Tik pred začetkom polfinala državnega prvenstva v kategoriji kadetov, smo opravili krajši pogovor z njihovim trenerjem Alešem Sodjo. Fantje in trener so v dosedanjem delu sezone osvojili drugo mesto in zaostali le za kranjskim Triglavom. Kranjčani so sicer železarje premagali v obeh tekmah v tej sezoni. O vsem tem, pa o ciljih in dosežkih ekipe, je tekla beseda s trenerjem jeseniških kadetov.

Pozdravljeni Aleš. Kako ocenjujete dosedanji del sezone kadetov?

Stvari gredo v pravo smer. Dolgo smo se mučili, to že priznam. Sam moram priznati, da prej nisem imel izkušenj te vrste, saj sem prej leta in leta deloval s skupino fantov, ki je delovala drugače. Letošnje kadete sem tako ocenjeval po merilih prejšnje generacije. Tudi sam sem se iskal in veliko razmišljal o tem, kako bi te fante lahko dvignil na višji nivo. Pa saj ne velja, da točno ti fantje ne bi bili sposobni – imajo pač preprosto neke druge kvalitete, kakor tisti pred njimi. Sam sem moral prilagoditi način dela, treningov, odnosa do ekipe. Še enkrat ponavljam – ti fantje niso nič slabši od kogarkoli drugega! Sem pa kar razmeroma zadovoljen s tem, kako delujemo v zadnjem mesecu. Solidno igramo.

IMG_3797[1]

Je v dosedanjem delu sezone kaka tekma kadetov ponudila presežek? Je bila kaka morda taka, ki bi jo označili za polom?

Tista tekma par tednov nazaj, ko smo igrali proti Triglavu, absolutnemu favoritu letošnjega prvenstva kadetov, me je navdala z upanjem in ponosom. Pokazalo se je, da fantje lahko igrajo, če zaupajo v svoje sposobnosti. Tekmo smo sicer ob koncu izgubili, čeprav smo vodili že s 3:0, a na vse skupaj ne gledam kot na nekaj tragičnega. Rekel bi, da rezultat ni bil prioriteta, čeprav kot trener seveda rad zmagujem. Poudarek sem želel dati na igro, na postavitve, na to, da vsak opravlja svoje delo po najboljših zmožnostih. Če deluješ tako, bo rezultat prej ali slej prišel. Tako da, čudno kakor se že sliši ob porazu – rekel bi, da je precejšen del tekme proti Triglavu kar ponujal presežek glede na to, kaj so ti moji fantje kazali doslej. 

Če pa me vprašate po polomu, pa bi omenil domačo tekmo proti Bledu, ki smo jo prav tako izgubili. Polom sicer menda ni čisto prava beseda, saj ni šlo za kako rezultatsko katastrofo. Je pa res, da takrat prav nihče v ekipi ni delal tistega, za kar smo se dogovorili. Če pa že je delal, pa je delal prepočasi. Tistikrat smo igrali zares slabo. 

Kako pa sicer generalno gledate na razvoj letošnje ekipe kadetov?

V ekipi v začetku ni bilo nobene samozavesti. Fantje so imeli že kar vgrajeno v razmišljanje, da bodo nekje tretji, ali četrti. Tam nekje so videli svoje mesto. Samozavest je bila še posebej načeta v mlajšem delu ekipe, ki se je lani opekla v četrtfinalu državnega prvenstva dečkov. Najprej smo morali delati na tem, da so fantje spet začeli zaupati sami sebi. Zdaj smo v fazi, ko lahko mirno stisnemo roke tistim, ki nas premagajo, potem pa se vržemo v trdo delo in svoje pomanjkljivosti poskušamo odpraviti. Še enkrat pravim – ta generacija ni prav nič slabša od katerekoli druge. Nekatere zadeve smo se že naučili, veliko pa se še moramo. Ti fantje pač razmišljajo drugače.

IMG_3800[1]

Kaj pa razvoj posameznih igralcev? Gre na tem področju vse po načrtih in predvidevanjih?

Dovolj dolgo se že ukvarjam s trenerstvom, da vem, da so tole občutljiva leta. Morda je kdo v svojem razvoju nekoliko ostal na mestu, a to ne pomeni dosti. V teh letih pride do hitre rasti, sprememb v dojemanju igre in nasploh okolja, fantom se ogromno dogaja. Če sem že omenil nekatere, ki so v razvoju nekoliko počasnejši, je primerno pa tudi omeniti tiste, ki so se zelo dvignili. Nekateri so že igrali v kategoriji U18, pa še nekaj je takih, ki si to zaslužijo. Je pa s hokejem tako: kakor treniraš – tako tudi igraš. Ne obstaja stikalo, na katerega bi – po tednu ne preveč zavzetega treninga – igralec pritisnil, potem bi pa na tekmi igral fantastično. V vsaki ekipi je sicer vedno nekaj izjem, ki zadev na treningih ne jemljejo resno. Sam lahko na te zadeve opozarjam, a če se igralec sam ne odloči, da bo svoje obnašanje spremenil, potem kaj dosti več ne morem storiti. 

Pa ima ta ekipa leaderje na igrišču? Kaj pa v garderobi?

Na ledu v tej skupini fantov ni nikogar, ki bi s svojim odnosom vlekel. Včasih se sicer lahko zanesemo na koga od tistih fantov, ki sicer redno igrajo za mladince; takrat se ekipa po mojem mnenju preveč zanaša na le-te. Mogoče bomo morali več delati na tem, da nekdo prevzame odgovornost. V garderobi pa sicer vidim kaka dva leaderja, ampak žal delujeta v povsem zgrešenih smereh, če veste na kaj ciljam …

Na neumnosti, ki jih pubertetniki pač počnejo?

Točno.

IMG_3795[1]

V polfinalu državnega prvenstva vas torej čaka zaloška Slavija Jr. Imate kako napoved v zvezi s tem?

Vsi si seveda želimo napredovanja v finale. Tega sicer napovedati ne morem. Želim si, da bi nam na ledu steklo tako, kakor si želimo in kakor si po vseh teh mesecih trdega dela tudi zaslužimo. Dali bomo vse od sebe, da nam uvrstitev v finale uspe. V rednem delu državnega prvenstva smo proti Založanom sicer zmagali na obeh tekmah, vendar pa nobena od ekip na obeh tekmah ni igrala v optimalni postavi. Tako pri nas, kakor tudi pri Slaviji Jr., nekaj fantov igra v ligi EBJL v kategoriji U18, tako da … bomo videli. Verjamem v svoje fante.

Pa če nekoliko kalkulirava in rečeva, da vam bo v polfinalu uspelo in postaviva hipotezo, da se boste v finalu državnega prvenstva srečali spet s Triglavom. Menite, da je Kranjčane možno premagati?

Najraje bi rekel, da me o tem sprašujte po polfinalni seriji. Najprej je potrebno opraviti s tem. Sicer pa, tako kot pravite – ostaniva pri hipotetični možnosti. Takole pravim: če ne bi verjel, da lahko Triglav premagamo, se lahko takoj neham ukvarjati s trenerskim poslom. Če se uvrstimo v finale, bomo seveda naredili vse, da tam tudi zmagamo. Sicer pa sem že prej povedal, da gre pri Kranjčanih za izrazite favorite državnega prvenstva. Imajo zelo močno generacijo letnika 2000, pri nas pa je seveda teh fantov le peščica. Naloga moje ekipe je, da skozi vseh 60 minut borba, da upošteva moje taktične zamisli in si menda priigra tudi nekaj potrebne sreče. Sreča ne pride sama, ampak si jo je potrebno prislužiti. 

IMG_3805[1]

Kako torej lahko definirava cilje v državnem prvenstvu?

Mi smo Jesenice. Naši cilji so najvišji, tako mora tudi biti. Razmišljam o tem, da je pri nas nekaj v zraku, če sem malo poetičen. Nismo “scrkljani”, v tej dolini je neka posebna želja po hokeju. Drugega športa na visokem nivoju v preteklosti pravzaprav niti ni bilo. S tem seveda ne dajem v koš drugih športov, vsem priznavam željo in trud.

Kako pa je z nastopanjem kadetov na mednarodnem prizorišču?

Od sedemnajstega do 24. marca gremo v Bolzano v Italijo. Tam se bomo udeležili t.i. Rookie Cup-a. Sodelovali bodo tudi hokejisti iz Beljaka (EC VSV), pa četrto-uvrščena ekipa madžarskega prvenstva in italijanski prvaki. Tja gremo predstaviti svojo ekipo, svoj klub, svoje delo. In seveda – tja ne gremo le na izlet! Tako bomo imeli odličen vpogled v pripravljenost in kvaliteto te generacije. Zmagovalec tega turnirja gre nato na finalni turnir v Zagreb.

Že nekaj let je v obtoku ideja avstrijske hokejske zveze, po kateri bi štartali tudi z regionalno kadetsko različico EBEL lige. Kaj menite o tem?

To bi bilo nekaj najboljšega, kar bi se tem fantom lahko zgodilo. Postavi se sicer vprašanje financiranja takega tekmovanja, saj bi sodelovanje v mednarodnih tekmovanjih v večih kategorijah v našem klubu predstavljalo neznanske težave. S tem se sicer neposredno ne ukvarjam jaz, ampak drugi ljudje v klubu. Je pa tako – za vsak napredek je potreben denar. Ne samo v hokeju! Sicer pa tudi za sedanje tekmovanje v okviru domačega državnega prvenstva menim, da bi moralo biti vsaj štiri krožno. Ti fantje imajo premalo tekem! Včasih človek dobi občutek, da odgovorni gledajo samo na to, kako bomo čim hitreje prišli do konca prvenstva. Moje mnenje je, da to ni v redu.

IMG_3801[1]

Sami sicer poleg treniranja kadetov delujete tudi kot pomočnik trenerja mladincev, ter pomočnik trenerja članov. V dopoldanskem času ste zaposleni v Zavodu za šport na Jesenicah, tako da ste v dvorani Podmežaklo praktično od ranega jutra pa vse do poznega večera. Kako se “borite” s tem?

Hokej imam preprosto rad, z njim se ukvarjam skozi celo življenje. Če te zadeve delaš z veseljem, ti seveda ne predstavljajo problema še take obremenitve. Sicer pa priznam, včasih je zelo naporno. 

Bi vi sami sprejeli mesto trenerja članov? In če bi ga – bi ga sprejeli le na Jesenicah, ali tudi kje drugje?

O teh rečeh kaj dosti ne razmišljam. Če bo kdaj prišla kaka ponudba, se bom usedel z družino in se pogovoril z njimi. Pri pomembnih odločitvah vedno delam tako. Sicer pa bi moral o vsem zelo razmisliti. Konec koncev imam redno službo … Kaj pa vem, v tem trenutku je to vprašanje, s katerim se ne obremenjujem.

Pa je treniranje članov kaj drugačno od tistega v mlajših kategorijah?

O seveda je. Pri članih fantje znajo, ne gre več za učenje v takem smislu, kakor v mlajših kategorijah. Gre le za piljenje malenkosti, taktičnih zamisli in podobnega. Vse poteka veliko hitreje, tudi sam se še vedno učim. Dejanu Varlu je težko. V ekipi ima fante, ki jim treningi in igranje niso edina stvar v dnevu. Veliko jih ima službe, potem pa pridejo na treninge, tekme utrujeni, nejevoljni in podobno. Kako boš na tak dan jezen na igralca, ki mu ne gre? Kako boš od njega zahteval stvari, ki jih sicer lahko od profesionalca? Vedno sicer za slabše predstave – kadar do njih pride – iščemo neke izgovore, a dejstva so taka. Meni bo delo s člani brez dvoma prišlo prav, veliko sem se že naučil. Vesel sem, da me je Dejan Varl povabil k sodelovanju.

IMG_3807[1]

Okej Aleš, vrniva se za konec še nazaj v kategorijo kadetov. Naj vam tudi v letošnjem prvenstvu uspe podobno, kot vam je uspelo v lanski sezoni – osvojite naslov državnih prvakov.

Potrudili se bomo po najboljših močeh, edino to lahko obljubim. Sicer pa je Play-off neka druga, povsem drugačna zgodba. Teh stvari se morajo otroci naučiti. Kako reagirati, ko si v zaostanku? Kako reagirati, ko si pod imperativom zmage? Gre tudi za karakterna vprašanja, ne samo tista – povezana s hokejskim znanjem. Nekateri fantje preprosto ljubijo izzive, drugi pod njimi klecnejo. Bomo videli. Sicer pa: iz vaših ust – v božja ušesa!

Aleš, hvala za pogovor in vso srečo!

Tekst in foto: Marko L.