lukan-hdj-bw
Piše: Marko L.

Aleš Sodja je v letošnji sezoni ponovno trener ekipe dečkov (U14). Po tistem, ko je dolga leta treniral selekcijo otrok letnikov 1999/2000, bil z njo zelo uspešen in je občasno skrbel tudi za druge kategorije, mu je bilo pred letošnjo sezono spet zaupano delo v kategoriji, za katero se pogosto izkaže, da je v marsikaterem pogledu prelomna. Težko bi sicer zapisali, da gre za kako pravilo, ki sto-odstotno drži, se pa nekako v tej starostni skupini precejkrat pokaže, kateri od otrok je v resnici iz pravega testa za tekmovalni hokej. Seveda vedno obstaja možnost, da kdo, ki je v zgodnejših fazah kariere zaostajal, a ves čas pridno delal, eksplodira kasneje. Obstaja prav tako tudi opcija, da nekateri, ki v mlajših kategorijah izstopajo, v starejših počasi zbledijo, ampak opisovanje teh zadev bi najbrž zahtevalo podrobnejšo analizo in celoten članek na to temo. Mi pa se raje posvetimo pogovoru s trenerjem dečkov.

img_8805

Pozdravljeni Aleš. Kako je v teh januarskih dneh? Kako kaže ekipi in kako je sploh prišlo do tega, da ste v tej sezoni spet zadolženi za selekcijo U14?

Dober dan. Trenutno imamo z ekipo za seboj v tej sezoni natančno sto ledenih treningov ter dvainšestdeset suhih. Natančne številke poznam, ker sem jih ravnokar uporabil v poročilu.

Je to optimalno za to obdobje?

Je. To je za začetek januarja primerna številka. Da pa nadaljujem z odgovori na prej zastavljena vprašanja – moja želja pred sezono je bila ponovno delati z eno ekipo od začetka, od najmlajše kategorije. Začel bi recimo v kategoriji U8, morda U10. Na ta način lahko ves čas spremljaš svoj »izdelek«, ga ocenjuješ, popravljaš itd. Vsak trener ima svoje metode. Razpletlo se je drugače, ampak v tem ne vidim nobenega problema. Svoje delo opravljam rad in z veseljem delam tudi s temi otroki. Ekipa je trenutno na četrtem mestu prvenstvene lestvice, za prvimi Blejci zaostajamo le tri točke. Ob tem je potrebno povedati, da smo od ekip pred nami odigrali kar po tri tekme manj, tako da sem z opravljenim doslej lahko relativno zadovoljen.




V prejšnji sezoni ste skrbeli tudi za fante, ki letos igrajo v prvenstvih U16 in U18. Kako to, da niste ostali z njimi?

V kombinaciji s službo bi bilo delo dejansko preveč zahtevno. Ti fantje v dvorani vsak dan preživijo po štiri ure, ob koncu tedna pa dvakrat igrajo tekme. To je delo za nekoga, ki ima ves dan na voljo samo za hokej.

Vzeli ste mi vprašanje z jezika – opravljate svoje delo v društvu profesionalno?

Če se vprašanje nanaša na kvaliteto mojega dela, potem bi že rekel, da ga, hahaha. Sicer pa sem zaposlen na Zavodu za šport Jesenice. S svojo službo sem zadovoljen, rad jo opravljam. Pa tudi v klubu (društvu) so zadeve v zadnjih letih dobro urejene, tako da se res nimam nad čem pritoževati. Sicer pa kot pomočnik trenerja delam tudi v ekipi, ki Jesenice letos zastopa v mednarodni U20 tekmovalni različici lige EBEL (v ligi EBYSL, op.p.). To so tisti »moji fantje«, ki ste jih omenjali na začetku … Tudi tam smo – po doslej videnem – z večinoma šestnajst in sedemnajst let starimi fanti zaenkrat kar uspešni.

img_8783

Ste pred letošnjo sezono poznali kaj fantov iz ekipe U14?

No … poznal sem nekaj starejših in tistih boljših, ki so mi kot trenerju padli v oči. Pa seveda iz pogovorov s trenerji. Veste, vsi trenerji v klubu bolj ali manj poznamo vse otroke. Med nami informacije ves čas krožijo. V tej ekipi je kar precej potenciala, fantje so prima, če tako rečem. Poslušajo, se učijo in napredujejo, je pa ob tem potrebnega tudi veliko spodbujanja in priganjanja. Stvari peljemo v pravo smer, nekoliko pa me moti le dejstvo, da se preveč zanašamo na dva, morda tri igralce. Dobro je, ker je v ekipi dvaindvajset hokejistov, s tem se konkurenca povečuje. Vsako tekmo moram pustiti dva doma, a fantom vedno pravim, da naj jim bo to spodbuda za delo v prihodnje. Z obiskom treningov sem zadovoljen, obiskanost je primerna. Seveda je razumljivo, če kdo od fantov kdaj manjka zaradi bolezni ipd. No, pa da ne bom ves čas govoril le o fantih – pomemben del moje ekipe je tudi naša Deja (Glavič, op.p.). Vse kar sem in bom povedal, seveda velja tudi zanjo.

Omenili ste, da se velik del ekipe zanaša na dva, morda tri igralce …

Ja, je že tako, da je nekaj fantov izstopajočih. Ampak nekajkrat smo v tej sezoni že dokazali, da se da tudi brez le-teh. Stremim k temu, da je čim bolj kompaktna ekipa in je ne vlečejo naprej le nekateri igralci. Saj pravim, še se nam dogaja, da se ostali preveč zanašajo na te t.i. vlečne konje, če se tako izrazim. Ampak izziv zame kot trenerja, pa je v resnici to, da poskušam nekaj narediti tudi iz ostalih. Pa da seveda ob tem ne zanemarim niti teh, ki so že sedaj v ospredju. Vedno je kaj za popraviti tudi pri teh. Res pa je, da se stvari ne popravijo čez noč. Napredek je treba opazovati skozi daljše časovno obdobje.




S čim se sicer večinoma ukvarjate v tej starostni skupini?

Veliko drsamo in se posvečamo določenim tehničnim aspektom hokeja. S taktiko se še ne obremenjujemo preveč. Nismo resneje recimo še trenirali igre ob številčni prednosti, pa ob igralcu(ih) manj in podobno. Za to bo dovolj časa kasneje. Na tekmah poskušam igrati z vsemi igralci, če se le da. Če ne gre, pa pač ne silim po nepotrebnem. Prvič na tekmah rad zmagam, drugič pa otrokom nočem vzeti volje. Kaj pa lahko v resnici dobrega otrok izvleče od tega, če ga je nekdo na tekmi nekajkrat »sprehodil« in tako rekoč osmešil? V takih primerih potem pač zaupam tistim boljšim, z ostalimi pa poskušam zadeve popraviti na treningih. Tudi sicer ekipo sestavljam po tem, kar na treningih vidim med ponedeljkom in petkom. Fantje me v glavnem sicer kar poslušajo. Včasih jim dam kake naloge, s katerimi se prilagajam trenutni situaciji. Pravi trener začuti, kdaj so fantje nezbrani, veste. Včasih pa so po drugi strani tudi povsem »napaljeni« in takrat je užitek delati z njimi. Koliko se tem variacijam na treningih lahko prilagodijo posamezni fantje, pa je spet druga zgodba. Potem pa je vsak teden na voljo še tematski trening. Tam določene stvari ponavljamo in ponavljamo. Če je treba, pa milijonkrat. Na skupnih treningih to seveda ne gre, preveč je drugega dela, ki ga ekipa mora opraviti. S temi tematskimi treningi sem sicer zelo zadovoljen – tam en trener dela s kakimi petimi fanti, to pa je idealno.

Kako pa je z vratarji v ekipi?

Na tem področju nisem strokovnjak in zadeve težko ocenjujem. Rekel pa bi, da je še dovolj prostora za izboljšave in tudi tukaj se skriva rezerva moje ekipe.

img_8806

Koliko pri fantih opažate vpliv staršev?

Te stvari se začutijo, veste. Fantom ni potrebno ničesar reči, vse te stvari se vidijo na treningih in tekmah. Začutim energijo, ki jo fantje prinesejo v garderobo in na led. Vem, o čem in na kak način se starši s hokejisti doma pogovarjajo. Kritiziranja doma sicer ne odobravam. Morda otrok s tekme ne prinese gola, ali podaje, ampak je pa naredil kaj drugega dobrega in te stvari trener vidi. Domače kritike niso dobrodošle, naj starši te reči prepustijo trenerju. Kaj mislite, kako je otroku pri srcu, če se zaveda, da ni igral preveč dobro – in otroci to sami najbolje vedo, veste – in ga ob koncu tekme na to opozori trener, potem pa ga na poti domov nahruli še oče? Za samozavest igralca je to slabo.

Pred časom sem Dejanu Varlu zastavil podobno vprašanje, kakor ga sedaj vam – ali rajši »delate« igralce, ali raje zmagujete na tekmah?

Pa … to vprašanje se mi zdi zelo čudno. Če si igralce »naredil«, potem boš na tekmah tudi zmagoval. Jaz sem za to, da vsi fantje igrajo in se učijo na vsaki tekmi. Ampak potem bi morali igrati »na trakce«, kakor je to pred leti že bilo. Tako bi igrala prva peterka proti prvi peterki itd, ne pa da nekoliko slabši fantje pridejo na led proti boljšim nasprotnikom. Pred leti je prihajalo do manipulacij posameznih trenerjev in so se te zadeve sfižile. Potem pa sem seveda tudi sam prisiljen boljšim igralcem nasproti postaviti svoje najboljše fante. Lepo je imeti v ekipi dvajset in več hokejistov, ampak če nasprotniki vrtijo le dve peterki, jim je na nek način potrebno odgovoriti. Kar pa se tiče »delanja« igralcev je pa tako, veste … če nekomu petdesetkrat nekaj rečeš, pa še vedno ne upošteva, potem se pač nehaš ubadati z njim. Sliši se grdo, ampak … zakaj bi zapravljal čas z nekom, ki noče, ko pa je v ekipi vedno dovolj fantov, ki so pripravljeni poslušati in delati? Ali pa ko fantom rečem, naj oddrsajo en krog z največjo možno hitrostjo – »rundo«, kot temu rečemo v žargonu – nekateri sploh ne drsajo na polno. Drugi drsajo tričetrt kroga in podobno. Sam pa jih vedno spodbujam, naj oddrsajo raje pol metra več, kakor pol metra manj. Sčasoma to nanese mnogo metrov. Kilometrov, če hočete. To pa se seveda mora pozitivno poznati pri drsanju. Podobno velja tudi za druge vaje. Nekateri fantje recimo pridejo na trening 45 minut prej, se ogrejejo, streljajo na gol in podobno, drugi pa iščejo izgovore. Na te reči pa resnično nimam vpliva. Nekateri bi radi igrali hokej, drugi pridejo na treninge in tekme, ker jim je to pač postala navada, ali pa od njih kdo to zahteva. Je pa tudi tako, kakor pogosto povem fantom – hokej nekoga boli! Zdaj je pa od njih odvisno, ali bodo pustili nasprotnikom, da udrihajo po njih in jih bo bolelo, ali pa bodo oni spravili nasprotnike v bolečino. Na tem mestu seveda ne propagiram grobosti in je fantov tudi ne učim, ampak … vsak, ki je vsaj malo na ti s hokejem, bo vedel o čem govorim. Sicer pa z ekipo vsako tekmo štartam na zmago, tu ni nobenega dvoma.

Ali zaznavate nihanje v predstavah posameznih igralcev skozi leta? Kako gledate na to?

Ja, seveda te reči zaznavam. Ni sicer ravno pravilo, ampak pogosto se dogaja, da tisti fantje, ki v mlajših kategorijah naravnost izstopajo, v starejših kategorijah kar nekako zbledijo. Ker so v mlajših letih toliko superiornejši, posledično vlagajo manj truda in to jim preide v kri. Za optimalno pripravo bi dejal, da bi fantje vsako uro, ki jo preživijo na ledu, morali nadgraditi z uro dela na suhem. Koliko od teh fantov pa mislite, da doma še kaj naredi za hokej? Zelo malo! Najlaže se je potem pritoževati in kriviti trenerja, ker je igral samo z dvema peterkama. Iskanje razlogov, zakaj posamezni igralec nima dovolj igralnega časa, se mora vedno začeti pri sebi. Niso krivi drugi, če nekdo igra manj! Ko pa že ravno omenjam tiste, ki doma ne delajo ničesar, pa je prav omeniti tudi ekstreme, kjer starši otroke prav uničujejo z drilom, ampak takim so moje besede tako ali tako bob ob steno.

Sprašujete me o nihanjih igralcev skozi kategorije – veste, pak se skozi nasprotnikove vrste »vozi« nekako do kategorije U14. Torej do te, v kateri delam jaz. Tu se počasi take »vožnje« prenehajo, praktično ni jih pa več v kategorijah U16, U18 in U20. Tudi tisti, ki so bili v mlajših kategorijah slabši, začnejo nekako v kategoriji U14 igrati bolj na telo, postanejo močnejši, pa tudi trenerji do teh let postavimo že osnove svojih sistemov. Pa tudi tako je – fantje odraščajo in se jim zdi pod častjo, da bi jih kdo »sprehajal« po ledeni ploskvi, puberteta dela svoje. Zato pa marsikdo od dotlej odličnih hokejistov samo še osuplo opazuje, kaj se mu dogaja. Pa saj razumem – fant dela vse enako, kakor je delal dotlej. Ni pa zmožen razumeti, da drugi delajo drugače. Sicer pa doseganje točk ni izključnega pomena pri hokeju. Na to največkrat gledajo starši na tribunah. Trenerji vidimo še pokrivanje prostora in igralcev, borbenost, bodičke, blokiranje strelov … Nekateri v ekipah so pač garači, drugi pa umetniki, saj tukaj ne odkrivam tople vode. Naloga trenerja pa je, da pravilno razporedi po peterkah tako ene, kakor tudi druge. Zaradi takih dejstev, se mi zdi delo v kategoriji U14 zelo, zelo pomembno in odgovorno.

img_8784

Kakšna je vaša politika do uporabe telefonov v garderobi?

Zmenjeni smo, da se telefoni v garderobi ne uporabljajo. Nisem pa okrog tega ne vem kako strikten, teh reči ne preverjam. Saj veste, kako je v teh letih – prepovedani sadeži so najslajši. Sicer pa so ti telefoni velika težava; peljemo se recimo na tekmo v Tivoli, pa so vsi fantje do Ljubljane, praktično do pred dvorane, na telefonih. Potem pa se zadnje pol ure pripravljajo na tekmo. Te stvari na ta način ne funkcionirajo – z glavo je potrebno biti pri stvari. Tekma se praktično začne že vsaj en dan prej – pomembno je kaj si jedel, kdaj si jedel, koliko in kako razmišljaš o nasprotnikih ipd …

Ste si pred sezono zastavili kak trden cilj, kaj želite doseči s to ekipo?

Težko bi rekel, da sem si zastavil za cilj osvojitev naslova državnih prvakov. Seveda bi ga bil vesel in za točno ta cilj delamo skozi sezono, ampak … pride do poškodb, bolezni ipd, pa se vsi tovrstni načrti hitro podrejo. Tudi sam sem v preteklih letih že kdaj izgubil kako finale z odlično ekipo, tako da … Takole bi rekel – s svojo ekipo bom delal podobno, kakor delajo v šoli. Do konca bomo opravili s svojim programom, potem pa bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Forme pri teh fantih tudi še ne morem tempirati za recimo marec, ali pa drugo polovico februarja. To počnejo profesionalci. Bomo pa do omenjenega časa že toliko napredovali v vseh pogledih, da bomo boljša ekipa, kakor smo trenutno. Trdnih tekmovalnih ciljev si torej nisem postavil. Se bom pa s fanti po zaključenem rednem delu tekmovanja v državnem prvenstvu usedel in kako rekel …

Kdo pa so favoriti letošnjega tekmovanja, katere ekipe so vam najhujša konkurenca?

Definitivno Bled in Olimpija. Morda tudi Maribor. Ampak to je nehvaležno vprašanje, prej sem že povedal zakaj. Proti vsakemu nasprotniku je potrebno odigrati maksimalno angažirano. Play off pa je tudi posebna zgodba. Tam kot trener ne želim uživati v lepoti, ampak zmagati in večkrat je igro potrebno prilagoditi. Pa tudi pritisk nekateri fantje zdržijo, drugi pa pač ne … Veliko je dejavnikov, ki se morajo sestaviti v celoto, če želimo biti ob koncu uspešni.



Kako pa gledate na sodelovanje tujih ekip v slovenskem državnem prvenstvu? Letos so se tekmovanju pridružili celovški EC KAC, pa beljaški EC VSV, beograjska Crvena zvezda in t.i. Team Zagreb …

Za nas je to vsekakor dobro. Imamo več tekem, več kvalitetnejših nasprotnikov. V začetku so Celovčani sicer nekaj poskušali s slabšo ekipo … kaj pa vem, morda drugo po moči, tega ne vem, razmer tam ne poznam tako dobro … a so hitro videli, da jih bodo domov večkrat nesli »polno gajbo«. Tudi Korošci so potem k tekmovanju pristopili resneje. Je pa tako, veste – v posameznih klubih kvaliteta generacij precej niha. Včasih je kaka generacija izrazito nadarjena in uspešna, spet drugič nekim drugim fantom ne gre, pa ne gre, pa čeprav so deležni istega učnega procesa in istih trenerjev. Sam svojo letošnjo ekipo ocenjujem kot potencialno zelo sposobno. Vsega tega sicer še nismo pokazali.

V kategoriji U20 ste tudi v tej sezoni pomočnik trenerju Gabru Glaviču. Precej let ste sami vodili te igralce – kako ocenjujete napredek te ekipe?

Zdaj lahko dejansko vidim stvari, ki jih prej nisem. Delo glavnega trenerja je precej drugačno, skrbi za potek samega treninga in tekem. Kot pomočnik pa se lahko tudi na treningih osredotočim na posamezne igralce, na njihove prednosti in pomanjkljivosti. V začetku sem bil skeptičen – mislil sem si, da bodo fantje morda težko sprejeli način dela Gabra Glaviča, ker so le že od malih nog vajeni mene. Pa ni tako – fantje imajo Gabra zelo radi. Gaber je tudi človek, ki je z glavo pri hokeju štiriindvajset ur na dan, meni pa kaj takega že zaradi službe ne more uspeti.

Kar pa se tiče sodelovanja v ligi EBYSL, pa pravim takole – večina fantov je dejansko starih šele šestnajst, ali sedemnajst let, tako da na tem nivoju lahko igrajo še do tri sezone. Nam pa gre že letos kar precej dobro. Z ekipami, ki si želijo igrati hokej, običajno odigramo kar dobre, rekel bi celo – lepe tekme. Moštva, ki igrajo bolj taktično, pa lepoto seveda ubijajo, ampak tudi proti takim je potrebno najti recept za zmago. Pa saj se na nasprotnike vedno pripravimo. Danes obstajajo posnetki, lahko si ogledaš kako posamezna moštva igrajo v domači dvorani in kako v gosteh … S trenerjem Glavičem se pred tekmami vedno usedeva in se skušava na nasprotnike ustrezno pripraviti.

Kako pa je s šolo? Fantje praktično ves svoj čas posvečajo hokeju, večina pa je še srednješolcev …

V ekipi ni kakih hujših težav. Hokej moraš pač imeti rad, pa si tudi čas za šolo in učenje organiziraš primerno. Je pa še druga težava – sošolci in vrstniki teh fantov gredo ob koncih tedna ven, se zabavat in podobno … ti fantje pa so v avtobusu, se celo noč vozijo recimo nekam na Madžarsko, potem pa se tam pretepajo z domačini … In ko je vsega tega konec, ko pridejo domov – pa jih spet čakajo treningi, treningi, treningi … Ni lahko, vem. Hokej ti mnoge reči vzame, ampak ti pa tudi mnogo tega v življenju da!

img_8807

Zaposleni ste v Zavodu za šport Jesenice, hkrati pa tudi trenirate otroke v HD Jesenice. Med obema »organizacijama« je nekaj odprtih računov, kako gledate na te reči?

V nobeni funkciji nisem seznanjen s temi zadevami, poznam jih le iz medijev. To pač ni moje področje ne v službi, ne pri delu z otroci. Bi pa rekel, da se bodo v dobro razvoja panoge na daljši rok morale najti drugačne rešitve od teh, ki veljajo trenutno. Ne more neko društvo, ki se ukvarja z vzgojo otrok, mesečno za uporabo ledene ploskve plačevati deset tisoč evrov, če nekoliko poenostavim. Se vam zdi to normalno?

Hokej je tudi sicer drag šport. V svojega otroka sem v zadnjih štirih mesecih vložil tisoč evrov za opremo od nog do glave. Poleg tega je v tem času polomil tudi štiri palice, pa sem vložil še dodatnih tisoč. Pa tu govorim samo o opremi. Tega se ne da primerjati z recimo judom, nogometom, katerimkoli športom. Pa nočem zmanjševati pomena ostalih športov. Seveda so stroški tudi drugje. In seveda verjamem, da ima vsak rad svoj šport, ni hokej edini šport na svetu.

Kako sicer ocenjujete Jakov (sin trenerja Aleša, kapetan ekipe U20) napredek?

Tu nikoli ni bilo nobene protekcije. Morda jih je Jaka prav zaradi tega, ker sem trener, slišal še nekajkrat več, kakor ostali. Imamo pa v družini eno zlato pravilo, ki se ga držimo že vsa leta – doma se ne pogovarjamo o hokeju. Niti sekunde! Pa tudi to bi rad povedal: veste, da sem prijatelj vseh trenerjev, ki delujejo v klubu – nikoli pa nisem koga prosil, če lahko pomaga Jaku, ga porine v kako višjo kategorijo, ali kaj podobnega.

Kaj pa njegove predstave na ledu?

Trenerji imajo vedno radi garače, borce. Sam vidim Jaka kot prav takega. Morda je celo kdaj preveč borben, če lahko tako rečem. Sliši se neumno, ampak ob zaostanku, ali pa recimo prednosti 8:3 tri minute pred koncem, se mu res ne bi bilo potrebno metati pod pak in tvegati poškodb … Menim, da bi več moral delati na svojem strelu, sicer pa sem z njegovim razvojem zadovoljen.

Kdaj pa fantu daste t.i. »feedback«? Gotovo ga potrebuje, konec koncev ste tudi njegov oče in ne le trener v klubu …

Če me vpraša, mu zadeve povem na potovanjih z avtobusom, včasih na dopustu, ali pa ob vožnjah s treningov in tekem domov. Ampak rekel bi pa eno – imam srečo, da moj sin igra hokej in predvsem – da v tem uživa!

Boste kako rekli o letošnji sezoni vašega brata Urbana rdečem dresu članske ekipe in tekmovanju v Sky Alps Hockey League?

Imam občutek, da mu letos zares ne gre. Nočem pritiskati nanj, najbrž se sam še najbolj obremenjuje. Vem, da si želi igrati bolje in verjamem, da mu bo v nadaljevanju sezone to tudi uspelo. Občasno ga povabim, da si razbremeni misli s sodelovanjem na mojih treningih, česa več pa trenutno ne morem. Lahko sicer dam kak nasvet, to pa je tudi vse.

img_80661

Kako vidite delovanje drsalnega kluba na Jesenicah? Vprašanje sicer nima nobene povsem neposredne povezave s hokejem, a je na nek način vseeno del dogajanj, v katerih sodelujete, bodisi službeno, bodisi kot trener hokejistov …

Drsalci? Drsalci so pravi fenomen. Na ledu so vsako jutro, pa dopoldan, v času kosil … Sploh mi ni jasno, kako uskladijo vse svoje treninge (in tekmovanja) s šolskimi obveznostmi. Da so pri vsem skupaj še uspešni, pa je – kakor sem rekel – fenomen!

Kako pa gledate na svoje lansko sodelovanje v članski ekipi? Naj spomnimo – delovali ste kot pomočnik glavnega trenerja Dejana Varla …

Izkušnja je zelo pozitivna. Vse, kar se je zgodilo, je zame kot trenerja velik plus. Mnogo sem se naučil. Mislil sem, da je priganjanje potrebno le pri otrocih, pa je potrebno tudi pri članskih hokejistih, veste. Morda še celo nekoliko bolj. Pri takem delu ne sme biti sentimentov, z igralci ne moreš biti prijatelj. Red v ekipi imaš po mojih izkušnjah lahko le s trdo roko.

Je to prekletstvo majhnega kraja? Vsi poznamo vse, vsak je z nekom prijatelj …

Najbrž na nek način res. Težko je vzpostaviti avtoriteto. V hokeju nas je šlo z leti skozi Podmežaklo že ogromno, na Jesenicah praktično ni družine, ki vsaj enkrat v zgodovini ne bi na nek način sodelovala v hokejskih dogajanjih. Že v moji družini so hokej poleg mene igrali vsi bratje (Urban je še vedno del članske ekipe). Igra ga moj sin, v  hokej je bil vpleten moj oče … Vemo pa, kako ljudje gledamo na poznanstva v teh krajih. Vsak bi rad zase kako ugodnost, kak mali popust ipd. V tej ozki dolini je pač tako, ne vem pa, kako je to drugje. S tem nimam izkušenj.

img_8620

Vrniva se še nekoliko na vaše delo v kategoriji U14. Zanima me, na kakšen način vodite tekme? Kako je to videti na klopi za rezervne igralce, kako je v garderobi?

Na tekmah čustveno sodelujem. Morda to ni prav, ampak drugače ne znam. Vpijem, hvalim, grajam, hodim sem ter tja, komentiram, se prepiram s sodniki, s fanti skupaj na nek način igram. Na ta način fantje tudi v odmorih med tretjinami in po tekmi natančno vedo, kakšne volje sem. Če sem recimo slabe volje, ker smo tekmo izgubili, je v garderobi dostikrat smrtna tišina. V preteklosti sem vodil tudi že ekipe, v katerih – če ne bi bilo rdečih dresov na fantih – ne bi vedel, ali sem prišel v pravo garderobo. Pa ni problem izgubiti, če si dal vse od sebe in te je premagal boljši nasprotnik! Bolj me jezi, če se kdaj predamo praktično brez boja. Tudi taki dnevi pridejo, jasno. Po tekmah sem popolnoma izmučen in prazen. Sicer pa po tekmah nikoli ne grem takoj v garderobo. Najprej si nekoliko zbistrim misli, se umirim … navadno si prižgem kako cigareto. Ni zdravo, vem, a že dolga leta sem kadilec. Tudi stroka pravi, da je potrebno po tekmi povedati samo dobre stvari. Potem pa je potrebno v prihajajočem obdobju pripraviti treninge tako, da se popravljajo zadeve, ki so na tekmah škripale.

Tudi sicer veljate za zelo impulzivnega, odločnega, glasnega trenerja. Redki treningi minejo brez vpitja, ali recimo tolčenja s palico po ledeni ploskvi in »bandi«. Kako je s tem?

O tem nikoli ne razmišljam. Teh reči ne počnem zavestno, ali pa, ker bi hotel, da se me otroci bojijo. Morda bi se naučil delati drugače, če bi se lahko videl, haha … Ampak, a veste … včasih je pač potrebno zavpiti. Če otroci delajo slabo, jih najprej le opazujem. Saj je jasno, da vsakemu vsaka vaja ne more uspeti v popolnosti. Potem zapiskam, povem, jih pošljem ponavljati vajo … no, potem pa mi zmanjka potrpljenja. A veste, ni stvari, ki je fantje v tej starosti ne bi obvladali. Vsaj take ne, kakršne zahtevam od njih. Bolj gre za nezbranost, ali neresno delo pri treningih.

Prej sem govoril o prehrani … težko je govoriti o tem, ko pa opazim, da nekateri fantje na treningih še bidona nimajo! Koliko potem mislijo na hokej, koliko so z glavami pri stvareh? Sploh si ne upam pomisliti na to, da jim morda bidona pred treningom ni pripravila mami! V teh letih bi fantje morali že biti nekoliko samostojni. Kar pa se prehrane tiče …

…oprostite, ker vas prekinjam – ampak, a ni vseeno nekoliko prezgodaj obremenjevati fantov (in staršev) s prehrano? Gre le za otroke, ki še intenzivno rastejo …

Prezgodaj? Prej se privadijo določenim zadevam, prej jih bodo ponotranjili. Pravilno prehranjevanje pa pomaga tudi pri predstavah na ledu. V časih moje igralske kariere nismo o teh rečeh vedeli praktično ničesar. Fantom in staršem bi priporočil, naj se poslužujejo jedilnika, ki ga je sestavil gospod Pekolj. Ta je kar dobra orientacija za to, kaj je telesu potrebnega za optimalen razvoj.




Pa zaključiva tale najin pogovor z vašo oceno hokejskih dogajanj v mestu. Kako gledate na razvoj dogodkov v zadnjih letih?

Osredotočil se bom na komentar obstoječega stanja. Kaj se je dogajalo v prejšnjih – kriznih – letih, ve vsak spremljevalec hokeja, zato o tem ne bi več izgubljal besed. Kar pa se tiče trenutnega stanja, pa bi rekel, da je sodelovanje med HD in HDD Jesenice solidno. Članska ekipa je od mlajših selekcij vedno dobila tisto, za kar je prosila, kar je želela. To deluje. Ali smo ob tem tisti, ki delujemo v obeh društvih, tudi zasebno prijatelji, skupaj pijemo kavo, ali ne, pa je druga zgodba. Te stvari na naše delo ne smejo imeti vpliva.

Kako gledate na združitev obeh klubov?

Verjetno bi bila dobra. Morda bi veljalo obdržati ločene račune, saj vsi vemo kaj je pred leti postalo največja težava. Tudi sicer bi bilo potrebno najti pot, da se znanje in viri v mestu in okolici združijo. Konec koncev se vsi potimo v dvorani in okoli nje s približno istimi cilji. Ampak – kot sem rekel že pri nekem drugem vprašanju – s temi zadevami se sam ne ukvarjam. Moje delo je, da treniram otroke in verjamem, da ga opravljam dobro.

img_87811

Po pravici povedano, sva z Alešem s temle pogovorom opravila že pred tedni. Potem pa je nori december posegel tudi na časovnico spodaj podpisanega, tako da se je zbiranje vtisov, urejanje zapiskov in pretipkavanje teksta pošteno zavleklo. Aleš Sodja je v pričujočem intervjuju gotovo povedal dosti zanimivega; pa ne le za otroke in starše, ki se dotikajo dela v njegovi kategoriji, pač pa tudi za širšo hokejsko in sploh športno javnost.

Foto: Marko L.