Piše: Marko L.
Piše: Marko L.

V seriji pogovorov, ki jih imamo na tej spletni strani z ljudmi, ki kreirajo prihodnost jeseniškega hokeja, seveda nikakor ne moremo mimo dolgoletnega trenerja najmlajših – profesorja Bojana Bruna. Zadnji pogovor z njim smo objavili 25. Septembra 2013, za osvežitev spomina pa si ga lahko ogledate TUKAJ. V tokratnem pogovoru je profesor Brun ponovno nanizal kup zanimivih misli. Njegov pronicljiv pogled na jeseniško in slovensko hokejsko realnost pa bo prav gotovo za marsikoga zanimivo branje.

Pozdravljeni profesor Brun. Kaj se je torej spremenilo v slabih dveh letih odkar sva zadnjič opravila pogovor za spletno stran?

Lep pozdrav. V tistem času je bila seveda najbolj v središču zanimanja javnosti kriza v članskem hokeju na Jesenicah. Članska ekipa na nekem vsaj solidnem nivoju je Podmežaklo preprosto imperativ. V nasprotnem tudi delo z mladimi izgublja svoj smisel, otroci pa vzornike. Zadeve so se v tem pogledu iztekle dobro, rekel bi da glede na okoliščine optimalno. Sam vidim sedanjo člansko ekipo kot neko nadaljevanje tistega, kar je nekoč predstavljalo moštvo Kranjske Gore. Gre za podoben ustroj moštva (mnogo mladih igralcev z nekaterimi izkušenejšimi), primerno ligo in amaterizem.

Seveda bi bilo odlično, če bi na Jesenicah lahko imeli pravo profesionalno moštvo. Ampak na zadevo je potrebno gledati s širše perspektive. Ne gre le za zbiranje denarja za kako sezono, dve… Država bo morala spoznati, da so časi amaterizma v vrhunskem športu nepreklicno minili. Z enakim ustrojem, kot smo ga imeli v starem sistemu, pa v svetu totalnega profesionalizma pač ne gre. V urejenih, utečenih sistemih na Zahodu, se s športom ljudje ukvarjajo poklicno. Tudi z delom v mladih kategorijah. S svojim amaterizmom Slovenci lahko le nekoliko mešamo štrene. Morda bi bila prava beseda – nagajamo. Za več, za kako resno konkurenco v svetovnem vrhu pa smo preprosto preslabo organizirani.

Pa še o matičnem društvu: domet društva je vzgoja mladih igralcev. To brez dvoma počnemo, čeprav menim, da smo pri nekaterih stvareh morda malce zaspali. Pred dvema letoma je bila situacija zelo težka. Zadeve so se v zadnji sezoni normalizirale, za popoln preporod pa bo potrebnih minimalno pet let. Tako ocenjujem. Če bo obisk drsalne in hokejske šole ostal na enakem nivoju, kot je bil v minuli sezoni, potem v prihodnjih letih na Jesenicah ne bomo imeli težav s popolnjevanjem ekip.

Se na Jesenicah z otroci dela dobro?

Menim sicer da delamo zelo dobro. Nismo osredotočeni izključno na zmagovanje, ampak predvsem na vzgojo. Včasih ni narobe, če otroci kako tekmo tudi izgubijo, če se le ob tem lahko naučijo pravih stvari in jim trener pomaga iz poraza izluščiti prave zaključke. Rekel bi tudi, da naše ekipe delajo starosti primerne programe, ki so povsem primerljivi s tujino.

Z Jesenic izhaja tudi dovolj izobraženih trenerjev. Nekateri delujejo tudi v drugih okoljih (Burnik, Rekelj, Pesjak). Izobraževanje trenerjev je zelo pomembno!

Kako je šlo z drsalno šolo v minuli sezoni? Vaša nova pomočnica je bila Tea Lahajnar (intervju s Teo si lahko preberete TUKAJ), je bilo sodelovanje dobro? So se pojavljali kaki problemi z otroci, starši?

Zadeve so delovale dobro, na sezono nimam kakih resnejših pripomb. Seveda se skozi celo obdobje zgodijo tudi kaki kiksi, velika večina zadev pa je bila speljana zelo dobro. Tea Lahajnar mi je bila v veliko pomoč, otroci so se po njenih uvodnih lekcijah brez problemov vključevali v drsalno šolo. Rekel bi, da je pri tako majhnih »učencih« zelo pomembna konsistentnost. V preteklosti smo imeli na ledu tudi nekaj igralcev članske ekipe, ki pa so zaradi svojih obveznosti dostikrat manjkali. Tako majhni otroci se pri prvem stiku z ledom na svojega trenerja navežejo, mu začnejo zaupati, Tea pa je bila prisotna večji del sezone.

Težko bi ocenil zakaj določeno število otrok preneha obiskovati drsalno šolo. Nekaj otrok in staršev po prvih poizkusih oceni, da pač niso iz pravega testa. Nekaj jih zaustavijo bolezni. Imamo pa zraven tudi take, ki jim zdravniki prav priporočijo ukvarjanje z drsanjem in hokejem. Morda se bo slišalo nenavadno, a tudi za prve korake na ledu je potrebnih nekaj pogojev – otrok mora imeti primerno moč, hitrost, gibljivost, vzdržljivost in koordinacijo gibov. Sicer ni nobene težave s tem, da trener dela s slabše pripravljenimi malčki; težave se pojavijo takrat, kadar je otrok na ledu nevaren zase, za ostale, ali pa celo morda zame. Tudi s preveč živimi nadobudneži, ali pa s takimi, ki jim je tuje upoštevanje postavljenih mej, so včasih lahko težave. Doslej sem jih sicer v neposrednih pogovorih s starši uspešno reševal.

Spremljate »svoje« fante tudi po prehodu v višje kategorije? Vidite med aktualnimi člani HD Jesenice koga, ki bi lahko postal dober hokejist, profesionalni hokejist?

Nekoliko seveda spremljam, kolikor mi čas dopušča. Ob vsem tem pogosto primerjam otroke v kasnejših letih s tistim, kar so kazali v moji skupini. Vidni so presenetljivi napredki, pa tudi strmi padci. Nekateri otroci so v zgodnejši fazi učenja hokeja delovali okorno, danes pa me prav preseneti njihovo znanje. Dostikrat se zgodi tudi obratno – tisti, ki so v mlajših letih precej obetali, se kasneje povsem izgubijo. Na take zadeve seveda vpliva splet okoliščin, od karakterja posameznikov, pridnosti in resnosti pri delu, do družinskih razmer in še marsičesa. Pa seveda vzgoja, ta je zelo pomembna. Občasno pred dvorano in v njej srečujem otroke, ki so bili prvo leto svojega učenja v moji skupini, pa me dandanes niti ne pogledajo več, kaj šele pozdravijo. Najbrž se vsi strinjamo, da so take zadeve posledica domače (ne)vzgoje. Ampak tu gre za širši vidik razvoja te družbe. Težko bi posplošil, tu ni nekih pravil. Bi pa priporočil mladim hokejistom trdo in resno delo skozi vse kategorije. Učinki takega pristopa bodo prej ali slej vidni. Tak pristop (in spodbujanje k temu) priporočam tudi staršem.

Kar se tiče vprašanja o morebitnih bodočih uspešnih hokejistih – moram reči, da toliko vpogleda nimam. Bolj sem osredotočen na delo z najmlajšimi. Kake posebne želje po vodenju starejših fantov nisem nikoli imel. Z najstniki sicer delam že v službi (profesor Brun je zaposlen na Srednji šoli Jesenice). Ocenjujem, da se polno poleg službe in ostalih obveznosti lahko posvetim le delu z najmlajšimi. Prihajam iz trenerske družine, tudi moj oče je bil trener in natančno vem koliko odrekanja in časa bi zahtevalo vodenje kake od tekmovalnih kategorij.

Bojan Brun 2015-2

Posvetiva se nekoliko še razvoju hokeja v Sloveniji na splošno. Kako gledate na razvoj panoge v zadnjih letih?

V decembru 2011 je v Ljubljani potekalo t.i. SportForum (zapis o tem si lahko pogledate TUKAJ). Vodilnih v zvezi – rečem jim »generali« – so bila takrat polna usta hvale. Vsak si lahko poišče katere osebe so sodelovale in bile na funkcijah v tistem času. Takrat sem javno vprašal, kaj vodilnim pomeni besedica »uspeh«. Ali je to prodaja igralcev, postavitev nove infrastrukture, morda prodaja navijaških artiklov? Pravih odgovorov nisem dobil, saj je bilo v ospredju le uspešno delo s člansko reprezentanco. Na tistem forumu sem tudi dejal, da bo v nekaj letih postalo problem sestaviti resnejše državno prvenstvo v kadetski kategoriji, saj je dotok novih igralcev preprosto premajhen. V zadnjih letih se v različnih kategorijah kaže prav to – posamezni otroci igrajo v kategoriji višje od svoje starosti. Nekateri celo v dveh kategorijah višje. V primerih, kadar gre za tako kvalitetnega hokejista, v tem ne vidim nobenega problema. Žal pa večina otrok igra za starejšo ekipo preprosto iz dejstva, da primerno starih otrok ni dovolj za sestavo celotne ekipe. Potrebno se je tudi zavedati nevarnosti, ki jih igranje v starejših kategorijah hokejistom prinese – dve, tri leta starejši hokejisti so lahko tudi po 20 in več kilogramov težji. Pri velikih hitrostih na ledu vse skupaj lahko prinese hude poškodbe, zato svetujem vsem odgovornim resen razmislek o tem, ali mlajše res za vsako ceno vključevati v tekmovanja v starejših kategorijah. V tem smislu vidim pri razvoju hokeja izrazito nazadovanje. V tujino nam uhajajo tudi igralci, saj doma ne znamo urediti optimalnih pogojev za razvoj. Tudi to seveda ni v redu.

Roko na srce, ni vse samo slabo. HZS ima vzpostavljen dokaj soliden sistem izobraževanja in licenciranja trenerjev. Take zadeve sicer niso plod samoiniciativnega dela v krovni zvezi, pač pa jih je preprosto zahteval zakon  o športu. Menda je bila HZS ena od zadnjih panožnih zvez, ki se je teh zadev lotila, a jih je izpeljala dokaj solidno.

Poseben problem pa je hokejska infrastruktura. Če odmislimo prenovo Podmežakle, o kateri bi se sicer tudi marsikaj dalo povedati, potem hokejska infrastruktura namesto da bi rasla in se posodabljala – izrazito nazaduje. Pred leti sem z veteransko ekipo v promocijske namene gostoval v Kočevju, kjer smo se pomerili z veterani Olimpije. Ste že kdaj slišali za hokej v Kočevju? Tam se je našel nek entuziast s koreninami na Jesenicah. V lokalni skupnosti je dosegel, da so asfaltno rokometno igrišče ob šoli ogradili s hokejsko ogrado, naredili led in v rekreacijske namene nekoliko preganjali pak. Se zavedate koliko asfaltiranih rokometnih igrišč je po Sloveniji? Ima ga pravzaprav skoraj vsaka šola. Seveda se zavedam, da povsod ne bodo nastale hokejske površine, a s pravim projektom pod vodstvom krovne zveze bi se dalo urediti marsikaj. Potrebno bi bilo taka igrišča ograditi in postaviti strehe. Prve garderobe bi lahko bile tudi v bližnjih telovadnicah. Vse skupaj po nekem premišljenem konceptu ne bi zahtevalo enormnih sredstev, ki so seveda danes največji problem. Ne vem, razmišljam…pet enakih nadstreškov, pet enakih ograd…najbrž bi se dale iztržiti kar solidne cene, če bi za kaj takega obstajala prava volja. Na asfaltiranih rokometnih igriščih bi tako kar naenkrat dobili novo vsebino – pravi rokomet se namreč igra na parketu, otroci pa asfaltna igrišča večinoma uporabljajo za igranje nogometa, za kar pa je seveda tudi bolj primerna travnata površina. Pokrito hokejsko igrišče bi dovoljevalo ustrezno zimsko delovanje, poleti pa bi bilo primerno za roler hokej, katerega popularnost se je v svetu tudi izredno povečala.  Takim stvarem bi jaz rekel razvoj panoge. Tako pa ostajamo pri istem številu dvoran že nekaj desetletij, vmes pa smo eno v Kranju celo izgubili in jo nadomestili s pomožnim šotorskim objektom, za katerega so v sicer v startu dejali da bo začasen.

Sem pa toliko realen, da mi je jasno, da ravno novih hokejskih dvoran v prihodnje ne bomo postavljali po tekočem traku. Taka stvar je pri nas misija nemogoče.

Pred leti ste imeli funkcijo pri HZS. Na zadnjem občnem zboru matičnega društva je eden od trenerjev omenil, da Jeseničani v HZS pravzaprav nimamo glasu, ki bi nas dovolj zastopal. Kako je s tem? Zakaj tiste funkcije nimate več?

V mojem primeru ni šlo za funkcijo v HZS-ju. Bil sem le predstavnik kluba, saj sem bil v domačem okolju takrat še zadolžen za nadzor nad celotno stroko. Danes je za te zadeve zadolžen Gaber Glavič in prav gotovo se po svojih najboljših močeh bori za dobrobit jeseniškega hokeja. Je pa res, da smo se Jeseničani v preteklosti prepogosto preprosto otepali kakih vidnejših funkcij v hokejski zvezi. Od tod najbrž tudi občutek, da se naš glas ne sliši dovolj. V preteklosti se je zelo odločno za »jeseniške interese« na zvezi znal boriti Franci Smolej. Zelo uspešen in upoštevan je bil tudi pokojni Slavko Ažman. Ta človek je bil sploh sposoben zelo širokih in daljnovidnih pogledov na razvoj hokeja na Jesenicah, pa tudi širše. Še pomnim njegove besede, s katerimi je svaril pred razpadom članske ekipe – takrat je dejal, da bi bil tak razpad katastrofa za Jesenice, velik vpliv pa bi vse skupaj imelo tudi na celotni slovenski hokej. Kasneje so se njegove besede izkazale za kruto resnico.

Kako gledate na to, da noben od Jeseničanov ni glavni trener kake od selekcij v mlajših kategorijah? Zdi se, da roko nad precejšnjim delom mlajših selekcij držijo Kranjčani. Na osnovi katerih uspehov? Kako ocenjujete te zadeve, če pustiva ob strani gostilniške govorice, da je tako zaradi sorodstvenih povezav bivšega selektorja?

Blago rečeno je zelo čudno, da zelo uspešen trener ne vodi tudi selekcije. Jeseničani smo v zadnji sezoni v mlajših kategorijah sodelovali v treh finalih državnega prvenstva, trener kadetov Aleš Sodja pa je s konkurenco preprosto pometel. Sam vidim selekcijo kot nadgradnjo najuspešnejše ekipe v posamezni kategoriji. Če so recimo kadeti z Jesenic tako izrazito odstopali, bi bilo povsem logično, da selekcijo vodi trener jeseniških kadetov. Sam te fante najbolje pozna in dobro ve kaj ekipi še manjka. Manjkajoče koščke mozaika tako lahko poišče v drugih sredinah in sestavi kompaktno moštvo, ki se dostojno predstavi tudi mednarodni hokejski javnosti. Ne vem zakaj temu ni tako. Menda pa so Kranjčani uspešnejši v zadevah, v katerih Jeseničani nismo tako dobri – v lobiranjih, v boju z birokracijo in podobno. Ne vem, o tem težko sodim, nimam dovolj vpogleda v ta dogajanja. Brez dvoma pa velja, da je v hokeju preveč  zakulisnih iger in birokracije.

Spet bi sicer s tem v zvezi omenil problem uhajanja mladih igralcev v tujino. V hokeju se zadeve dogajajo tako hitro, da je zelo pomembna uigranost. Tudi zato je čudno, da selekcije ne sestavlja večina zmagovite ekipe skupaj s trenerjem. Potem pa se nam v kategorijah U18 in U20 dogaja, da zanjo igrajo fantje, ki pridejo od vsepovsod. Uigranosti ni, negativne posledice pa so vidne pri nazadovanju selekcij.

Spremljate delo v mlajših kategorijah tudi v drugih sredinah?

Skozi desetletja z odstopanji dobro delamo z mladimi predvsem na Jesenicah in v Tivoliju. V zadnjih letih so zelo resno k zadevam pristopili tudi v Kranju in na Bledu. Kolikor zadeve poznam, mi je všeč predvsem delo v Zalogu. V nekaterih okoljih so vidni predvsem »generacijski uspehi«, ki na površje porinejo eno od ekip, ostale pa ostajajo slabše. Tak primer je recimo izjemna celjska mladinska generacija iz te sezone. Na Bledu se mi zdi, da se bolj posvečajo ustvarjanju posameznikov, kot ustvarjanju ekipe, a imajo tudi določene uspehe. Nekoliko v tem pogledu zaostaja le Maribor, a razmer tam ne poznam, zato jih težko komentiram.

Večkrat ste že javno govorili o potrebi po t.i. regijskem hokejskem centru na Jesenicah. Je ideja mrtva? Kaj bi bilo potrebno postoriti? Je na Jesenicah premalo volje?

Na Jesenicah je brez dvoma premalo volje za kaj takega. Potrebno bi bilo sodelovanje upravljalca objektov (Zavoda za šport, op.p.), občine Jesenice in obeh hokejskih klubov. Na Jesenicah imamo sodobno dvorano, a je večino časa premalo izkoriščena. Imamo tudi dovolj programov srednjega izobraževanja, pa športni oddelek na gimnaziji in dovolj krajev v bližini, ki ponujajo še druge vrste izobraževanj. Imamo tudi tradicijo in prepoznavno hokejsko blagovno znamko. Pogosto slišim, da je projekt »prevelik«, da je ovir preveč, da nimamo prenočitvenih zmožnosti, možnosti prehranjevanja in podobno. Pa saj vse skupaj preprosto ni res! Praznih stanovanj je dovolj, gostinskih objektov v katerih bi se fantje lahko prehranjevali tudi. Mislite, da se gostinci ne bi »tepli« za nekaj deset dodatnih obrokov vsak dan? Smatram tudi, da s prilagoditvijo programa za mlade hokejiste na srednjih šolah ne bi bilo večjih težav. Tak regijski center bi ponudil tudi kako delovno mesto, zakaj se tem stvarem tako zlahka odrekamo? Nekdo bi moral bedeti nad temi fanti, skrbeti za prevoze in še marsikaj. Potrebovali bi dodatne trenerje, delo bi imel kak računovodja, pa najbrž še marsikdo. Vse to bi seveda plačali udeleženci takega šolanja. Menim, da bi ob pravilnem pristopu k projektu, pravi predstavitvi v medijih, ob dobri ekipi…taka zadeva bila zelo uspešna. Preprečili bi tudi beg fantov iz domačega okolja. Kje je tu sploh kaj negativnega? Seveda pa zadeva zahteva ekipo ljudi, ki so se pripravljeni prebijati skozi zahteve zakonodaje, borbo z birokracijo, metanjem polen pod noge iz domačega okolja in podobnim.

Rekel bi, da smo Jeseničani sami sebi v svoji majhnosti največja ovira. Delo za skupno korist se marsikdaj zdi preprosto nemogoče, saj vsak vleče na svojo stran, išče zase neke koristi in interese in podobno. To velja sicer tudi za Slovence na splošno.

Koliko pa – s tem v zvezi – poznate projekt jeseniškega reprezentanta v Mariboru? Imate kak komentar?

Zadeve poznam preslabo, da bi lahko dal kak vsebinski komentar. Vem, da ima bivši kapetan Jesenic in državne reprezentance v tistih krajih nekje kupljeno hišo. Zakaj si takega projekta ni omislil na Jesenicah ne morem komentirati. Sicer pa projekt pozdravljam. Karkoli novega se v slovenskem hokeju zgodi, je potrebno pozdraviti, saj že predolgo stopicljamo na istem mestu. Stopicljanje na istem mestu pa – ob napredku drugih – hkrati pomeni tudi nazadovanje. Drugo vprašanje pa je, koliko bo s takim projektom v resnici profitiral slovenski hokej. Iz podobnih bližnjih tujih okolij je razvidno, da se takih »akademij« udeležujejo predvsem tujci. Tako v Salzburgu in St. Pöltnu zraven komaj najdemo kakega Avstrijca. Kolikor sem zbral informacij, se bo projekt v Mariboru bolj fokusiral na hokejiste iz držav Balkana, lahko pa se seveda tudi motim. Počakajmo, pa bomo videli.

Kako pa komentirate pred kratkim predstavljene načrte HZS-ja o gradnji hokejskih centrov v Grosupljem in/ali Izoli?

Kot sem rekel prejle, pozdravljam vsak vsebinski premik v slovenskem hokeju. O potrebi po novih centrih in novi infrastrukturi čivkajo že vrabci na vejah, dolga leta pa se ne premakne čisto nič. O tem sem govoril že prej. Nekateri »generali« so bili v sedlu že tudi v času omenjenega foruma, pa do danes ni bilo v tej smeri storjenega prav dosti. Tudi o teh načrtih sem sicer premalo seznanjen, pravzaprav sem zanje izvedel od vas. V omenjenih krajih bi seveda morali začeti čisto od začetka. Bojim pa se, da gre le za »predvolilno temo«, saj se v HZS menda spet neke »struje« bojujejo za oblast. »Menda debate« mi gredo sicer zelo nerade z jezika. Zelo rad bi videl, da se motim in taki načrti niso le predvolilni. V take projekte pa bom verjel šele takrat, ko jih bom videl. Preveč je bilo v preteklosti že neuresničenih obljub. Naj me tokrat presenetijo!

Za konec tega izčrpnega pogovora pa le eno vprašanje:  profesor Brun – koliko časa še?

Vse skupaj bo posledica večih dejavnikov. Zaenkrat imam še dovolj volje, motivacije in veselja za delo z najmlajšimi. Tudi zdravje me k sreči še služi, vodstvo kluba pa je zadovoljno z mojim delom. Če bo vse našteto tudi v prihodnje podobno, bom prav gotovo v delu z otroki vztrajal še nekaj časa.

Hvala za pogovor in veliko uspehov pri delu.

Foto: Marko L.