Piše: Marko L.
Piše: Marko L.

V tokratnem pogovoru vam predstavljamo atletskega trenerja, ki v zadnjih dveh sezonah pomaga pripravljati hokejiste HD Jesenic. Pravzaprav gre bolj za predpripravo na sezono, saj se Robert s fanti ukvarja predvsem v maju in juniju, ko ekipe gradijo kondicijske osnove za prihajajočo sezono. Preberite si pogovor in izvedeli boste marsikaj zanimivega.

Robert pozdravljeni. Najprej vas predstaviva bralcem, saj vas najbrž marsikdo še ne pozna. Nanizajva torej nekaj osnovnih podatkov.

Lep pozdrav. Moje ime je Robert Bogožalec, star sem 46 let. Zaposlen sem kot samostojni športni delavec. Sem namreč trener atletike v Atletskem društvu Bled.Za mano je nekako 30 let treninga atletike, v AD Bled pa delujem od leta 2006. V mlajših časih sem se posvečal šprintu, tekel sem na 100 in 200 metrov. Živim skupaj s partnerko.

Kakšne so vaše zadolžitve v atletskem klubu? Ste zadolženi za kake panoge posebej? Se klub lahko pohvali s kakimi uspehi?

Sem kar trener za vse discipline, ki jih v društvu treniramo. Nekaterih disciplin – zaradi specifike stadiona in nekaterih drugih podrobnosti – na Bledu nikoli ne bomo trenirali. Omenil bi skok s palico, pa met kladiva. Roko na srce, v društvu delujemo trije trenerji in jasno je, da ima vsak od nas določene zadolžitve. V trenažnem procesu imamo nekako 40 otrok. Redno je potrebno tudi obnavljati trenersko licenco na Fakulteti za šport. Kar pa se uspehov tiče – že vse od leta 2006, ko smo društvo ustanovili, imamo vedno vsaj enega otroka v državni reprezentanci Slovenije. Menim, da to dokazuje, da na Bledu delamo kvalitetno. Vsak trener ima prav gotovo željo, da čim več njegovih varovancev postane reprezentantov.

Kako ste sploh prišli v stik s HD Jesenice? Od kod ideja, da bi pomagali hokejistom? Ste že kdaj prej imeli izkušnje s treniranjem športnikov iz drugih zvrsti? Morda hokejistov?

Na Bledu imamo tudi tako imenovani program za rekreativce. Na enem od teh se je pojavil bivši hokejist Jesenic in Bleda, je pa tudi bivši trener. Najbrž je on o meni razširil kako dobro besedo (smeh). Kasneje sta z menoj v stik stopila Miha Rebolj in Gaber Glavič in dogovorili smo se za sodelovanje. V preteklosti sem sicer že skrbel za individualne treninge Žige Sveteta, tako da se s pripravo hokejistov ne srečujem prvič. Še prej sem delal s Klemnom Mohoričem. Nekaj izkušenj torej imam, nisem pa še skrbel za cele ekipe.

Kako ste videli fizično pripravljenost otrok lani, ko ste prišli v prvi stik z njimi? Kako je s tem danes? Spremljate stanje tudi skozi zimsko sezono?

Največja težava pri vseh je bila zelo slaba pliometrija (osnove o prav gotovo marsikomu neznanem pojmu si lahko preberete TUKAJ). Fantje so po večini zelo slabo in nepravilno tekli. Tega jih seveda nihče ni učil, vsak od nas teče po nekem prirojenem instinktu. Težave so bile v skočnosti, eksplozivnosti, hitrosti.

ZA solidne popravke v te smeri bi moral s fanti delati vsako sezono vsaj tri mesece, najbolje pa bi bilo seveda skozi celotno tekmovalno in pripravljalno obdobje. Specifika spomladanskih hokejskih priprav pa je, kakršna pač je in v dveh mesecih sodelovanja poskušamo postoriti kar največ. Napredek je v zadnjih dveh sezonah kljub vsemu viden in škoda je, da ne sodelujemo v večji meri. Predvsem bi tu opozoril na izgubo pridobljenega v mesecu juliju.

Posebej pa bi rad poudaril nekaj – starši, ki svoje otroke poleg strokovno vodenih treningov še dodatno forsirajo, s tem ne naredijo nič dobrega. Pravzaprav lahko naredijo izrazito škodo!

Kateremu področju treniranja dajete največji poudarek? Obstajajo razlike v treningih v posameznih kategorijah?

Vse kategorije delajo po istem programu. Razlika je le v času ponavljanja posameznih vaj. Sam vaje vedno sestavljam tako, da jih smiselno zaključujemo časovno in ne po številu ponovitev. Mlajše kategorije seveda obremenim nekoliko manj, starejše bolj. Poudaril pa bi eno stvar – umetnost dobre fizične priprave ni v količini treniranja, pač pa v pravi meri počitka med posameznimi vajami. Veliko poudarka dajem tudi na ogrevanje pred treningom in raztegovanje po njem. Oboje je pri celotnem procesu ključnega pomena!

Kako pa gledate na tiste fante, ki ne obiskujejo redno atletskih treningov?

Odgovor tu je jasen – fantje bodo pač slabše pripravljeni. Tudi med prisotnimi na treningih je vedno nekaj takih, ki zadeve vzamejo preveč neresno. Gre za sklop različnih dejavnikov. Nekateri morda vse skupaj vzamejo kot nepotrebno mučenje, spet drugim je kdo sugeriral, da je vse skupaj brez pravega pomena in je važno le delo na ledeni ploskvi. Nekateri imajo pač tak karakter, da stvari vedno vzamejo po liniji najmanjšega odpora, vse sorte se pojavlja. Sam te stvari seveda opazim. Lahko opomnim, kaj več pa ni v moji moči. Vsak namreč trenira zase in ne zaradi tega, ker bi jaz tako zahteval. Da pa ne bo izpadlo tole kot eno samo kritiziranje – moram reči, da je večina fantov pridnih in prizadevnih. Nekateri pa seveda s svojo zagnanostjo odstopajo tudi v pozitivno smer.

Fantom sestavite tudi poletni program treningov. Koliko se držijo teh programov?

Nisem zbiral informacij o tem, koliko se programov držijo. Tudi sicer kasneje nimam vpogleda v pripravljenost skozi zimsko sezono. Moje delovanje v HDJ je pač omejeno na meseca maj in junij. Povedal bi pa podobno, kot že prej – poletni programi so sestavljeni zato, da posameznik ne bi izgubil preveč pridobljenega v maju in juniju. Upoštevanje programa in zagnanost pri izvajanju le-tega bosta na ledu brez dvoma v veliko korist. Zavedam se pa, da je poleti v vročini marsikomu težko teči in delati druge vaje. Če bo komu to motivacija, lahko najbrž povem, da se na atletskem stadionu na Bledu v poletnih mesecih redno pripravlja edini slovenski NHL-ovec. Ne sicer pod mojim vodstvom.

Kako pa sestavljate program redne vadbe v maju in juniju? Ste ga sestavili vnaprej, ga mogoče prilagajate videnemu? Prilagodite kak program tudi posamezniku?

Celoten dvomesečni program sem sestavil po temeljitem razmisleku. Črpam seveda tudi iz izkušenj. Sprotni program sestavljam za teden dni naprej, včasih za dva tedna. Generalno se držimo prvotno začrtanega načrta, seveda pa pridejo tudi dnevi, ko je monotonijo potrebno spremeniti. Včasih je potrebno tudi samo teči, da fantov ne obremenjujem še dodatno. Maj in junij seveda prinašata tudi obremenitve v šoli in včasih je fante kar težko motivirati za zagnano delo. Verjetno jim takrat švigajo po glavah tudi misli na šolo, pa še marsikaj. Konec koncev je večina teh fantov, s katerimi delam, že resno v puberteti. Prepoznati je torej treba »nezbrane dni« in se prilagoditi. Z individualnimi programi se v konkretni situaciji ne ukvarjam, seveda pa sem vedno odprt za pomoč v primerih, ko je za to potreba.

Bogožalec

 

Boste kaj povedali tudi o prehrani? Gotovo kot atletski trener veste kaj o tem. Povejte kaj o prehrani na splošno, pa o prehrani pred tekmami in po njih…

Sam sem vegetarijanec že mnoga leta. Prepričan sem, da športnik za dosego dobrih rezultatov ne potrebuje ravno zrezkov. Obstaja seveda polno stereotipov. Vem tudi, da se z mojim načinom prehranjevanja marsikdo ne strinja in jih tudi ne vsiljujem nikomur. Kadar pa že gre za prehranjevanje z mesom, bi seveda priporočil čim več rib in perutnine. Predvsem pa je iz prehranjevanja potrebno izločiti sladkor!

Pred tekmami priporočam sadje, solate, kak polnozrnat kruh. Tudi »frutabela« pride prav, čeprav ne želim delati reklame.

Neposredno po tekmah so koristne vitaminske tablice iz sadja. Tudi kaka banana, ali dve, sta za organizem zelo koristni. Morda se bo komu zdelo čudno, a po tekmi bi priporočil tudi kake štiri žlice skute. Pomaranče. Polnozrnate testenine.

To so zdaj že splošno znane stvari. Seveda prehrana pomembno vpliva na športnikove sposobnosti. Je pa izrednega pomena, da se športniki teh zadev držijo ves čas, ne le pred tekmami, ali neposredno po njih. Le tako bodo dosegali – poleg treninga seveda – najboljšo možno pripravljenost. Seveda pa vem, da včasih sede tudi kak zrezek. Vsa umetnost je v količinah in pogostosti.

Kako pa gledate na energetske napitke, pa energijske tablice, vnašanje mineralov s tableti in podobno, če še kake hujše oblike »dodatkov k prehrani« – s tem mislim na razne oblike dopinga – pustiva ob strani?

Tako imenovane energijske pijače imajo v sebi kup sladil in nepotrebnih dodatkov, ojačevalcev okusa in nasploh raznoraznih kemikalij. Teh reči res ne priporočam. Tudi ostale reči, ki jih omenjate, so le bližnjica in potuha. Gre za umetno pridelane, ali pa vsaj predelane in procesirane ekstrakte vitaminov, mineralov in podobno. Poleg ekstraktov, ki jih telo sprejme vase, na ta način vedno dobimo tudi marsikaj balastnega, v posameznih primerih tudi nevarnega. Precej bolj koristno je kar doma narediti kak napitek iz sveže stisnjenega soka pomaranč in limon, pa z vodo, ki je v teh krajih odlična. Potrebno je dodati tudi nekaj soli, saj jo telo ob naporu seveda izgublja.

Kaj pa pripomočki za rast mišic? Kako je s tem?

Vse skupaj je plod propagande, popularne medijske mašinerije in podobnega. Otroci seveda radi vidijo mišičasta telesa. A na ta način pridobljena mišična masa ni prava. Gre za napihnjenost mišic, kot sam temu rečem. Tudi tukaj gre za bližnjico, ki jo marsikdo zlorablja. Športnik za dobre dosežke ne potrebuje ogromnih mišic, potrebuje trenirane mišice. Take, ki bodo prožne. Športnik potrebuje moč, napihnjene mišice pa imajo veliko težo in na nek način moči le škodujejo. Telo jih namreč prenaša veliko težje, kakor naravno razvite mišice. Sam s prostim očesom prepoznam in razlikujem umetno napihnjeno mišico in tako, ki je lepo razvita po naravni poti, s pravilnim treningom. Rekel bi, da je vnašanje pripomočkov za rast mišic v telo zelo nezdravo. Take mišice so balast. Vsakomur pa so dandanašnji dostopne informacije o tem, kako te zadeve delujejo in kakšne težave vse prinašajo. Tudi iz preteklosti so danes že dovolj znani primeri olimpijskih zmagovalcev, svetovnih rekorderjev, ki so uporabljali razne »pripomočke«, pa se je vse skupaj končalo s hudimi zdravstvenimi težavami. Vem za primer olimpijskega prvaka, ki so mu recimo večkrat umetno morali zlomiti čeljust, saj se je zaradi prekomerne uporabe rastnega hormona nenormalno povečevala. Tudi o marsikaterem od današnjih šampionov bomo s tem v zvezi v prihodnosti še veliko slišali, bodite prepričani. Take zadeve zares odsvetujem!

Kako pa na splošno ocenjujete fizično pripravljenost otrok v zadnjih letih, desetletjih? Se je res tako poslabšala?

Potrebno je vedeti, da sta se predvsem v zadnjih desetletjih zelo povečali povprečna višina in teža. Naravni razvoj temu ne sledi in tudi slabši atletski rezultati so na nek način logična posledica. Tudi procentualno se s športom ukvarja veliko manj otrok, kot se jih je aktivno temu posvečalo pred desetletjem, dvema. Iz večje skupine pa seveda že po verjetnostnem računu prej pride kdo ekstremno dober. Vse to so dejavniki. Tudi način življenja se je v tem času korenito spremenil, vedno več je posedanja ob računalnikih, televiziji ipd… Res je, splošna pripravljenost in rezultati nazadujejo, a s tem je potrebno živeti in se s tem spopasti.

Bi še sami dodali kaj ob koncu? Morda nisva povedala česa bistvenega?

No, bistvene stvari sva seveda povedala. Bi pa takle pogovor še dolgo lahko nadaljevala. Morda bi dodal edino še, da je atletika šport, ki je potreben vsem. Tudi ko vstanete s stola, na nek način naredite eno od atletskih vaj. Sploh pa bi osnove atletike v svojo fizično pripravo morali vključiti športniki v vseh panogah.

Robert, hvala za pogovor in veliko uspehov v nadaljnjem delu!

Hvala tudi vam.

Foto: Marko L.