videli bomo, kam nas to lahko pripelje. Fantom pa vseeno povem, da mene zanimajo zmage, tako jih bom tudi pripravljal. Sicer je v točno tej skupni vidnih nekaj očitnih lukenj v znanju; le-te bomo poskušali skozi sezono v največji meri odpraviti. Kot primer lahko navedem nekaj težav – fantje so doslej premalo delali izven ledene ploskve. Raztegovanje po treningih je zelo pomembno in v začetku se nekateri od njih niso bili sposobni dotakniti niti prstov na nogah. Nekaj centimetrov dodatnega raztega pa lahko med tekmo na ledeni ploskvi pomeni marsikaj. V oči bijoče je tudi pomanjkanje znanja in rutine pri podajah, na tem bomo morali trdo delati. Nekaterim dela težave tudi še drsanje, skrajni čas je, da se te težave odpravijo. Predvsem pa – tu se že ponavljam – bi rad zgradil klapo in ustvaril ekipni duh v garderobi in na rezervni klopi.

Sam fantom tudi povem, da ne bom trpel nediscipline. V pogonu je več kot 20 hokejistov in dva vratarja. Pravila za nastop na tekmi pa zahtevajo 10 igralcev in enega vratarja. Fantje si bodo z delom na treningih prislužili pot na tekmo, ali si jo bodo morali ogledati iz tribune oz. klopi. S tem bi rad dosegel, da se hokejisti na treningih maksimalno potrudijo.

V teh letih se fantje tudi nekoliko že morajo odločiti, ali bodo v življenju igrali hokej, ali pa pač trenirajo iz nekih drugih razlogov. V primeru, da želijo narediti kako kariero, pri tej starosti neresnosti ne more biti več. Nekako do te kategorije še lahko uspevajo fantje, ki so talentirani, a trdno verjamem, da na koncu trdo delo premaga talent. Seveda pa talent nikoli ne škodi, a treba ga je pač nadgraditi z delom.

Kako boste reševali morebitne težave in nesporazume s starši?

Menim, da ob fer odnosu do teh pravzaprav ne bi smelo priti. Največkrat je težava v ambicijah kakega od staršev, potem pa se pojavijo negodovanja zaradi premalo igralnega časa in podobno… Še enkrat ponavljam – fantje si bodo pot na tekme prislužili sami s svojim delom in odnosom. Seveda pa sem odprt za vprašanja in pogovore. V vsakem primeru pa v prihodnjih dneh pripravljamo tudi sestanek s starši.

Kako gledate na »manjkajočo« ekipo U20?

Neobstoj ekipe U20 ni tako velik problem, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem ta kategorija še ne obstaja dolgo časa, v preteklosti je preprosto ni bilo. Ocenjujem, da je liga INL pravzaprav boljša izbira, kot neko vegetiranje v kategorijah U20. Liga ni tako slaba, v njej igra marsikateri dober hokejist; na ta način pa mladi hokejisti hitro spoznajo iz kakega testa so in kako se bodo obnesli v članskem hokeju. Ker članske ekipe nimamo sami, je pogoj za razvoj mladih igralcev dobro sodelovanje z INL ekipo. To naj bi se po dosedanjih pogovorih tudi zgodilo. To bo boljša rešitev kot U-20. Nikakor pa si ne smemo privoščiti, da ne bi bilo ne ene in ne druge…

_DSC3534

Koliko otrok bo letos treniralo v klubu?

Težko je oceniti natančno, a po prvih informacijah pričakujemo nekje okrog 140 otrok, morda nekaj več. Nemogoče je predvideti vpis v hokejsko šolo – mimogrede, ravno v prihodnjih dneh pripravljamo drsalni tečaj – nekaj otrok pred vsako sezono pride tudi od drugod, tako da…menim, da je z ureditvijo razmer tudi interes za hokej spet v porastu. Seveda pa se vsi skupaj zavedamo tudi finančne krize.

Kakšne so Vaše osebne ambicije? Se vidite kot trener, morda kot funkcionar v hokeju?

Predvsem želim stopati korak za korakom. Menim, da tako tudi delujem. Začel sem kot pomočnik pri Gabru Klinarju, zdaj bom samostojno vodil svojo kategorijo. Poleg tega imam zanimiv pogled na hokej – kot vratar sem celotno kariero lahko spremljal gibanje igralcev pred seboj in na ta način videl, kar kak trener, ki je igral določeno pozicijo v svoji karieri – morda ni. Če me že vprašate, bi raje deloval kot trener, to me zanima. Ob pravi ponudbi se seveda ne bi odrekel niti tujini. Zaenkrat pa sem zadovoljen takole – kot trener vratarjev delujem v reprezentanci Slovenije, pa tudi v klubu in deloma na Hokejski Zvezi imam dovolj zadolžitev. Sicer ne zavračam nobene opcije, niti ne funkcionarske, če bi se tako obrnilo, a zaenkrat sem raje v »operativi«…

Imate v domači dvorani Podmežaklo dovolj terminov? Kako je to urejeno z Zavodom za šport? So 60-minutni termini ustrezni?

Terminov je vedno premalo, sam bi si prav gotovo želel še kakega. Tudi letos bomo v določeni meri kombinirali s treningi dveh kategorij naenkrat, a se tudi tako da izpeljati dober trening. 60-minutni termini so v redu, tudi v članskih kategorijah trening traja nekako med 50 in 55 efektivnih minut. Sam bi petim treningom na teden dodal še kako prijateljsko tekmo. Tudi sicer bi si želel, da bi HZS morda občasno kak krog tekmovanja izpeljala tudi med tednom, fantom primanjkuje tekem.

Kakšen je Vaš pogled na napredovanje trenerjev s fanti po kategorijah?

Mislim, da je pametno, če otroci po dveh letih zamenjajo trenerja. Vsak prinese nova znanja, drugačne poglede, fantje pa ob koncu sami izluščijo dobre in slabe stvari. Kakor jaz gledam na vse skupaj – ni preveč dobro, če imajo hokejisti več let istega trenerja.

Bi za konec še sami kaj dodali?

Nič posebnega. Rad bi le povabil čim več malih otrok in njihovih staršev, da se udeležijo drsalnega tečaja. Podrobnosti o njem so že na naši spletni strani. Vedno pa so dobrodošli tudi ob tekmah vseh kategorij, tudi navijanja za brate, bratrance, sinove in vnuke na ledeni ploskvi se ne bomo branili.

Hvala za pogovor.

Tekst: Marko LUKAN
Foto: Borut Žigon