Piše: Marko L.

Tretji v vrsti letošnjih intervjujev s trenerji jeseniških ekip je na vrsti Aleš Sodja. Trener kadetov ima letos “na vesti” izjemno sezono, skorajda perfektno. Sam sicer pravi, da je vedno še prostor za napredek. Pred startom play-offa smo mu zastavili nekaj vprašanj, uspešni trener pa je povedal marsikaj zanimivega tudi za širšo športno javnost…

   Aleš pozdravljeni. Pogovor z vami pa preprosto morava začeti z izjemno sezono. Do sedaj ste v rednem delu prvenstva zmagali na prav vseh tekmah, z izjemo ene v Tivoliju. Za osvežitev spomina bralcem – drugo tekmo proti Olimpiji v Tivoliju ste zmagali s 15:1. Kakšni so občutki?

Hja, dobri, kaj naj rečem. V tej sezoni nam stvari res tečejo kot namazane. Delam z zelo dobro generacijo. Bolj od samih rezultatov na posameznih tekmah mi je sicer pomembno da ti fantje radi igrajo hokej. Rad vidim, da so klapa, da so tudi izven igrišča prijatelji. Zdi se, da so ti fantje zares dojeli, zakaj hodijo na treninge. Moram reči, da nikoli v ekipi ni slabe volje, pa najsi jih po ledenem treningu pošljem še na tribuno, v telovadnico, ali jih kakorkoli drugače obremenim. Pomagalo je seveda tudi, da so fantje letnika ’99 imeli možnost igranja v ligi EBJL. Vse to je moji ekipi dalo dodatno trdnost in kvaliteto.

Kaj je šlo narobe v tisti edini tekmi, ki se je končala s porazom?

O tisti tekmi v Tivoliju sploh ne razmišljam. Tudi fantje so krvavi pod kožo. Prišel je tak dan, imeli smo nekaj poškodb, domači vratar je branil odlično…vse to se je sestavilo in Olimpija je pač tekmo dobila. Morda se bo slišalo neumno, a od domačih smo tudi na tisti tekmi bili boljši, jih obilno nadstreljali in nasploh nadigrali, a včasih pač ne gre. Še trener tivolskih mladincev Ildar Rahmatullin mi je ob stisku roke po tekmi rekel “hvala”. Kakor pravim, tudi moji fantje imajo seveda pravico do “kiksa”.

Enkrat vas je v podaljšek Podmežaklo pripeljal tudi kranjski Triglav. Kranjčani so takrat to videli kot izjemen uspeh. Tisto tekmo ste ob koncu sicer dobili. Ali so Triglavani vaš najnevarnejši nasprotnik?

Prav gotovo so lahko nevarni. Kranjčani imajo sicer izjemno generacijo letnika 2000, pri nas pa so nosilci vendarle fantje letnika 1999. Najbrž bodo Kranjčani med favoriti naslednjo sezono, kakor pa so že pokazali, so lahko tudi v tej nevarni in konkurenčni. Nevarna je lahko tudi Slavija. Videli bomo kdo bo naš nasprotnik. Bojimo pa se sicer ne nikogar.

Ste že kdaj izkusili kako podobno sezono kot trener? Morda kot igralec? 

Kot trener mlajših dečkov (če me spomin ne vara) pred nekaj leti sem sezono končal z le eno oddano točko. Tistikrat play-offa sicer ni bilo, a je bil vseeno dober občutek, ko smo imeli ob koncu sezone “na računu” same zmage.

Enkrat pa sem tudi kot mladinec doživel nekaj podobnega – celotno sezono smo odigrali brez poraza. Takrat nas je treniral legendarni Vaclav Červeny. V tistih časih smo igrali še v jugoslovanski ligi. Spomnim se, da smo čisto zadnjo tekmo v sezoni igrali v Novem Sadu proti Vojvodini. Po prvi tretjini smo vodili z golom, ali dvema razlike, prvenstvo pa smo že imeli osvojeno. Trener je zahteval resen pristop, po tistem kar je videl v prvi tretjini, pa je v garderobi konkretno povzdignil glas. Želel je, da tudi tako rekoč nepomembno tekmo odigramo “na polno”, menil pa je, da smo se fantje v ekipi prišli očitno v Novi Sad “zajebavat”, kakor je rekel. Tistikrat sem prvič doživel, da trener “znori” – v garderobi je brcal bidone z vodo, metal palice in nasploh poskrbel, da smo se pri priči zresnili. Ja, tudi take stvari so se dogajale, a na tiste čase imam same lepe spomine.

Kaj bi izpostavili kot posebno kvaliteto svoje ekipe? Kaj pa pomanjkljivost?

Všeč mi je,da fantje sodelujejo, si podajajo, igrajo kot ekipa. Tudi kadar je rezultat že visok, ne pretiravajo s posamičnimi vložki, ampak poskušajo nove zadetke dosegati kot ekipa. Seveda imamo tudi mi v ekipi nekatere posameznike, ki so tehnično boljši, bolj korajžni, bolj prodorni. A kvaliteta te ekipe je v tem,da tudi ti fantje delajo za moštvo. Tudi v nekaj pretepih, v katerih so fantje sodelovali, so se lepo potegnili eden za drugega. Zdi se, da ti fantje prav uživajo v igranju hokeja. Jaz pa – po pravici povedano – z njimi vred.

O pomanjkljivostih pravzaprav sploh ne bi govoril. Prav gotovo jih imamo, vsaka ekipa jih ima. Mogoče smo nekoliko slabši v obrambi, a se tega v tej sezoni preprosto ni videlo, saj smo bili od vseh nasprotnikov izrazito boljši. Če malo pretiravam, na vsaki tekmi prebijemo po 50 minut v nasprotnikovi tretjini, tako da obrambe kaj dosti pravzaprav niti nismo imeli priložnosti igrati.

  Kako ste zadovoljni s tekmovalnim ustrojem? Kako gledate na sodelovanje hrvaških ekip v slovenskem prvenstvu?

Tega podrobneje ne želim komentirati. Te stvari so stvar zveze. Tam so ljudje zaposleni in plačani, da te zadeve urejajo. Kar pa se tiče sodelovanja hrvaških ekip, pa ne vidim kako je to lahko koristno za nas. Trikrat v sezoni smo potovali v Zagreb, porabili cel dan in nato dosegli – kaj pa vem – deset, ali petnajst zadetkov. Z Zagrebčani smo imeli tudi nekaj incidentov, skoraj na vsaki tekmi so bili pretepi. Če nekoliko poenostavim, sem včasih razmišljal o tem, ali se te ekipe na ledu poskušajo pretepati, ali igrati hokej.

Smatram, da bi bilo veliko bolje, če bi organizirali nek “Karavanški pokal” z bližnjimi koroškimi ekipami. Prvič bi bilo manj vožnje, drugič pa bi se pomerili z neprimerno boljšimi ekipami. A kakor sem rekel že prej – te stvari so stvar zveze.

Ko že ravno omenjava zvezo – kako se je razpletla vaša zgodba kot trenerja selekcije letnika ’99?

V tedanji kategoriji U12 sem bil postavljen z dogovorom, da delo s selekcijo “peljem” do konca kadetskega obdobja, torej do konca letošnje sezone. Tako naj bi nekako zaokrožil svoje delo in predal mnenja o igralcih selektorju reprezentance U18. Fantov z Jesenic je bilo v selekciji letnika ’99 kar dvanajst. Smatram, da sem z nekajletnim delom v tej generaciji fante dodobra spoznal in bi prav gotovo lahko dal obilo koristnih informacij selektorju reprezentance U18. Gospodje na zvezi so se pač odločili drugače. Za kaj takega imajo seveda vso pravico in mandat. Lahko pa rečem, da je bil vsaj način moje “razrešitve”, milo rečeno – nenavaden. V začetku te sezone, v septembru, sem bil na soboto še cel dan s fanti selekcije letnika ’99 na testiranjih. V ponedeljek pa sem prejel telefonski klic s HZS-ja, da so za trenerja postavili nekoga drugega. Ne gre samo za mojo užaljenost, ali kaj podobnega – moji sodelavci so postavili spletno stran o selekciji, vabili so nas na Bauer AAA turnirje. Uspešno smo nastopali na marsikaterem turnirju in pri najboljši volji ne najdem razloga, zakaj sem bil zamenjan. Takrat sem bil seveda razočaran in jezen. Sektretar strokovnega sveta, ki je takrat kot trener članske ekipe še deloval na Jesenicah, mi je prisegel, da o vsem skupaj ne ve nič. Odgovorne sem prosil za pojasnilo. Po dveh mesecih čakanja, mi je bilo sporočeno, da se bo sestal strokovni svet, ki mi bo podal natančen odgovor. Pa se sedaj sprašujem – najprej so me zamenjali, nato pa bi se sestajali in razpravljali o tem, zakaj so tako naredili? Se vam zdi to smiselno? Seveda vem, da gre za mlatenje prazne slame. Za novega trenerja selekcije so sicer postavili trenerja Slavije. Tako zdaj vse reprezentančne selekcije vodijo večinoma trenerji Triglava in v manjši meri Slavije. O tem se premalo govori, meni pa se zdi, da se spričo tega odpirajo mnoga vprašanja.

Vrniva se k jeseniškim kadetom. Z ekipo ste sodelovali tudi na močnem mednarodnem turnirju v Budimpešti. Kakšna spoznanja ste prinesli od tam? Kako v mednarodni konkurenci kotirajo jeseniški kadeti, ki očitno v dosedanjem delu sezone doma niso imeli resnega tekmeca?

Predvsem bi rekel, da se je tam igral bistveno bolj trd hokej. Pri nas je marsikaj od tistega, kar je bilo tam dopuščeno, hitro sankcionirano. Sodelovale so dobre ekipe iz Avstrije, Ukrajine, Slovaške, Madžarske in mi. Z vsako od ekip smo odigrali v uvodu po eno tekmo in se uvrstili v veliki finale turnirja – tam smo se še drugič na turnirju srečali z vodilno ekipo ukrajinskega prvenstva. V prvi tekmi v uvodnem delu turnirja smo jih premagali s 5:2, finale pa smo žal izgubili. Tudi tam smo sicer povedli, zadeli dve vratnici, a se kasneje ni izšlo. Turnir je bil enkratna izkušnja za mojo ekipo. Večkrat poslušam in berem o tem, da smo v mlajših kategorijah že začeli izgubljati stik s primerljivimi državami. Z vso odgovornostjo trdim, da za letnik ’99 kaj takega prav gotovo ne velja. V ekipi so seveda tudi fantje letnika 2000 in tudi ti so nepogrešljiv del moštva.

V kateri kategoriji se sicer sestavi prva resna reprezentanca? Resna v smislu tekmovanja pod okriljem mednarodne hokejske zveze.

Prvo tekmovanje pod okriljem IIHF-a je v kategoriji U18. Letos bodo naši fantje nastopali na Svetovnem prvenstvu, ki ga bo gostil Maribor. Sicer pa tudi reprezentanca U16 igra svoje tekme, a le na t.i. turnirjih Challenger. Naša reprezentanca nastopa na turnirjih skupaj z Avstrijci, Madžari in Italijani. V letošnji sezoni so bili že trije taki turnirji. Vse sicer organizirajo Avstrijci, ali pa Madžari. V Italiji in Sloveniji takega turnirja še ni bilo. Tudi to verjetno nekaj pove.

Nazaj v domače okolje. Običajno trenerji neradi tvegate z napovedmi, a za vami je vseeno izjemen del sezone. Ali lahko jasno napoveste osvojitev naslova državnih prvakov?

Seveda naslova tudi jaz ne morem z gotovostjo napovedati. Že v lanski sezoni smo bili v prvenstvu vodilni, najbrž tudi favoriti za naslov. Pa se je potem razpletlo drugače. Play-off je vedno neka drugačna zgodba. Fantje so v puberteti, niso še izdelane osebnosti. Kakšen od njih se morda pod pritiskom zlomi, kdo drug v nepravem trenutku stakne poškodbo, ali zboli, pa je rezultat kaj hitro lahko drugačen od pričakovanega. Moj cilj v končnici bo, da fantje igrajo dober hokej in ob njem uživajo. Sama osvojitev naslova državnih prvakov bi bila tako le pika na i že sicer izjemni sezoni in prav gotovo nam je to tudi cilj. Pa saj je enako vsako sezono. Zato treniramo, zato tekmujemo. Kakorkoli se bo že razpletlo, pa bi rekel sledeče: naslov državnega prvaka prinese veselje, poraz pa žalost, a po nekaj dneh življenje vseeno teče dalje. Bo, kakor bo. Mi se bomo vsekakor potrudili po najboljših močeh.

Bi za konec še sami kaj dodali?

Morda bi tudi sam pohvalil urejene razmere v klubu. Finančno so stvari pokrite, organizacijsko zelo dobre, pogoje za trening imamo odlične. Z ostalimi trenerji zelo dobro sodelujemo. Če se bo v prihodnji sezoni zares kaj izcimilo iz tekmovanj U19 in U24, pa je moja velika želja, da bi postal trener ekipe U19. O tem se bo sicer – če bo seveda do tega prišlo – odločalo vodstvo kluba.

Čisto za konec pa – ponosen sem, da sem lahko del te zgodbe!

Aleš hvala za pogovor in srečno v končnici! 

Ob koncu pa si oglejte še enega od golov, ki ga je v igralski karieri trener kadetov zabil večnim tekmecem v Tivoliju:

Tekst: Marko L.