Dejan Varl, trener mladincev na Jesenicah, je zadnji v vrsti intervjujev s trenerjih tekmujočih kategorij. Seveda bodo sledili še nekateri drugi intervjuji z aktivnimi trenerji v mlajših kategorijah. Današnji zapis pa je osredotočen na delo trenerja, ki ima zelo pomembno nalogo – pripravo hokejistov na nastop v članski kategoriji…

Dejan pozdravljeni. Danes torej s fanti začenjate nastope v finalu državnega prvenstva. Kakšni so vaši občutki? Bomo Jeseničani Celjanom konkurenčni?

Prav gotovo smo lahko konkurenčni. Kar se mene tiče, sem pred finalnimi tekmami menda celo bolj miren, kot pred tistimi v polfinalu proti Triglavu. Pri Celjanih približno 10 igralcev igra v članski kategoriji, bodisi v DP pri Mariboru, bodisi v ligi INL za Celje. To je vsekakor njihova izrazita prednost, saj se v članskih tekmovanjih igra drugačen hokej. Vse se dogaja hitreje, tako da morajo tudi razmišljanja in reakcije igralcev biti hitrejše. Zaradi vsega omenjenega bi vlogo favoritov prepustil Celjanom. Naša kvaliteta po drugi strani pa je moštvo. Imamo izenačene peterke, na fante se lahko zanesem, morda pa je to lahko naša prednost.

Piscu tega članka se je zdelo, da ste v polfinalnih tekmah proti Triglavu igrali boljši in hitrejši hokej, kakor prej v celotnem delu sezone, ko ste z ekipo nastopali v ligi EBJL. Ali je občutek varal, ali je v vsem skupaj kaj resnice? Če je, zakaj tako?

Menda je res nekaj na tem, tudi sam sem opazil. Vaše mnenje tudi ni izjema, slišal sem že več podobnih komentarjev. Kaj pa vem, meni se tudi v garderobi zdi, da je pripravljenost in zbranost fantov v tem play-offu večja, kakor je bila med sezono. Po drugi strani pa je tudi res, da sem z ekipo v uvodnem delu sezone potreboval nekaj časa, da smo določene stvari uigrali. Res je tudi, da imam v ekipi mnogo fantov, ki so sicer še kadeti; v svoji kategoriji so bili v dosedanjem delu sezone izrazito superiorni, to pa včasih v razmišljanju pusti nekaj ležernosti. Preklop na hitrejši in bolj fizičen hokej je tako lahko težaven. Včasih pa je šlo najbrž tudi za utrujenost posameznikov, saj so že dan pred tekmo v mladinski konkurenci potovali in igrali tekmo v svoji – kadetski – kategoriji. Kakorkoli, v tem trenutku se zdi, da smo dobro pripravljeni in zelo osredotočeni na svojo nalogo.

Ko sva pa že ravno pri EBJL – kako gledate na letošnjo sezono? Kakšen rezultat ste dosegli? Kakšno je vaše mnenje o ustroju tekmovanja? Kakšne so v tem tekmovanju koristi za naše fante?

Moja filozofija je “delanje igralcev”. Marsikdo spremlja le rezultate in je morda lahko razočaran. Sam sem na tekmah v ligi EBJL poizkušal igrati s čim več igralci. Vsak trener ima seveda rad zmage, tako tudi jaz, a menim, da je moje poslanstvo še vedno v razvijanju potenciala igralcev. Sam rezultat je tako nekoliko v drugem planu. Morda sicer kdo od fantov ni igral toliko, kolikor bi si želel, a tudi za take zadeve obstajajo razlogi – včasih gre za slabšo pripravljenost, izostajanje od treningov, bolezen, nezbranost…razlogov je ogromno.

Liga je zastavljena, kakor pač je. Slovenske ekipe smo nekoliko več igrale med seboj, seveda zaradi zmanjšanja stroškov potovanj. Ob koncu smo vse ekipe v ligi imele enako število odigranih tekem. Tudi z vsemi nasprotniki iz drugih držav smo se pomerili, tako da večjih problemov ne vidim. Prav gotovo bi si želel še več težkih tekem s tujimi ekipami, a kakor je to žal pri nas realnost – se vse začne in konča pri finančnih zmožnostih. S svojimi fanti sem ciljal na prvo mesto v “slovenski” skupini; ta naloga nam je žal spodletela. Ostala mesta niso prinesla nadaljevanja v tekmovanju za nobeno od ekip, tako da okrog tega ne bi delal posebne drame. V sezoni smo pridobili marsikatero izkušnjo in se prav gotovo mnogo naučili.

Vas je kak rezultat vaše ekipe v ligi EBJL zares presenetil? Navdušil? Razočaral?

V začetku sezone nismo bili optimalni. V ekipi je veliko število kadetov, morda je za koga število informacij, ki jih je moral sprocesirati in se jim prilagoditi, preprosto bilo preveliko. Preklop iz miselnih okvirjev kadetskega hokeja na mladinske tekme je zahteven, potrebna je potrpežljivost. Kmalu se je videlo, da imamo drsalno in tehnično izredno dobro ekipo. Temu sem prilagajal igro, ki je vključevala mnogo drsanja, menjave pozicij in podobno… Naša rak-rana, kakor se temu v žargonu reče, je bila prav gotovo neučinkovitost. Pravzaprav opažam, da gre tu za neko dolgoletno tradicijo na Jesenicah. Dogajalo se je, da smo na tekmi sprožili 40-50 strelov, nasprotniki pa po 15-20, pa smo tekmo izgubili z zadetkom razlike. Take stvari fante seveda potrejo, saj se zavedajo, da so naredili vse, kar sem jim naročil, tekmo pa so kljub temu izgubili. Menim, da bomo v vseh naših kategorijah temu morali posvetiti več pozornosti.

Ko že sprašujete po vtisih s tekem – zelo pozitivno me je navdušila naša igra v Znojmu. Tekmo smo sicer v podaljšku izgubili, pa čeprav smo vodili skozi celotno srečanje in so nas domači ujeli šele tik pred koncem regularnega dela tekme. Če odmislim rezultat, potem res veseli spoznanje, da smo lahko tako enakovredno igrali s Čehi. Kakšen ugled uživa češka hokejska šola, pa je prav gotovo jasno vsakemu, ki je kdajkoli spremljal hokej. Na drugi strani mi je dala mnogo za misliti tekma v Szekesfehervarju, kjer domači ekipi preprosto nismo bili dorasli. Najprej fizično, potem pa še v ostalih prvinah. Ampak iz takih zadev se učimo, tudi porazi so sestavni del športa.

Kako ocenjujete delo z mladimi v “EBEL okolju”?

Bom kar nadaljeval z Madžari. Imajo izredno močno podporo države. Vse do kategorije U20 se njihovo dobro delo v zadnjih letih že pozna tudi na svetovnih prvenstvih. V članski kategoriji jih preskok na višji nivo še čaka. Pri Madžarih je jasno postavljen in viden koncept igre v vseh kategorijah. V selekcijah je jasno postavljena hierarhija, ki jo vodijo tuji strokovnjaki. Imajo pa težavo pri prehodu v članski hokej, saj iz mnogo ekip, ki dobro delajo, pride kopica otrok, ki pa kar naenkrat nimajo kje igrati, če nekoliko poenostavim. Vemo, da ima Madžarska samo eno ekipo v ligi EBEL, fantov, ki so tako rekoč pripravljeni za profesionalni hokej pa je preveč. Tako stagnirajo v ligi MOL, ki najbrž niti ni tako slaba, ni pa na nivoju lige EBJL…

…ali ni potemtakem situacija podobna slovenski? Tudi pri nas je v zadnjih letih le eno profesionalno moštvo.

Razlika je v številu fantov, ki potrkajo na vrata članske ekipe. V Sloveniji pač za edino profesionalno ekipo igrajo tisti, ki kažejo kolikor toliko sposobnosti, da bi na tem nivoju lahko igrali. V podrobnosti ljubljanskega hokeja se sicer ne želim spuščati, vemo pa, da tisto okolje ne nudi prav velike spodbude razvoju mladih hokejistov. Pri Madžarih pa je fantov pri 18ih, 20ih letih preprosto zelo veliko.

Nadaljujva z Avstrijci. Pri njih seveda tako hudih težav s financiranjem ni. Zakaj je temu tako, je zelo kompleksno vprašanje, ki ga jaz kot trener prav gotovo ne bom rešil. Tudi pri Avstrijcih se pojavlja težava prehoda mladih hokejistov v člansko kategorijo, saj je liga EBEL polna tujih profesionalcev. Domačim tako ostane igranje v nižjih ligah. Zaradi tega je tudi padla ideja o tekmovanju U24, a menim da do realizacije ne bo prišlo. Nikoli sicer ne smeš reči nikoli, a organizacija take lige zahteva kar nekaj dela. Menim, da bo ideja še nekoliko morala zoreti. Avstrijci imajo sicer v Salzburgu izjemno akademijo in s svojo mladinsko ekipo nastopajo v Ruski ligi.  Česa takega si mi seveda ne moremo privoščiti. Taka akademija tudi pritegne mlade igralce iz celotne Evrope, pri nas pa pač delamo s tistimi, ki jih imamo iz lokalnega okolja. Še en zanimiv projekt imajo tudi v St. Pöltnu, kjer je t.i. akademija Lower Austria Stars. Tam načrtno delajo tudi v nekaterih drugih športih, ne samo v hokeju. Vse skupaj seveda zahteva ogromno organizacijo in sredstva, a tako se pač zadev lotevajo drugod.

Kar pa se tiče domačega okolja – menim, da delamo dobro. Največjo težavo vidim v tem, da ni široke baze igralcev. Premajhna baza seveda ni dobra motivacija, saj določeni fantje vedo, da tudi če se ne bodo trudili 100-odstotno, bodo še vedno del ekipe, ker drugih preprosto ni. Trenerji moramo pač najti drugačne motivacijske prijeme, sama kvaliteta dela pa je prav gotovo na solidnem nivoju.

Kadeti Jesenic so se pravkar vrnili iz Budimpešte, kjer so sodelovali na t.i. Euro Challenge Cupu. Jeseniški hokej so predstavili v zelo lepi luči. Je tudi na nivoju mladincev kako podobno tekmovanje?

Žal ne. U16 challengerji so sicer projekt Evropske Unije, ki ga je na tem teritoriju pod svoje okrilje prevzela liga EBEL. Celoten projekt ne bazira samo na hokeju, pač pa je zamišljen širše. Tako so bili fantje deležni raznih predavanj na temo rasizma, prirejanja tekem in podobno… Gre torej za celoten spekter vzgajanja mladih ljudi.

Pri mladincih smo mednarodne izkušnje pridobivali z igranjem v ligi EBJL, kakih podobnih zadev kakor so challengerji pri U16 pa v tej kategoriji nimamo. Projekt EBJL se sicer zdi dober. Morda bi si sam želel večje število tekem. Slovenske ekipe smo – kakor že prej omenjeno – sicer nekoliko več igrale med seboj. Tako je pač finančno stanje v našem športu, take so naše zmožnosti. V nekaterih obdobjih smo bili v prav solidni formi, pa se je tekmovanje prekinilo za cel mesec…tako da bi se verjetno tudi pri organizaciji dalo še marsikaj spremeniti. Je kakor pač je, s tem delamo.

V ekipi imate kopico fantov, ki so sicer še kadeti. Imate kdaj občutek, da ste zaradi tega v določenih pogledih slabši od konkurence? Kako bo igranje v višji kategoriji vplivalo na hokejski razvoj teh fantov?

No, prav gotovo tudi v kaki od ekip, ki so se nam postavile po robu, igrajo kaki kadeti. S tem se sicer ne obremenjujem. V fizičnem smislu smo seveda na marsikateri tekmi bili v podrejenem položaju, ima pa naša ekipa zato kake druge adute. Fizika, pomanjkanje višine in teže, sta seveda precejšnja težava. Zato smo skozi sezono dosti delali na tem.  Dinamika dela je bila glede na obdobje v sezoni sicer različna. Nekateri fantje so v določenih obdobjih delovali povsem “prekurjeno”. Po drugi strani pa je tudi res, da so najboljši treningi prav tekme, tekme, tekme. Ko sem bil še sam v teh letih, je bil moj trener sloviti Vaclav Červeny. Igral sem za mladince, pa tudi za člane v drugi zvezni ligi. Na sezono sem zbral po 60-70 tekem. Tudi nekaterim kadetom bo v tej sezoni “uspela” podobna številka. Za razvoj hokejistov je igranje v višjih kategorijah prav gotovo spodbudno, seveda pa lahko pride tudi do kakih neprijetnosti. Lahko pride do poškodb, pa psiholoških posledic kakih udarcev, zlomov in podobnega. Potrebno je torej najti neko ravnotežje med napredkom in možnimi neprijetnimi posledicami. Dostikrat pa na zadeve seveda vplivajo osebnostne lastnosti hokejistov in način, na katerega se z uspehom, ali pa težavo spopadejo.

Bo tudi v prihodnjih sezonah praksa z mlajšimi fanti v mladinski kategoriji enaka?

Odvisno od generacije. V naslednji sezoni velikih potreb ne bo, saj se bo tudi po starosti mladincem pridružila kopica letošnjih kadetov (letnika ’99). Je pa seveda moto, da se zraven vzame izstopajoče fante iz mlajših kategorij. Govorim na splošno, ne samo za mladince. Ampak ponavljam – zraven bomo jemali fante, ki v mlajših kategorijah i z s t o p a j o . Menim, da je to lahko tudi nagrada za prizadevno delo.

 Ste tudi pomočnik trenerja v selekciji letnika 1999. Kakšna so vaša opažanja o tej selekciji? Kakšni so rezultati? Domet? Je zraven dovolj jeseniških fantov, glede na to, da so v dosedanjem delu sezone z nasprotniki preprosto pometali?

Tako kakor že vrsto let, smo si z Avstrijci in Italijani v razvoju zelo blizu. Bojim pa se, da so v primerjavi z Madžari že opazna odstopanja in zaostanek. V selekciji je zraven približno osem do deset jeseniških fantov, ali drugače povedano – pol ekipe. Je to dovolj? Premalo? Nisem pravi naslov za te odgovore.

Pa smo Jeseničani nasploh dovolj zastopani v delu zveze? V delu mlajših selekcij? Ne nazadnje imamo od štirih tekmovalnih ekip kar tri v finalu državnega prvenstva…

To je bolj vprašanje za Zvezo. Morda za njen strokovni svet. Menda nas je res premalo. Ne vem, ali gre za kako načrtno politiko v Zvezi, ali gre za naključja, ali pa morda kake povsem tretje razloge. Bi pa rekel, da tako stanje traja že kar nekaj let in je bilo podobno tudi pred nastopom dela aktualne ekipe. Zakaj je tako bilo včasih seveda ne morem soditi, ker teh informacij nimam. Morda so kakega Jeseničana tudi prosili za tovrstno delo, pa je pač odklonil…Ne vem, kakor pravim, imam premalo informacij. V tem trenutku pa nas je gotovo zelo malo.

Imate kake cilje, morda kake želje za delo v prihodnji sezoni?

O teh rečeh v tem trenutku zares ne razmišljam. Vsa moja pozornost velja finalu državnega prvenstva. Potrebno je tudi počakati na razvoj dogodkov in videti v katerih selekcijah in v katerih tekmovanjih bomo v prihodnji sezoni sodelovali. Preveč je še neznank, da bi lahko imel natančneje določene načrte.

Dejan – hvala za razgovor. Vso srečo na današnji tekmi in v celotnem finalu! So vsi fantje zdravi? Pripravljeni na boj?

Ekipa je pripravljena, tako fizično, kot mentalno. S fanti sem imel tudi daljši pogovor. Bolan je v tem trenutku le Korošec, ostali pa so nabrušeni. Kam nas bo vse skupaj pripeljalo v boju s favoriziranimi Celjani, pa bomo seveda videli na ledeni ploskvi.

Tekst: Marko L.