lukan-hdj-bw
Piše: Marko Lukan

Ljubljenec navijačev, kapetan, reprezentant, trener v mlajših kategorijah in vodja članske ekipe … vse to je že bil Dejan VARL v preteklosti. V letošnji sezoni je spet v vlogi trenerja tam, kjer se je vse skupaj zanj pred leti samostojno tudi začelo – pri HD (mladi) Jesenice. Dejan je v tekmovalni sezoni 2016-17 zadolžen za dve ekipi in sicer tisto, ki nastopa v kadetskem prvenstvu (U16) in tisto, ki zastopa železarske barve v tekmovanju mladincev (U18). S precej dolgim pogovorom sva opravila po dobrem mesecu tekmovanj v obeh kategorijah. Dejan je domete in (morebitne) omejitve fantov v svojih ekipah lahko že dodobra spoznal. O obeh kategorijah, pa izkušnjah z delom  na mestu članskega trenerja v lanski sezoni in še čem sva spregovorila za bralce spletne strani HD Jesenice …

Pozdravljeni Dejan. Najprej bi vas rad povprašal po izkušnjah iz lanske sezone. Kako je biti trener članske ekipe na Jesenicah?

Dober dan. Vedel sem, da me boste spraševali o tem, haha … Rekel bi, da je bila zame to super izkušnja. Imel sem odlične pogoje za delo, v to ni nobenega dvoma. Vedno pa je ob tem potrebno vedeti, da sem (smo) delovali v amaterskih, ali pa v najboljšem primeru v pol-profesionalnih razmerah. Na nek način tudi zdajle s 16-letniki delam v podobnem stilu. Tisti fantje v lanski sezoni so na treninge prihajali iz služb in utrujeni, ti letošnji pa iz šol. V lanski sezoni sem se ogromno naučil, ogromno sem se moral prilagajati.  Nekaterim fantom v članski ekipi sem pri treningih nekoliko gledal skozi prste, saj sem vedel, da so bili ves dan v službi. Ampak, a veste, drugi fantje pa potem tako popuščanje hitro opazijo in harmonija v garderobi ter nasploh v moštvu se podre. Težko je delati tako. Popuščanje pri disciplini na treningih pa se hitro vrne na tekmah. Če bi bil danes spet v taki vlogi, potem pač popuščanja ne bi bilo. Hokejsko okolje na Jesenicah je zahtevno, ljudje vedno hočejo gledati le zmage. V lanski sezoni pa sem se najprej srečeval  z željo po točkah. Prilagodil sem se temu, oblikoval ekipo tako, da je osvajala točke, ampak nismo pa imeli prave igre. Potem pa sem jih seveda poslušal  na to temo. Moja filozofija pa je hitra igra z mnogo drsanja in … no, naučil sem se, da vsem nikoli ne moreš ugoditi.



Kaj pa v upravi? Ste imeli primerno podporo?

V začetku že. Potem pa sem pogosto opazil, da so se preveč izpostavljali problemi. V garderobo so zašle tudi razne gostilniške debate, pa take s spletnih forumov in podobno … Take zadeve ustvarijo negativno klimo. Imel sem polno idej, a je bila realnost drugačna. Preveč je bilo vplivov okolja. Problemi znotraj moštva bi morali tam tudi ostati, vsakično sprotno razpoloženje pa ne bi smelo vplivati na delo ekipe. Nekatere stvari javnosti niso bile vidne in …

Pa si še želite biti trener članske ekipe?

Ja, seveda. Ampak ne več v razmerah, kakršne so bile lanske. Letošnja ekipa je recimo profesionalna. Delo je zahtevnejše, a v marsikaterem pogledu lažje. Je pa tako: na voljo imaš recimo dvajset igralcev, ki bi večinoma vsi radi igrali v prvem napadu. Pa saj to je enako tudi v mlajših kategorijah. V vsakem moštvu pa se vzpostavi neka hierarhija, take zadeve so trenerjeva naloga. Skozi sezono nato prihaja do sprememb, poškodb, bolezni in nihče nima zacementiranega mesta v nobeni peterki; skozi sezono gre lahko v višje, ali pa v nižje peterke, če se tako izrazim. V vsaki ekipi je verjetno nekaj nezadovoljnih igralcev, tako je bilo tudi pri meni. Ampak vsak bi vedno moral iskati razloge za – dajte to v navednice – »slabšo« pozicijo v moštvu pri sebi. Za tako pozicijo ni kriva oprema, ne trener, ne karkoli drugega. Igralni čas in pozicije v moštvu si mora igralec s svojim odnosom prigarati sam. Moji lanski fantje so bili zvečine proizvod domače hokejske šole, a so v prvo moštvo  prišli po tistih peripetijah s potopom stare članske ekipe. Niso imeli izkušnje borbe za vsako sekundo igre, ampak so nekako avtomatsko napredovali do statusa članskega igralca, potem pa je prihajalo do užaljenosti in podobnega. O tem pravzaprav ne bi rad govoril kaj dosti več, zame je bilo vse skupaj koristna in zanimiva šola.

Prav, pa se posvetiva  vašim letošnjim zadolžitvam. Vam torej delo z mladimi ustreza?

Svojo letošnjo vlogo jemljem kot velik izziv. Zaupani so mi fantje od letnika 1999 do vključno letnika 2002. Po končani zgodbi v članski ekipi sem imel ponudbo tudi iz enega drugega hokejskega okolja v Sloveniji, a sem se po pogovoru z Mihom (Reboljem, op.p.) odločil, da ostanem doma. Nisem imel nobene prioritete v kateri kategoriji bi rad delal, razvoj dogodkov pa mi je prinesel treniranje fantov, ki Jesenice zastopajo v tekmovanjih U16 in U18. To mi kar ustreza. Trenersko kariero sem pred leti tudi začel v teh kategorijah in bil uspešen. Postal sem prvak tako s kategorijo U16 kot s kategorijo U18. Rekel bi, da imam zdaj drugačen pogled na marsikatero zadevo, v vmesnem času sem se ogromno naučil. Pridobil sem si tudi precej izkušenj. Za učenje mora pa človek tako ali drugače vedno biti odprt.

To konkretno skupino fantov, ki mi je zaupana, je potrebno držati zelo na trdo. Tudi prejšnji njihovi trenerji so mi povedali, da čim bom malce popustil, da bodo še mnogo bolj popustili fantje. Imamo zelo naporne treninge, ampak mislim, da smo na dobri poti. Ko sem pred leti začenjal s trenerstvom v teh kategorijah, smo s fanti  – takrat je šlo za letnike ’96, ’97, ’98 – povprečno na ledu trenirali po trikrat na teden in imeli ob tem še dva suha treninga. Letos smo zagrabili  veliko bolj resno. Treninge imamo večinoma vsak dan tako na ledu, kakor tudi v telovadnici ipd. Seveda pa poskrbim, da so fantje vmes kak dan tudi prosti, vsega skupaj ne sme biti preveč. Ampak vedno pravim:  s primerno organizacijo se vse da. Potrebno si je postaviti prave prioritete.

dejan-varl-3

Ali kdo od tistih fantov, ki ste jih pred leti vodili do naslovov v kategorijah U16 in U18 danes še resno igra hokej?

Ja, seveda. V prvem moštvu na Jesenicah sta v tem trenutku dva, ki mi takole na hitro padeta na pamet – Marko Tarman in Gašper Glavič. Ob tem pa bi se mogoče vseeno še enkrat dotaknil fantov letnikov ’93, ’94, ’95; ti fantje so imeli »težave« s konkurenco. V mojih časih si se leto do dve boril za vsako sekundo igre v četrtem napadu, ti fantje pa so mesto v moštvu nekako kar »podedovali«. Saj veste, drugih pač po propadu stare organizacije ni bilo. Nekateri od tistih fantov so mlajših kategorijah res veliko obetali, do danes pa so s hokejem že prenehali.

Povejte Dejan, kaj bomo naredili z mlajšimi selekcijami? Do zdaj smo v zadnjih letih že ugotovili, da pač današnje generacije več niso enake nekdanjim. Otroci so veliko bolj razvajeni, veliko manj so se pripravljeni potruditi za uspeh. Prehitro odnehajo, preveč neprimernih impulzov dobivajo tudi od staršev. Kako se boriti s tem ?

Hja, pogosto razmišljam o tem. Lahko pač še nadaljnjih dvajset let godrnjamo, ali pa se potrudimo in poiščemo rešitve. Pravim rešitve, ne krivcev. Pomehkužene fante bo spet treba narediti v »dedce«. Ob hokeju moramo nenadoma tem današnjim generacijam privzgajati tudi delovne navade in disciplino. Današnjim generacijam bo treba vcepiti občutek, da je za uspeh potrebno trdo delati. Otroci pa dandanes enkrat poskusijo kako zadevo, morda še drugič in tretjič, potem pa volje zmanjka. Potrebno jim bo spet privzgojiti vztrajnost in delovne navade. Še tako velik talent ne pomaga, če ni pravih delovnih navad. Ko enkrat talent preseže delovne navade, je s hokejem konec, tudi v domači dvorani to vidim vsak dan. Hokejisti si danes želijo uspeti v tujini; v tujini pa je talentiranih igralcev na tisoče, veste. Še enkrat povem – sam talent je premalo.

Če se ob tem nekoliko ozrem na svoje letošnje fante – po eni strani imam težavo, ker imam recimo deset branilcev. Pod drugi imam pa to prednost, da pač omogočim igranje tistim, ki se pri svojem delu bolj trudijo. Enako seveda velja za napadalce.




___________________________________________________________
Opaziti je, da se vaši letošnji fantje veliko bolj ukvarjajo s fizično pripravo, kot so se v prejšnjih sezonah. Kako gledate na to? Kaj je najbolj pomembno za dobro delovanje ekipe?

Nobena komponenta ni »najbolj pomembna«, prav vse pa so potrebne. Prvi pogoj za uspešno delovanje ekipe je dobra fizična priprava. Sam hokejski »dril« ne more imeti pozitivnih učinkov, če ni »fizike«. Zelo pomembna je tudi prehrana. Tekme so ob čudnih urah, ob času za kosilo in podobno. Fantom večkrat povem, da morajo ves čas paziti kako in s čim se prehranjujejo. Z nepravilno prehrano ves svoj trud s treningov dobesedno mečejo stran! Potem pa se ubadamo s slabostmi na treningih, pa pomanjkanjem moči na tekmah in podobno. Fante spodbujam, da si s seboj na tekme vzamejo nekaj hrane. Nekateri me že ubogajo, drugim se verjetno zdi neumno, ampak več kot povedati jim pa tudi ne morem. S seboj bi lahko vzeli kake polnozrnate testenine, morda dodali tuno, pelate, lahko bi imeli riž in piščanca. Take stvari se dejansko dajo pojesti tudi hladne, sam tako počnem že leta. Jesti je potrebno tri ure pred tekmo, ne kasneje; v nasprotnem se hrana še ne prebavi in nima pravega učinka. Če pa fantje jedo več kakor tri ure pred tekmo, pa spet ni prav; potem jim na sami tekmi zmanjkuje energije. Najhuje pa je, ko fante pred tekmo (ali tik po njej) vidim s sendviči. Saj vem, mamice jim v najboljši meri te stvari pripravijo, da fantje ne bi bili lačni, ampak – salama, siri, bel kruh … s tem treniranemu telesu delajo eno samo škodo! Po tekmah tudi ne pustim več ustavljanja na raznih črpalkah. Z izgovorom lulanja so fantje potem nazaj na  avtobus v letošnji sezoni že prišli s čipsi, rogljički, pa gaziranimi pijačami in podobnim … no, tega se ne gremo več. Dokler bom jaz njihov trener tudi ustavljanj v McDonaldsu ne bo! Priznam pa, da je lažje biti brihten za druge, doma pri svoji hčeri pa tudi sam kdaj pa kdaj popustim.

dejan-varl-4

Pa lahko takole na hitro daste kak koristen nasvet v zvezi s prehrano? Kako naj ravna družina, če ima za kosilo recimo čevapčiče, poleg pa je hokejist? Ali naj bodo pač taka kosila le v tistih dneh, ko treninga ni?

Tudi če so treningi in tekme »le« šest dni na teden, je potrebno na prehrano paziti vseh sedem dni! Nisem kak poseben ekstremist kar se tega tiče in če se kdo tu in tam pregreši – ne vidim posebnega problema. Sicer pa bi rekel takole – za zajtrk fantom ne priporočam sprotnega obiska pekarne. Najslabše so tiste zadeve, ki tako mamljivo dišijo; kake šunke, kečapi, hrenovke v štručkah… Zjutraj priporočam jajca (občasno), ovsene kosmiče, skuto, polnozrnat kruh. Posebej bi odsvetoval suhe salame; te vnašajo v telo odločno preveč soli. Tudi za popularni čokolino bi rekel, da gre za en sam sladkor. Dobra je ovsena kaša, rozine, med. Sadje zjutraj je odlično! Tudi kak šejk iz zmiksanega sadja bo koristen. Med treningom je zelo pomembna hidracija, fantje morajo veliko piti! Sadje je tudi ob tej priložnosti zelo pomembno; jabolka, banane, vnos fruktoze v telo, ki je obremenjeno,  je izrednega pomena! Tudi za fante, ki se zaradi pouka in voženj znajdejo v stiski s časom, bi priporočil kak tupperware in hrano, ki sem jo omenjal že prej … Burek pred treningom na brzino prav gotovo ne bo pomagal. Po treningu bodo spet koristni kosmiči, kaka banana. Doma fantom lahko pripravimo palačinke s skuto in rozinami … Veliko je tega, podal sem vam samo nekaj primerov. Pa še tole bi povedal – zelo pomembno je, da fantje hitro po treningu vnesejo potrebne snovi v telo. Na treningih se pošteno »skurijo«, v roku 15-30 minut po naporu pa potrebujejo beljakovine in spet – veliko tekočin.

Ko pa sva že ravno pri tem – najslabši so razni preparati! Pri pridobivanju mišične mase gre za delo na dolgi rok, napihnjene mišice pa to niso. Danes je znanega tudi dovolj o izredni škodljivosti takih »umetnin« za telo.  Fantje naj raje jedo vsaj petkrat na dan, ob tem pa naj skrbijo, da bo prehrana čim bolj uravnotežena. Presledki med posameznimi obroki naj bodo manjši od pet ur. Tudi zjutraj je potrebno jesti takoj, nočno obdobje je dolgo. Zvečer je nujno zaužiti lahko hrano. Če v telo vnesemo težko hrano, bo ponoči imelo precej dela, namesto da bi počivalo.

Sicer pa ne pravim, da občasno ne bi smel pojesti kake pice, ampak …

Zdite se kar odločni v teh svojih prepričanjih …

Veliko se izobražujem na to temo, črpam tudi iz svojih dolgoletnih izkušenj. Zakaj bi po nepotrebnem izgubljali tisto, kar si v potu svojih obrazov poskušamo pridobiti z vsakodnevnimi treningi?




Poznam tudi vaše razmišljanje o t.i. alternativnih metodah pri treningih. Kako je s tem?

Zunaj je tega ogromno. Pri nas je težko, zavest večine ljudi preprosto še ni dovolj razvita. Zadeve morajo dozoreti. Kako naj recimo s fanti začnem delati na t.i. vizualizaciji, ko pa smo že brez dodatnih obremenitev vsak dan v dvorani po tri, štiri ure? Je pa tudi tako – s takimi rečmi se ukvarjajo po svetu s športniki strokovnjaki, ki so za take reči usposobljeni. Jaz nisem, samo poskušam zbrati čim več informacij in jih s pridom uporabiti. Če drugega ne, smo letos s t.i. tematskimi treningi prav gotovo naredili korak naprej.

Pa reciva zdaj kako o ekipi  U18; le-ta je menda nekoliko posebna …

No, ne vem, če bi ravno rekel, da je posebna. Je pa posebna situacija. V ekipi je le 7 igralcev, ki se pač niso uspeli prebiti v selekcijo U20. Vsi ostali so še kadeti. Prav za te zadnje (za kadete torej), je tak ustroj odličen. Vsak teden igrajo tekme v svoji in v mladinski kategoriji. S tem bodo fantje dobili primerno število tekem skozi vso sezono. Kar pa se tiste sedmerice starejših tiče, pa jim vedno pravim, da bi letošnja sezona zanje morala biti spodbuda. Lahko se pokažejo kot liderji, lahko dokažejo, da so primerni tudi za igranje v ekipi U20. Bolj bodo morali prevzemati odgovornost. Je pa res, da se tudi oni soočajo z nekaterimi situacijami, ki jih  v preteklih letih niso bili vajeni – recimo z igro v powerplayu, ali pa ob igralcu manj … Tudi njihovo situacijo vidim kot dobro. Zdaj pa je le vprašanje, ali v teh fantih je dovolj volje in karakterja. Pomembno je tudi kakšne cilje imajo. Z dobrimi igrami lahko opozorijo nase in morda izrinejo tudi koga iz ekipe U20 …

Ekipa U16?

Precej o teh fantih sem povedal že v odgovoru na prejšnje vprašanje. Tekem bo dovolj. Z ekipo potrebujemo še precej drila, še precej treningov, da bodo nekatere stvari prešle v podzavest. Fantje so sicer kar dojemljivi za stvari, ki jim jih predstavljam. Jih pa pogosto preveč »potegne igra«. Včasih se zdi, da me ne poslušajo. Potem pa se zgodi, da se znajdemo v zaostanku in kakor bi nekdo s tleskom prstov povzročil, da pozabimo vse, kar smo se prej dogovorili in tudi že prakticirali. S tem se bom moral še precej ubadati. Morali bomo tudi hitreje menjati in podobno. Nekateri fantje kar nočejo in nočejo dol z ledu, potem pa jim zmanjka moči ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali, ali pa se vlečejo na menjavo kakor megla. S tempom in močjo, ki jo počasi pridobivamo, pa lahko zlomimo vsakega letošnjega tekmeca. Dosti raziskujem in se učim. Razmišljam, da bi šel kam v tujino na kako izobraževanje. Je pa danes s pomočjo interneta dostopnih ogromno informacij. Ljudje delijo svoja spoznanja in znanja, niso zaprti. Za svoje fante moram vseeno najti pravo mero informacij – preveč vsega tudi ni dobro.

dejan-varl-5

Katera starost je pri razvoju hokejistov sicer najbolj pomembna?

Vsa obdobja so enako pomembna! V starosti tja do deset let bi se otroci morali ukvarjati z različnimi športi. Današnjim otrokom se pozna sedenje ob računalnikih. V mojem otroštvu smo se otroci pač v tej dobi lovili, na treningih pa smo se posvečali hokeju. Današnji hokejski trenerji se srečujemo z neverjetnimi situacijami, ko kdo preprosto ne zna preplezati ograje, ali pa pasti tako, da bi se vsaj malo ujel. Otrokom manjka osnov gibljivosti. Najpomembnejšega obdobja ne bi mogel definirati. Pri mojih letošnjih fantih že prihajajo do izraza delovne navade, ki so si jih privzgojili v preteklih letih. Do izraza prihaja karakter, pa zadeve v zvezi s šolo. Nekateri fantje so na prelomnici med osnovno in srednjo šolo, tudi take stvari se lahko poznajo pri hokejskem razvoju. Potem pa so tu še dekleta in nasploh družba, ki v posameznih primerih igralcem lahko pozornost odpelje povsem stran od hokeja. Moj nekdanji trener Červeny je znal nekako v tej starosti natančno povedati igralcem, ali bodo kdaj igrali hokej, ali pač ne. Pa je možak precej vedel; skozi njegove roke je šlo od 25-30 igralcev, ki so kasneje igrali v ligi NHL, ali tam še igrajo. Pa še nekaj bi ob tej priložnosti rad povedal – v zadnjih letih je tako rekoč pravi urbani mit postala zgodba Roberta Saboliča, ki nikoli v mlajših kategorijah menda ni posebej izstopal, za reprezentanco pa je prvič zaigral pri 23 letih. Naj jasno povem – uspeh tega fanta ni naključen! Sam sem bil pomočnik tedanjemu članskemu trenerju Ildarju Rahmatullinu, ko ga je vzel v moštvo. Robert je imel izredne delovne navade, bil je osredotočen. V četrtem in tretjem napadu je dobival drobtinice igralnega časa, a vedno opravljal najbolj umazane naloge. Zbijal je nasprotnike, se trdo boril, opozarjal nase in … na koncu uspel. Nihče pa naj ne sanja, da bo z ležernim odnosom postal naslednji Sabolič – tega ne bo!

Se v svojem delu soočate z vplivom staršev? Pride do kakih klicev, do forsiranja svojih otrok in podobnega?

Nekaj poskusov je že bilo, seveda. Ampak nanje sem pripravljen. Vedno sem za pogovor, ne bom pa dopustil staršem vpliva na svoje odločitve. Verjamem, da vsak od staršev želi za svojega otroka najboljše, sam pa moram poskrbeti, da bo najboljše dosegla ekipa. Smo pa tudi trenerji le ljudje in delamo napake, to je človeško. Sam svoje napake tudi priznam, če je potrebno.
Starši bi mi bili v pomoč, če bi otroka po treningu ali tekmi preprosto vprašali, kako se počuti. Morali bi biti tudi toliko odgovorni, da bi v vsaki situaciji v zvezi z moštvom poskušali ostati nevtralni. Govorjenje o drugih igralcih v slabšalnem tonu, pa povzdigovanje svojega, pa je pogosto zelo kontra-produktivno.

Kaj pa igralci, ali vas kdaj povprašajo o kaki vaši odločitvi?

Ne, žal ne. Pa bi rad videl, če bi me! Ampak saj razumem, najbrž gre za določeno mero strahospoštovanja.



Pa bi znali razložiti svoje poteze?

Seveda bi. Fantje so radi na ledu, meni je to jasno. Ampak vsi pač ne morejo imeti enakih vlog. Vsakemu bi znal povedati kaj in zakaj je njegova vloga v moštvu taka, kakor pač je. Včasih kdo godrnja, da »sedi«. Vedno lahko povem zakaj. Ni problem v tem, da koga trener ne bi maral, ali pa kaj podobnega. Vsak bi pri sebi moral razmišljati, kaj lahko stori drugače in bolje, da bo izboljšal svoj položaj v ekipi. Če začne tako razmišljati, bo že na pravi poti!

Pri svojem delu poskušam uporabljati tudi t.i. tehnike team buildinga. Fantom privoščim kake igrice, spodbujam rivalstvo. Včasih namerno ustvarim pritisk in opazujem kako se bodo odzvali. Vidim, da se fantje vedno bolj spodbujajo, ekipni duh je zelo pomemben! Sicer pa svoje fante učim tudi nekaterih zelo pomembnih osnov, ki so v današnjih časih kar razvodenele – recimo pozdravljanja. Ob prihodu v dvorano je potrebno pozdraviti tako receptorja, kakor tudi čistilko, starše ob ogradi, itd …

V klubu (društvu) deluje nekaj trenerjev, ki ste bili vrhunski igralci, nekaj pa je tudi pedagogov. Kaj menite, kateri so za razvoj hokejistov bolj pomembni, bolj primerni?

Saj veste kaj bom odgovoril: oboji so pomembni! Sam pogosto sprašujem pedagoge, iščem informacije. Še kot aktivni igralec sem začel pomagati pri tečajih rolanja za otroke. O rolanju in hokeju sem vedel dosti, o organizaciji in delu z otroci pa praktično nič. Vsak od nas ima določena znanja, ki jih lahko posreduje tako otrokom, kakor tudi drugim trenerjem.

dejan-varl-6

Se imate zdaj že za izkušenega trenerja?

Ne. Vsa ta  leta se učim, vedno je kaj novega. Finski trener Heikki Mälkiä mi je dejal, da je ego najhujši sovražnik trenerja. Rekel je, da je po dolgih letih trenerske kariere na neki točki ugotovil, da pravzaprav ničesar ne zna. Rekel bi, da moraš predvsem kot človek biti ponižen, tako tudi kot trener. Delati moraš po najboljših močeh in veliko razmišljati. Predvsem o sebi, potem pa o nasprotnikih. Ohranil sem nekatere kontakte z ljudmi, s katerimi sem imel priložnost sodelovati v prejšnjih letih bodisi kot igralec, ali pa kot trener. Imam precej načrtov, a še nisem našel pravega časa.

Prej ste govorili o stilu igre, ki ste ga v članski ekipi v skladu s pričakovanji in zahtevami prilagajali. Vseeno me zanima kakšen stil igre je pri srcu vam?

Sam sem ljubitelj agresivnega, kanadskega stila. Ampak treba je biti realen. V svojem trenerskem delovanju poskušam uveljavljati nekaj, čemur pravim finski stil. Gre za veliko drsanja in agresivnega pokrivanja nasprotnikov.

Ali bi rekli, da v Sloveniji obstajajo trenerji z značilnimi postavitvami? Se poznate toliko med sabo, da že vnaprej veste kako igra ekipa posameznega trenerja?

O seveda. Na tekmah gre za to, kdo bo koga bolj »nategnil«, haha. Jaz poznam stil igre večine trenerjev, oni pa seveda mojega. Potem pa vse skupaj prilagajamo poteku srečanja, pa igralcem, ki jih imamo na razpolago in podobno. Rezultat na tekmi pa je seveda odvisen od tega, koliko fantje poslušajo navodila. Vsak sistem se da premagati!

Kaj pa je bolj pomembno – dosegati zmage, ali »delati igralce«?

Odgovor na to vprašanje je zelo težak, kompleksen. Ampak po mojem prepričanju je bolj pomembno delati igralce, kakor vi pravite. Največja nagrada trenerju je, ko mu trener naslednje, višje kategorije reče, da je dobil izdelane igralce. Je pa seveda ogromen pritisk, ko je imperativ recimo – biti prvak. Potem pa se zgodi, da ti na odločilnih tekmah igrajo fantje, ki imajo nekaj več znanja in jim zaupaš, da bodo v določenem trenutku dali kaj od sebe, so pa manj prizadevni … in to na račun tistih, ki so se vso sezono trudili, garali in delali res po najboljših močeh. Dobrega odgovora na to nimam. Če v takih tekmah žrtvuješ, če se tako izrazim … ne vem, deset igralcev … potem to ne more biti dobro, četudi si prvak. Tako jaz gledam intimno na to. Morda pa bi še kdo od teh desetih lahko postal dober igralec, a seveda potrebuje izkušnje. Če bi bilo po mojem, otroci do 14. Leta starosti sploh ne bi imeli resnih prvenstev, ampak bi se v trenažnem procesu osredotočali le na igro in izboljšave le-te. To seveda ne pomeni, da ne bi igrali tekem. Tja do kategorije U16 bi bilo smiselno torej »delanje igralcev«. Lažje bi bilo za vse udeležene, tudi za starše. Pa seveda za trenerje. Temu bi se potem prilagodil ves sistem, od najmlajših kategorij, pa vse do najstarejših. Nekoliko v tej smeri delujejo recimo na Finskem, pa v zadnjih letih na Madžarskem, z vključenimi tekmovanji seveda. Ampak tam se določenemu sistemu prilagajajo vsi, cela zveza. Iluzija je, da ne bi imeli tekmovanj, se le ukvarjamo s športom. Smisel športa pa je tekmovanje.

Pa reciva še kako bolj zasebno, intimno. Na nedavnem superpokalnem obračunu med članskima ekipama Jesenic in Olimpije je pred tekmo vaša hči Naja pred tisočglavo množico odpela himno. Kako ste se počutili takrat?

Oh, ponosno seveda. Zelo sem bil ponosen! Pa tudi Naja je bila po dogodku zelo zadovoljna. Najprej je sicer občutila nekaj treme, ampak take stvari so razumljive. Super je bilo!

dejan-varl-7

Še to … dolga leta ste že znani po bradi. Imeli ste jo že preden je v resnici postala moderna. Kako to? Imate kak svoj stil, kako skrbite zanjo?

Kaj pa vem, privadil sem se nanjo. Sicer se mi zelo suši koža, ampak … zahvaljujoč nekaterim vašim preparatom se takoj počutim bolje. Pa še dišim …

Haha; lepo sva naredila reklamo. Ozriva se za konec še na vašo igralsko kariero. Kako se počutite te dni – bolj kot (bivši) igralec, ali bolj kot trener? Kaj se vam zdi pomembnejša vloga v vašem življenju?

Odgovor na to vprašanje bi bil verjetno nekoč drugačen, kakor sedaj. Z igralsko kariero sem zaključil po sezoni 2009/10, potem pa sem takoj začel s trenersko. Danes predvsem razmišljam o trenerstvu, jasno. Seveda mi spomin še vedno pogosto zaide v igralske čase, doživel sem veliko izredno lepih stvari. O tistih slabših ne razmišljam. Mogoče bi rekel, da sem kakih 75% trener in kakih 25% igralec, haha. A veste, spomnim se, da sem starejše soigralce v prvem moštvu v začetku gledal s »tavelikimi očmi«. Bili so moji idoli, želel sem si biti tako dober, kot so bili oni. Tudi ko v začetku nisem prav dosti igral, sem v tekmi vedno sodeloval. Sem pa »tapkal« na klopi, tolkel s palico po bandi, trepljal fante po ramenih … Ob koncu tekme sem bil včasih bolj moker, kakor tisti, ki so odigrali celotno srečanje, haha. Ampak resno, tisti pred mano so se mi zdeli taki »dasoti«, da sem bil vesel, ker sem sploh lahko z njimi v isti garderobi. Če mi je pa še kdo rekel živijo, sem bil pa sploh srečen. Zdi se mi, da današnji fantje – tudi tisti, ki pridejo do prve ekipe – takih občutkov ne poznajo.

Kaj se mi zdi pomembnejša vloga v življenju? V tem trenutku definitivno trenerstvo.

Hvala za vaš čas in zares izčrpen pogovor. Menite, da bo kdo prebral vse tole?

Haha, ni za kaj! Kaj pa vem, upam …

dejan-varl-8

Foto: Marko L.